VSM Sodba II Kp 19468/2014

I. Pritožba zagovornice obsojenega Ž.S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo V Kr 19468/2014 z dne 19. 1. 2021 razsodilo, da se stranska denarna kazen v znesku 25.346,00 EUR, ki je bila obsojenemu Ž. S. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 19468/2014 z dne 18. 12. 2017 v delu neplačanega zneska v višini 22.528,87 EUR izvrši tako, da se obsojencu na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določi šest mesecev zapora. Izvrševanje zapora se ustavi, če obsojenec plača preostanek izrečene denarne kazni.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obsojenega Ž. S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na pritožbo je odgovorila B. P., višja državna tožilka s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki nasprotuje pritožbeni obrazložitvi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker se obramba pred izdajo izpodbijane sodbe ni mogla izjasniti glede okoliščine, ali je obsojenec plačal denarno kazen, in ker ni mogla podati dokaznih predlogov v tej smeri. Pritožnici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč obsojenca po poteku roka za plačilo denarne kazni večkrat pozvalo, da plača preostanek neplačane denarne kazni in ga tudi opozorilo na posledice iz prvega odstavka 87. člena KZ-1, kar vse je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v točkah od 1 do 4 razlogov izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 19468/2014 z dne 21. 8. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 19468/2014 z dne 18. 12. 2014, pravnomočno dne 31. 12. 2014, poleg enotne kazni tri leta zapora izrečena tudi enotna stranska denarna kazen 760 dnevnih zneskov po 33,35 EUR, kar skupaj znaša 25.346,00 EUR. Rok za plačilo denarne kazni je bil dve leti od pravnomočnosti sodbe, torej do 31. 12. 2016 (list. št. 2021), do katerega obsojenec ni plačal ničesar. Navedena sodba je bila skupaj s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 59153/2012 z dne 15. 12. 2016 na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v postopku neprave obnove kazenskega postopka spremenjena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 19468/2014 z dne 18. 12. 2017, pravnomočno dne 9. 1. 2018, v odločbi o kazni tako, da je bila obsojencu izrečena enotna kazen tri leta in šest mesecev zapora ter denarna kazen 25.346,00 EUR. Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom z dne 18. 1. 2018 obsojencu naložilo, da takoj plača denarno kazen, v nadaljevanju pa ga je z dopisom z dne 29. 10. 2018 pozvalo, da plača preostanek neplačane denarne kazni in ga opozorilo na posledice, če tako ne bo ravnal (da bo denarno kazen izvršilo tako, da bo namesto denarne kazni določilo zapor). Obsojenec je bil s pozivom sodišča seznanjen in je nanj tudi odgovoril s prošnjo za podaljšanje roka za plačilo denarne kazni, kateri je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom z dne 10. 1. 2019 (čeprav ni imelo zakonske podlage za to, saj je rok za plačilo že potekel) ter podaljšalo rok za plačilo denarne kazni do 1. 10. 2019. Prvostopenjsko sodišče je v nadaljevanju obsojenca ponovno pozvalo na plačilo preostalega zneska denarne kazni (dopis na list. št. 2250) ter ga natančno seznanilo z višino že plačane denarne kazni in ponovno opozorilo na posledice neplačila. Na navedeni poziv je obsojenec odgovoril z dopisom z dne 12. 11. 2019 (list. št. 2258), v katerem se je opredelil do razlogov, zaradi katerih ni mogel plačati denarne kazni. Glede na obrazloženo tako ni mogoče pritrditi zagovornici, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do izjave. Obsojenec je namreč imel več možnosti izraziti svoje stališče, ki jih je nenazadnje tudi izkoristil, zaradi česar pritožnica tudi ne more biti uspešna z navedbami, da obramba ni mogla podati dokaznih predlogov. Razen tega pa v zvezi z dokaznim predlogom, da naj sodišče vpogleda v spis v postopku odločanja o pogojnem odpustu, ki ga zagovornica podaja šele v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil obsojenec pogojno odpuščen že 26. 4. 2019, torej še preden ga je prvostopenjsko sodišče (ponovno) pozvalo na plačilo preostalega zneska denarne kazni in je bil z višino denarne kazni, ki jo je že plačal, nedvomno seznanjen (poziv z dne 20. 9. 2019 – list. št. 2250), in ki ji v svojem odgovoru na naveden dopis ni oporekal. Ob navedenem se uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka izkaže kot neutemeljena.

