UPRS Sodba I U 252/2019-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) v točki 1 izreka ugotovila, da se v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2018 dalje (točka 1 izreka). Tožnik trpi stroške tega postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je davčni organ iz uradnih evidenc ugotovil, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2018, ker izpolnjuje pogoje iz 1. in 5. točke 6. člena ZDoh-2. Po 6. členu ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji (točka 1); če ima svoje običajno bivališče (točka 5). Tožniku je finančni organ 14. 12. 2017 poslal vabilo za ureditev rezidentskega statusa, saj je kljub prijavljenemu stalnemu prebivališču v uradnih evidencah finančnega organa opredeljen za nerezidenta Republike Slovenije. Tožnik je v odgovoru navedel, da ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od otroštva, vendar živi v Nemčiji in se ne namerava vrniti v Slovenijo. V Sloveniji nima urejene družine in ne življenjskega cilja, saj je njegova eksistenca v Nemčiji. Ima nemško in slovensko državljanstvo. V primeru izbrisa naslova in državljanstva v Republiki Sloveniji je pripravljen zadevo urediti na Upravni enoti v Nemčiji. Davčni organ navaja, da iz uradnih evidenc izhaja, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A. in da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče samo v Sloveniji, začasnega odhoda ali odjave stalnega prebivališča v Centralnem registru prebivalstva ni evidentiranega. Iz uradnih podatkov je razvidno, da v Sloveniji živijo tožnikovi mladoletni otroci, za katere je dolžan plačevati preživnino. Pri ugotavljanju centra življenjskih interesov je pomembna presoja, ki temelji na osebnih okoliščinah in tudi na ravnanju vsakega posameznika. V primeru, ko oseba ustvari nov dom v drugi državi, pri tem pa hkrati obdrži dom v okolju, v katerem je do odhoda živela daljše obdobje, v katerem je delala ter ohranila družino in lastnino, so lahko dejstva, ki skupaj s presojo drugih navedenih vezi kažejo, da je ohranila center življenjskih interesov v tej prvi državi. V primeru ločitve staršev, kjer je eden od staršev v zvezi, s katerim se ugotavlja rezidentski status, plačuje le preživnino, dejansko pa so na podlagi sodbe v varstvo in vzgojo dodeljeni drugemu partnerji, se otroci tudi v takem primeru še vedno štejejo za osebno rezidenčno vez zavezanca. Od leta 2015 se v postopkih ugotavljanja rezidentskega statusa posameznika rezidentstvo presoja zgolj na podlagi določb ZDoh-2, ne pa tudi po prelomnih pravilih za dvojne rezidente iz mednarodnih pogodb (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015). Od statusa posameznika (rezident, nerezident) je odvisna tudi njegova davčna obveznost. Rezidenti Slovenije so osebe, ki so zavezane za plačilo dohodnine od vseh dohodkov z virom v Sloveniji in dohodkov z virom zunaj Slovenije.

3Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Pravna podlaga za določitev statusa rezidentstva je v danem primeru določba 6. člena ZDoh-2, ki jo citira. Tožnik je imel v času odločanja finančnega organa v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče, naknadna odjava prebivališča v Sloveniji na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe ne vpliva. Tako je izpolnjen pogoj za davčno rezidentstvo Slovenije po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2, kar je pravilna ugotovitev organa prve stopnje. Gre za formalen pogoj, ki v danem primeru ni sporen.

4Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev. Kot je tožnik navajal v pritožbi, je dejnsko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj se tožnikovo življenje odvija v ZR Nemčiji. Tam ima prijavljeno stalno prebivališče. Ko se je tam prijavil, je bil prepričan, da je bilo odjavljeno njegovo bivališče v Sloveniji. V izpodbijani odločbi je navedeno, da je na vabilo odgovoril, da dela v tujini in da ga nobena okoliščina ne veže na Slovenijo. Glede bivališča pa je celo navedel, da se ga naj odjavi in da se po potrebi odpove državljanstvu. V upravnem spisu je podatek, da ima sedaj odjavljeno bivališče na naslovu svojih staršev. Kot dokaz je pritožbi priložil tudi sodbo z dne 16. 4. 2007 Okrožnega sodišča v B., s katero je bila razvezana zakonska zveza tožnika. Bila je sklenjena poravnava, po kateri je dolžan plačevati preživnino za svoja otroka. Prav tako je dolžan plačebati preživnino za sina C.. Pritožbi so priloženi uradni dokumenti tožnika, iz katerih sledi, da ima izdano osebno izkaznico, vozniško dovoljenje in potni list v ZR Nemčiji. Tam je tudi izdan njegov dokument, na podlagi katerega je upravičen opravljati prevoze kot poklicni voznik. To so vse okoliščine, ki izkazujejo, da tožnikovo življenje v celoti poteka v tujini in da ga z izjemo preživninskih obveznosti prav nič ne veže na Slovenijo. Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita. Sodna praksa, ki se nanjo sklicuje finančni organ, se ne more uporabiti za tožnika. Edina okoliščina, da je prijava tožnika stalnega prebivališča ostala tudi v Sloveniji na naslovu njegovih staršev, ne more biti odločilna. Opisane okoliščine, da ima vse dokumente, izdane na svojem dejanskem stalnem bivališču v Nemčiji pa izkazujejo, da ni nobene dejanske podlage za zavrnitev tožnikove pritožbe s strani toženke. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi - (pravilno odpravi -opomba sodišča) in da ustavi postopek za ugotavljanje tožnikovega statusa za rezidenta Slovenije.

5Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami 6. člena ZDoh-1. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je izpodbijana odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je utemeljena zavrnitev pritožbenih ugovorov. Zato se nanje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in jih ne ponavlja.

8Tožnikovi razlogi, da je dejansko stanje v zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno po presoji sodišča niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev temelji na določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2, po katerem je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od naslednjih pogojev, med drugim v 1. točki naveden pogoj: da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Izpodbijana odločitev temelji na navedeni pravni podlagi, ki v zadevi ni sporna, zato ostali pogoji, ki so v tem členu taksativno navedeni, v obravnavani zadevi, niso predmet preizkusa in za zadevo niso relevantni. Ob nespornih ugotovitvah, da ima tožnik v času odločanja uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, je izpolnjen zakonski dejanski stan po 1. točki 6. člena ZDoh-1. Po navedeni določbi pa ni relevantno dejansko prebivanje, temveč gre za uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. V primeru izpolnjevanja tega pogoja pa se drugih okoliščin glede dejanskega bivanja, kot jih navaja tožnik, ne ugotavlja, saj niso relevantni. Prijava oziroma odjava stalnega prebivališča pa je v celoti v sferi zavezanca, kar pomeni, da je na zavezancu, da v primeru, ko v Sloveniji več ne prebiva, da v skladu z določbami Zakona o stalnem prebivališču (v nadaljevanju ZPPreb-1) poskrbi za odjavo svojega stalnega prebivališča. Zato razlogi tožnika, da ima v Nemčiji prijavljeno stalno prebivališče in da je bil prepričan, da je bilo odjavljeno njegovo bivališče v Sloveniji na odločitev ne vplivajo. Tožnik pa je tisti, ki mora poskrbeti za odjavo svojega stalnega prebivališča in gre za enostaven upravni postopek, ki ima takojšnji učinek. Materialno pravo je pravilno uporabljeno, saj za to, da se šteje oseba za rezidenta Slovenije, zadošča že izpolnjevanje enega izmed pogojev iz 6. člena ZDoh-2.

9Razlogi, ki jih tožnik navaja v zvezi z njegovim centrom življenja v Nemčiji, da dela v tujini, da ga nobena okoliščina ne veže na Slovenijo, da ima osebno izkaznico, vozniško dovoljenje in potni list v Nemčiji ter tudi dokument, na podlagi katerega je upravičen opravljati prevoze kot poklicni voznik, niso predmet presoje, saj je v obravnavanem primeru pravna podlaga za odločitev 1. točka 6. člena. Da pa je pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-1 enostaven in zavezancem, ki želijo doseči položaj nerezidenta, kot že povedano, ne nalaga posebnih bremen, ki bi jih bilo težko ali nemogoče izpolniti.

10Tožnikovi razlogi, da je odjavil stalno prebivališče po izdaji izpodbijane odločbe na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati, saj so nastali kasneje in se sodišče glede tega ne opredeljuje, kajti v tem sporu se preizkuša zakonitost izpodbijane odločbe glede na okoliščine, ki so obstajale v času, ko se je ugotavljal rezidentski status tožnika, to je od 1. 1. 2018 dalje, za katerega je bila odločba izdana, zato naknadna sprememba okoliščin, to je odjave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati. Zato sodišče teh tožbenih razlogov v tem postopku ne more upoštevati. Tožniku pa je že toženka pojasnila, da lahko na podlagi naknadne odjave stalnega prebivališča, vloži novo vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa z ustreznimi dokazili.

11Ker je v obravnavani zadevi relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno in tudi ni sporno, da ima tožnik v času odločanja uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, to je 1. točka 6. člena ZDoh-2. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori po navedenem pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

12Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje ni sporno.

13Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.