VSL Sodba II Cp 617/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za plačilo 124,71 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), (2) zavrnilo zahtevek za plačilo 721,23 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in (3) odločilo o stroških postopka (III. in IV. točka izreka).

2Toženec v pritožbi zoper sodbo trdi, da pošiljka ni bila vročena v skladu z zakonom in pravilnikom Pošte Slovenije o vročanju poštnih pošiljk in zato ni moglo priti do fikcije vročitve po 142. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poštni nabiralnik se vsakodnevno redno prazni in ni mogoče, da bi bil poln. Za navedeno tožbo tudi ni dobil obvestila. Če je bila pošiljka večja in je pismonoša ne bi mogel spraviti v nabiralnik, bi moral opraviti vročitev na vratih stanovanja. Tega ni storil, saj je vedno nekdo doma. Ker vročitev ni bila opravljena v skladu z Zakonom o poštnih storitvah in pravilnikom Pošte Slovenije, ni mogel odgovoriti na tožbo. Predlaga zaslišanje pismonoše, ki je opravil dostavo na njegovem naslovu.

Predlaga še vrnitev v prejšnje stanje in podaja nasprotni zahtevek za plačilo 5.200 EUR.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in o zahtevku za plačilo 5.200 EUR, ki ju je pritožnik podal v vlogi, naslovljeni kot pritožba, se je kot pristojno sodišče že izreklo sodišče prve stopnje.

6Očitek bistvene kršitve pravil postopka zaradi nepravilne vročitve dopolnitve tožbe ni utemeljen. Ker je vročanje sodnih pisanj v pravdnem postopku urejeno v ZPP, določbe Zakona o poštnih storitvah, ki urejajo vročanje, v tej zadevi niso uporabljive (drugi odstavek 42. člena ZPSto-2).

7V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je bila poskušena neposredna vročitev, a ta ni bila mogoča, (2) da je bilo zato v predalčniku puščeno obvestilo,v katerem je bilo navedeno, da lahko toženec v 15 dneh prevzame sodno pisanje na pošti, da se z iztekom roka šteje, da mu je bilo pisanje vročeno, in da bo sodno pisanje zatem vrnjeno na sodišče, (3) da toženec sodnega pisanja v danem roku ni dvignil, (4) da je bil hišni predalčnik na naslovu toženčevega prebivališča poln oziroma premajhen, da bi vročevalec lahko vanj vložil obsežno sodno pošiljko in da jo je zato vrnil sodišču. Te ugotovitve podpirajo sklep, da je bila vročitev dopolnitve tožbe skladna z zahtevami ZPP (tretji in četrti odstavek 142. člena).

8Z golim zanikanjem, da je prejel obvestilo o sodnem pisanju, pritožnik ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku. Ugotovitev temelji na zapisu v obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi, ki – glede na to, da gre za javno listino – velja za resnično (prvi odstavek 224. člena ZPP). Pritožnik ne trdi, da pismonoša obvestila ni pustil v predalčniku, niti da bi izpovedal, da je na obvestilo sodišču zapisal neresnično trditev. Navedeno niti izkustveno ni verjetno.

9Neutemeljena je pritožbena trditev, da vročevalec ni poskusil izročiti pisanja neposredno tožencu oziroma odraslemu članu njegovega gospodinjstva. Trditev je nasprotna zapisu na obvestilu o opravljeni vročitvi, da pisanja ni bilo mogoče vročiti nobenemu od njih. Pritožbena trditev, da je vedno nekdo doma, je presplošna, da bi mogla vzbuditi dvom o resničnosti zapisa.

10Zakon ne zahteva, da bi moral vročevalec ob izteku roka za prevzem pisanja na pošti še enkrat poskusiti pisanje vročiti v roke naslovniku ali odraslemu članu njegovega gospodinjstva. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Če ga naslovnik nima ali če je neuporaben, se pisanje vrne sodišču. Stališče v izpodbijani sodbi, da enako velja za poln in premajhen predalčnik, je pravilno. Da je bil predalčnik dovolj velik za vložitev obsežnega sodnega pisanja, pa pritožnik ne trdi.

11Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker odgovor na pritožbo upoštevaje razloge sodbe in pritožbene razloge ni bil potreben za pravdo, tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).