6Zagovornica izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje z navedbami, da je obsojenec plačal vsaj 13.500,00 EUR denarne kazni in da dokazil o plačilih več nima, ker jih je predložil v postopku odločanja o pogojnem odpustu. Pritožba nima prav. Iz obvestila finančno računovodske službe prvostopenjskega sodišča ter pregleda postavk (list. št. 2288) namreč jasno izhaja, da je obsojenec do 18. 12. 2020 poravnal 2.817,13 EUR denarne kazni. Kot že rečeno, je bil obsojenec tekom postopka z zneskom plačane denarne kazni seznanjen, saj je bil dne 30. 9. 2019 obveščen, da je plačal zgolj 2.317,13 EUR, obsojenec pa je nato z dopisom z dne 12. 11. 2019 sporočil, da je denarno kazen naknadno delno poravnal v višini 500,00 EUR. Glede na navedeno pritožba s pavšalno navedbo, da je obsojenec plačal vsaj 13.500,00 EUR denarne kazni, ne da bi ponudila tudi konkretne dokaze v tej smeri, s katerimi bi lahko omajala verodostojnost uradnih podatkov prvostopenjskega sodišča, ne more biti uspešna.

7Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da denarne kazni ni mogoče prisilno izterjati. Zoper obsojenca je bil zaradi izterjave denarne kazni uveden izvršilni postopek ter najprej dovoljena izvršba z rubežem plače in drugih stalnih denarnih prejemkov (sklep z dne 23. 12. 2019), ki vse do izdaje izpodbijane sodbe ni bila uspešna, saj se obsojenčev delodajalec na pozive sodišča ni odzival. V nadaljevanju je sodišče s sklepom z dne 11. 6. 2020 dovolilo izvršbo z rubežem dolžnikovih sredstev na računih, odprtih pri organizacijah za plačilni promet, ki prav tako ni bila uspešna. NKBM d.d. je namreč sodišče z dopisom obvestila, da se sklep nahaja na tretjem mestu neporavnanih obveznosti. Prav tako je sodišče z vpogledom v aplikacijo FURS (list. št. ****) dne 9. 9. 2020 ugotovilo, da obsojenec v zadnjih treh mesecih ni prejel rubljivih prejemkov iz naslova plače in drugih stalnih denarnih prejemkov, saj je višina prejemkov nižja od zneska 76 % minimalne plače. Ob takšnih ugotovitvah, ko v postopku izvršbe ni bil izterjan niti del dolgovanega zneska denarne kazni, medtem ko obsojenec nima drugih sredstev, ki bi omogočala uspešno izvršbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da preostalega zneska denarne kazni v višini 22.528,87 EUR ni mogoče niti prisilno izterjati, medtem ko pritožba z navedbo, da obsojenec ni mogel vplivati na ravnanja svojega delodajalca, na tako ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati.

8Glede na višino neplačane denarne kazni (22.528,87 EUR, kar je, upoštevaje višino dnevnega zneska 33,35 EUR, 675 dnevnih zneskov) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ji ustreza nadomestni zapor v trajanju šest mesecev (en dan zapora za vsaka začeta dva dnevna zneska, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev - prvi odstavek 87. člena KZ-1). Obsojenčeve osebnostne razmere, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer da je že zaporna kazen dovolj vzgojno vplivala na obsojenca ter da obsojenec pomaga pri vzgoji otrok, pa niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se na da niti prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Zakon namreč ne predvideva možnosti odpustitve denarne kazni, pač pa iz prvega odstavka 87. člena KZ-1 jasno in nedvoumno izhaja, da se denarna kazen v primerih, ko se ne da niti prisilno izterjati, izvrši z zaporom, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbe o odmeri kazni. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenih navedb v smeri, da se naj kazen zapora izvrši z delom v splošno korist. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena KZ-1 se lahko z delom v splošno korist izvrši zgolj denarna kazen do 360 dnevnih zneskov. Ker pa je bila obsojencu izrečena denarna kazen v višini 760 dnevnih zneskov, izvršitev denarne kazni v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist.

9Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).