UPRS Sodba II U 467/2017-10

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 352-2/2016-39-(02003) z dne 26. 4. 2017 ter odločba št. 35020-25/2016-13-DO z dne 15. 9. 2017 odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni, pod izvršbo.

1V predmetni zadevi je bil izdan sklep Upravne enote Ptuj, da je Mestna občina Ptuj dolžna razlastitvenemu zavezancu (tožniku) povrniti stroške zastopanja v višini 878,00 EUR, v preostalem pa je plačilo stroškov zavrnila (1. točka izreka sklepa).

2Po vložitvi pritožbe je organ druge stopnje pritožbi deloma ugodil tako, da je prvi in tretji stavek izreka sklepa upravne enote odpravil ter ju nadomestil z novim prvim stavkom, ki glasi, da je Mestna občina Ptuj dolžna razlastitvenemu zavezancu povrniti stroške zastopanja po odvetniku v višini 947,33 EUR in dodanim novim tretjim stavkom, da je potrebno plačilo stroškov nakazati na fiduciarni račun Odvetniške pisarne A. (1. točka izreka odločbe). Iz drugostopenjske odločbe prav tako izhaja, da je Mestna občina Ptuj dolžna razlastitvenemu zavezancu povrniti tudi pritožbene stroške zastopanja po odvetniku v višini 13,52 EUR (2. točka izreka odločbe druge stopnje).

3Iz vsebine izpodbijanega sklepa izhaja, da je razlastitveni zavezanec naslovnemu organu predlagal, da prizna priglašene stroške njegovega pooblaščenca in jih v obrazložitvi podrobno navaja, pri čemer pojasnjuje, da je upravni organ s priglašenimi stroški seznanil Mestno občino Ptuj, ki je dne 19. 4. 2016 poslala odgovor v katerem meni, da je priglasitev stroškov razlastitvenega zavezanca deloma neutemeljena, saj je pooblaščenec razlastitvenega zavezanca vrednost storitve določil s številom točk ne glede na vrednost obravnavanega predmeta v višini 8.790,00 ERU, kar je po mnenju Mestne občine previsoko, zaradi česar bi bilo po njeni oceni predmetno zadevo potrebno opredeliti kot neocenljivo. V nadaljevanju še navaja, da je vrednost nepremičnin razlastitvenega postopka skladno s cenilnim poročilom znašala 1.386,00 EUR, zaradi česar bi bilo potrebno zavrniti tudi stroške priglašene na račun izvedenega sestanka s stranko, stroške iz naslova obvestila o odločbi, kakor tudi kilometrino in stroške povezane z odsotnostjo odvetnika iz pisarne. Iz nadaljevanja obrazložitve izhaja, da se je upravni organ, ki je odločal o zadevi strinjal z večino pripomb Mestne občine Ptuj in je tako ocenil, da gre za v predmetni zadevi neocenljivo zadevo ter odločil o nagradi pooblaščenca v višini kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

4Organ druge stopnje je sicer izpodbijani sklep nekoliko spremenil, vendar le v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov odsotnosti iz pisarne, tako da je določil, da znaša nagrada pooblaščenca razlastitvenega zavezanca 947,33 EUR, in da znašajo glede na uspeh pritožbe, pritožbeni stroški 13,52 EUR. Organ druge stopnje je dodatno še pojasnil, da pri postopku razlastitve ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica stranke vrednostno izražena, kar pomeni, da pri obračunavanju določene upravičenosti priglašenih stroškov za zastopanje ni mogoče in tudi ni pravilno, da se izhaja iz vrednosti odškodnine za razlaščeno nepremičnino.

5Tožeča stranka vlaga tožbo zoper zgoraj navedeni sklep in odločbo, pri čemer navaja več razlogov in sicer, da upravni organ izpodbijanega sklepa ni vročil pooblaščencu zavezanca, da upravna enota ni posredovala odgovora občine z dne 19. 4. 2016 na katerega se tožena stranka sklicuje v sklepu pooblaščencu, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in pravica do izjave, saj gre za nasprotovanje Mestne občine glede priglašenih stroškov, v posledici česar bi ravno zato moral biti dopis vročen, da bi se lahko tožeča stranka o njem izjavila. Še posebej iz razloga, ker so bili stroški odmerjeni v nasprotju z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), saj je tožena stranka sledila predlogu Mestne občine (razlastitvene upravičenke) in predmetno zadevo ocenila kot neocenljivo, kljub temu, da je bila predmet postopka razlastitev nepremičnina, katere vrednost je mogoče oceniti v denarju, saj gre za zgrajeno pot. Dodatno izpostavlja, da je takšno ravnanje tožene stranke v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice ( v nadaljevanju ESČP), po katerem ima stranka pravico, da se v postopku izjavi glede vsega procesnega gradiva, pri čemer pa ni bistveno ali je neka listina vplivala na izid postopka ali ne. Tako meni, da bi morala tožena stranka uporabiti 1. alinejo 1. točke Tarifne številke 28 v povezavi z 18, saj znaša vrednost spornega predmeta 11.720,00 EUR, kot je bila navedena ves čas v postopku razlastitve in na katero tožena stranka ni imela nobenih pripomb, zaradi česar meni, da je bilo pri izpodbijanem sklepu kršeno materialno pravo, saj razlastitvena odločba predstavlja način pridobitve lastninske pravice na stvari.

