VSRS Sodba II Ips 260/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika, ki se je poškodoval pri delu v rudniku, ko mu je pri hoji po rovu navzdol spodrsnilo na mokrem in spolzkem pokrovu močvirnika (zbiralnika vode). Ocenilo je, da tožnikovo delo (nadzornik, ki je imel nalogo obhoda in pregledovanja rudniške jame) v konkretnih okoliščinah, ki jih je glede na njegovo delo ocenilo kot običajne in pričakovane (hoja po neravnem, mestoma mokrem, blatnem in spolzkem terenu, pri čemer je pohodna pot osvetljena le z naglavno svetilko), ne pomeni nevarne dejavnosti. Prav tako ni našlo podlage za krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca (tožnikovega delodajalca). Tožnik se je nevarnosti zdrsa zavedal, zdrs pa je bil posledica njegove malomarnosti in premajhne skrbnosti.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo utemeljenost podlage odškodninskega zahtevka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zaradi odločitve o višini zahtevka in stroških postopka. Drugače kot prvostopenjsko sodišče je menilo, da ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje objektivno odškodninsko odgovornost toženkinega zavarovanca in da tožniku ni mogoče očitati, da bi lahko opazil in se izognil močvirniku v velikosti 1 m2. Zaradi ugotovljenih okoliščin v rudniškem rovu, ki so konstantne in niso nikakršna posebnost, in ob ugotovljenem ravnanju tožnika, kot potrebnem pri opravljanju njegovega dela, je bilo po presoji pritožbenega sodišča pri tožnikovi hoji tveganje za nastanek njegove škode večje od običajnega in je v konkretnem primeru nevarnost za nastanek škode večja od tiste, s katero se človek srečuje pri običajnih vsakodnevnih opravilih, v tem primeru pri običajni hoji po mokrih in blatnih tleh. Zato je bila tožnikova hoja v ugotovljenih okoliščinah nevarna dejavnost in vzrok za nastalo škodo, za to škodo pa je odgovoren toženkin zavarovanec. Zahtevek zoper toženko je tako po podlagi utemeljen, saj obstoj zavarovalnega razmerja med toženko in njenim zavarovancem (tožnikovim delodajalcem) in s tem pasivna legitimacija ni bila sporna.

3Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 76/2016 z dne 30. 6. 2016 dopuščena glede vprašanja objektivne odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pritožbeno sodišče o tem vprašanju sprejelo stališče, ki odstopa od v reviziji navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča¹, ki je uveljavilo restriktiven pristop k opredeljevanju nevarne dejavnosti. Hoja po mokrih, blatnih in spolzkih tleh po rudniškem rovu je za tožnika kot za vse ostale rudniške delavce del njihove vsakodnevne dejavnosti in ne predstavlja nevarne dejavnosti, iz katere bi izvirala večja nevarnost za nastanek škode. Tožnik je očitno malomarno stopal po tleh v rudniškem rovu, ki jih je sicer dobro poznal in predhodno že večkrat prehodil. Hoja po rudniškem rovu zahteva le povprečno previdnost, ki jo je nedvomno mogoče izpolniti tudi ob svetlobi, ki jo daje naglavna svetilka, kot je pojasnil tudi izvedenec rudarske stroke. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožnikovo pritožbo zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka.

5Revizija ni utemeljena.

6Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o povzročitvi škode. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti sočasno podani vsi elementi civilnega delikta: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugim ter odgovornost povzročitelja škode, ki je praviloma krivdna (odgovornost po načelu krivde; prvi odstavek 131. člena OZ), izjemoma, če gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ter v drugih z zakonom določenih primerih pa objektivna (odgovornost po načelu domnevne vzročnosti; drugi in tretji odstavek 131. člena OZ).

7Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da se je tožnik poškodoval, ko je pri opravljanju dela na delovnem mestu "nadzornik" hodil po neosvetljenem rudniškem rovu. Pot je potekala navzdol in po neravnih, mestoma mokrih, blatnih in spolzkih tleh. Pri hoji si je pot osvetljeval z naglavno svetilko in hkrati izvajal svojo delovno dolžnost pregledovanja rudniške jame, ki je vključevala vizualni pregled jame, jamskih prostorov, zračilnih vrat, izolacijskih plaščev in merjenje plinov. Ko je stopil v močvirnik, narejen iz lesa, mu je na mokrih, blatnih in spolzkih tleh spodrsnilo, pri čemer si je poškodoval levo koleno. Kot je bilo ugotovljeno, taka tla na poti v rudniškem rovu niso nikakršna posebnost in predstavljajo običajne in bolj ali manj pričakovane pogoje dela nadzornika v rudniku.

8Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje objektivno odškodninsko odgovornost toženkinega zavarovanca. Objektivna odškodninska odgovornost je sicer izjema, podana je le v primerih, ko gre za opravljanje dejavnosti, iz katere izvira povečana oziroma neobičajna nevarnost, ki je praviloma ni mogoče preprečiti. Tako povečano nevarnost lahko delodajalec sicer zmanjša (na primer z doslednim spoštovanjem pravil o varnosti pri delu), a je ne more znižati na stopnjo, ki ne bi dosegala standarda povečane nevarnosti za nastanek škode. Pojem nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko napolniti. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je nevarna dejavnost tista, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive) škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Če nastala škoda izvira iz takšne dejavnosti, je potrebno delodajalčevo odgovornost (v tem primeru odgovornost toženkinega zavarovanca) presojati izključno z uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti. Povečana nevarnost izvira bodisi (1) iz samega običajnega načina opravljanja dejavnosti bodisi (2) iz objektivnih okoliščin, v katerih se dejavnost izvaja, in lastnosti tistega, ki dejavnost opravlja, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo in povzročijo, da sicer nenevarna dejavnost postane nevarna.

9Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bilo tožnikovo delo nadzornika v rudniku rizično in nevarno delo. Hoja navzdol po mokrih, neravnih in spolzkih tleh sicer sama po sebi ni nevarna, vendar pa se za nevarno dejavnost lahko opredeli tudi dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, takšna pa postane glede na okoliščine primera (objektivno merilo) in tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Treba je upoštevati, da pri tožnikovi hoji ni šlo za običajno hojo po mokrih, neravnih in spolzkih tleh, temveč za hojo po neosvetljenem, neravnem, mokrem in spolzkem rudniškem rovu globoko pod zemljo, in to zgolj z naglavno svetilko, pri čemer si je moral tožnik z njo hkrati osvetljevati pot, po kateri je hodil, in okolico v rudniškem rovu, katerega stanje je nadzoroval. Ob tem velja dodati, da je bil tožnik delo po mokrem in spolzkem rudniškem rovu dolžan opravljati, pri čemer se hoji po takšni podlagi tudi ob vsej zahtevani skrbnosti ni mogel izogniti. Ugotovljeno je namreč bilo, da so bile opisane razmere v rudniškem rovu konstantne in da v času škodnega dogodka ni bilo nobenih posebnosti. Hoja po rudniškem rovu v takih razmerah je bila torej tožnikova delovna obveznost.

10Čeprav določeni primeri iz sodne prakse, ki jih v pritožbi izpostavlja toženka, hoje po neravnem in valovitem terenu ne opredeljujejo kot nevarno dejavnost, pa gre za primere, ki so od obravnavanega v bistvenem različni. Hoja vojaka po razgibanem (nespolzkem) kraškem terenu v ugodnih časovnih in vremenskih razmerah² ali tek vojaka po makadamski cesti³ že z vidika varnosti podlage in osvetljenosti terena ni primerljiva s hojo rudarja po temnem in spolzkem rudniškem rovu. Primerljivi niso niti primeri, kjer je šlo za enkratno dejavnost (npr. pri zdravničinem sestopu iz vozila na poledenelo podlago v času nujne medicinske intervencije ali seskok vojaka z 1,5 m visokega zidu na asfaltna tla)⁴, saj je bil tožnik delo po terenu v rudniškem rovu dolžan opravljati kontinuirano več časa, pri čemer se hoji po takšni podlagi ni mogel izogniti.

11Poleg objektivnih meril (neosvetljen, neraven, moker in spolzek rudniški rov z močvirniki ter dolžnost opravljanja dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi) so bila pri tožniku podana tudi subjektivna merila nevarne dejavnosti (nošenje naglavne svetilke, pri čemer je moral tožnik z njo hkrati osvetljevati pot, po kateri je hodil, in pregledovati rudniški rov), kar nudi zadostno podlago za odločitev, da je tožnikova hoja po rudniškem rovu glede na okoliščine konkretne zadeve postala nevarna dejavnost, iz katere izvira tveganje, ki je večje od običajnega, ter za zaključek, da je v obravnavani zadevi podana objektivna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca.

12Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 314/2004 z dne 12. 10. 2005, II Ips 228/2001 z dne 12. 12. 2001, II Ips 52/2001 z dne 13. 9. 2001, II Ips 523/2002 z dne 28. 8. 2003, II Ips 370/2004 z dne 17. 3. 2005 in II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 314/2004 z dne 12. 10. 2005 in II Ips 228/2001 z dne 12. 12. 2001.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 52/2001 z dne 13. 9. 2001.
⁴ Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 370/2004 z dne 17. 3. 2005 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 523/2002 z dne 28. 8. 2003.