6Tožeča stranka glede cenitve nepremičnine, ki jo je izdelala sama razlastitvena upravičenka in bi naj znašala 1.386,00 EUR dodaja, da tudi, če bi bila uporabljena ta vrednost, so izračunani stroški pooblaščenca prenizki in bi morali biti zato odmerjeni višje (300 točk), prav tako pa je bil po njeni oceni napačno uporabljen tudi potovalni čas odvetnika iz pisarne, saj potrebuje 1,5 ure v vsako smer iz Ljubljane na Ptuj in nazaj za ogled.

7Tožeča stranka tako predlaga, da se odpravita 1. in 2. točka izpodbijanega sklepa in 1. in 2. točka izpodbijane odločbe, kakor tudi priznanje stroškov postopka.

8Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

9Tožba je utemeljena.

10V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je predhodno potekal postopek razlastitve, v katerem je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Med strankama pa je sporno ali je v postopku razlastitve nepremičnin mogoče določiti vrednost spornega predmeta na način, da je kasneje pri odločanju o višini nagrade pooblaščenca takšno vrednost mogoče tudi upoštevati in v zvezi s tem določiti ustrezno višino nagrade pooblaščenca.

11Sodišče glede očitka kršitve načela kontradiktornosti iz navedb tožeče stranke zaradi nevročitve odgovora Mestne občine z dne 19. 4. 2016 meni, da je v predmetnem postopku šlo za kršitev pravice do izjave, kar je v nasprotju s 6. členom EKČP, torej pravili poštenega postopka, saj ima vsaka stranka pravico, da se glede vsakega procesnega gradiva v postopku izjavi, pri čemer se sodišče strinja z navedbo tožeče stranke, da ni bistveno ali je ta listina vplivala na izid postopka, saj gre za pravico do izjave, ne glede na vsebino posamezne listine, medtem ko je v predmetnem dopisu šlo celo za izrecno nasprotovanje plačila pooblaščencu razlastitvenega zavezanca.

12Glede očitka kršitve materialnega prava, s tem ko je organ štel, da gre za razlaščeno premoženje, ki je neocenljivo, in da v posledici tako ocenjuje tudi določeno nagrado pooblaščenca po OT, sodišče najprej pripominja, da iz izpodbijanega sklepa o določitvi višine stroškov pooblaščencu ni jasno konkretizirano, zakaj je tožena stranka štela, da gre za neocenljivo zadevo. Zgolj sklicevanje na navedbe Mestne občine Ptuj (ki je razlastitvena upravičenka in katera je ugovarjala plačilu) in navedba v izpodbijanem sklepu, da se tožena stranka „strinja z večino pripomb Mestne občine Ptuj“, ne vzdržijo presoje ustrezne obrazloženosti in konkretiziranosti izpodbijanega sklepa na način, da bi se ga dalo preizkusiti. Pri tem pa je v posledici napačna obrazložitev in ocena tožene stranke, da ker upravni organ ni odločal o odškodnini, se postopek smatra za neocenljivo zadevo po 1. točki Tarifne številke 28, in da se po tem upošteva vrednost storitve v višini 200 točk, saj iz vsebine spisovnega gradiva izhaja, da je šlo v predmetni zadevi za zahtevo za razlastitev nepremičnin na parc. št. 612/4, 614/3, 615/33, 615/37, iste k.o. ...v skupni izmeri 293 m2, ki predstavljajo občinsko cesto, zaradi česar se sodišče ne strinja, da je zadeva neocenljiva, saj je šlo za razlastitev nepremičnine, katere vrednost se da določiti. Pri navedenem iz spisovnega gradiva celo izhaja, da je bila razlastitvenemu zavezancu (tožniku) podana ponudba za odkup nepremičnine od 30 do 40 EUR za m2, kar skupno znese 11.720,00 EUR, kar je bila tudi vrednost, ki jo je tožeča stranka kot razlastitvena zavezanka v postopku pred upravnim organom ves čas tudi navajala in držijo navedbe tožeče stranke, da upravni organ navedeni oceni ni ugovarjal.

13Pri navedenem sodišče zgolj zaradi nadaljnjega postopka pripominja, da se tožena stranka ne more sklicevati na domnevno cenitveno poročilo, ki se nahaja v spisovnem gradivu in na podlagi katerega bi naj bila ocenjena vrednost razlastitvene nepremičnine v višini 1.386,00 EUR, saj iz navedenega poročila ne izhaja, kdo je cenitev opravil, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je navedeno cenitev naročila razlastitvena upravičenka, torej Mestna občine Ptuj dne 24. 12. 2015, kljub določilom 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ki v prvem odstavku jasno določa, da lastniku za razlaščeno nepremičnino pripada ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina, pri čemer odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Prav tako pa je v tretjem odstavku istega člena jasno določeno, da vrednost nepremičnine iz prvega odstavka ocenjujejo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti nepremičnin, sodno zapriseženi cenilci gradbene kmetijske stroke ter cenilci nepremičnine s certifikatom Agencije Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in vzpodbujanja prenove podjetij, pri čemer uporabljajo strokovne standarde za področja ocenjevanja nepremičnin. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi navedeno cenitev, ki je tožena stranka (kot izhaja iz obrazložitve) niti ni upoštevala pri izdaji izpodbijanega sklepa, napravili pooblaščeni ocenjevalci vrednosti nepremičnin, zaradi česar je pritrditi tožeči stranki iz tožbe, da je bilo v predmetnem postopku kršeno materialno pravo, s tem ko je organ štel, da je razlaščeno premoženje neocenljivo, kar je narobe glede na to, da gre v predmetni zadevi za razlastitev na nepremičnini, saj gre pri nepremičnini za ocenljivo zadevo, katere vrednost (kolikor ni soglasja med stranka) je potrebno določiti po predpisanih postopkih.

14Sodišče tudi pritrjuje navedbam tožeče stranke, da razlastitvena odločba predstavlja način pridobitve lastninske pravice na stvari, in da je razlaščenec ves čas postopka navajal vrednost predmeta zoper katero upravičenka Mestna občina Ptuj ni ugovarjala, pri čemer je razlaščenec navajal vrednost v višini 11.720,00 EUR, kolikor je v pogajanjih Mestna občina Ptuj od začetka tudi ponujala za razlaščeno zemljišče. Tako se sodišče strinja z navedbami tožeče stranke, da bi tožena stranka pri izdaji sklepa in odmeri nagrade pooblaščenca morala na ustrezen način ugotoviti vrednost razlaščene nepremičnine in jo nato upoštevati pri odmeri višine nagrade pooblaščenca.

15Sodišče pripominja, da je o istovrstnih odločitvah za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v postopku razlastitve sodišče v podobnih zadevah že odločalo¹ in pojasnilo, da je razlastitev na ustavni ravni urejena v 69. členu Ustave RS, in da je glede na funkcijo, ki jo ima odškodnina za razlaščeno nepremičnino po slovenski ustavi polna odškodnina, ki je ustavno zapovedana in zajema celotno izgubo, pri čemer mora biti njen obseg takšen, da prizadetemu omogoči vzpostavitev premoženjskega stanja, enakovrednega prejšnjemu (komentar Ustave RS, str. 681). Da bi se v celoti izravnala izguba, pa mora biti odškodnina sestavljena iz dveh delov, in sicer iz odškodnine za odvzeto pravico in odškodnine za stransko škodo. Odškodnina mora zajeti obe vrsti učinkov, najočitnejšega – odvzem ali omejitev pravice ima manj očitne stranske posledice. Odškodnina ima torej dve postavki – substančno odškodnino in odškodnino za stranske posledice (komentar Ustave RS, str. 683).

16Sodišče pojasnjuje, da na zakonski ravni odškodnino in njen obseg določa drugi odstavek 5. člena ZUreP-1, ki glasi, da odškodnina obsega vrednost nepremičnine, pri čemer pa vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo pomeni substančno odškodnino, medtem ko stranski stroški, povezani z razlastitvijo pomenijo odškodnino za stranske posledice. V četrtem odstavku 105. člena ZUreP-1 je določen nosilec za plačilo odškodnine, in sicer razlastitveni upravičenec, pri čemer se po mnenju sodišča termin odškodnine nanaša na obe obliki odškodnine, kot jo določa drugi odstavek, torej tako na materialno škodo za razlaščeno premoženje, kakor tudi na stroške v zvezi z razlastitvenim postopkom, ki se nanaša na procesne stroške, kot jih našteva 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V delu, ko četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 določa, da stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom plača razlastitveni upravičenec, je določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 specialna procesna določba glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov. Da je temu tako, torej, da zakon v četrtem odstavku ne imenuje kot odškodnine zgolj substančno odškodnino, temveč tudi odškodnino za stranske posledice – stranske stroške, povezane z razlastitvijo pa kot stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, izhaja tudi iz zgodovinske razlage predpisov, ki so v preteklosti na našem področju urejali razlastitev, saj iz določb krovnih zakonov, v katerih je bila urejena razlastitev v Sloveniji izhaja, da je bila določba o nosilcu procesnih stroškov že pred ZUreP-1 specialna določba glede na Zakon o upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUP), pri čemer se sodišče na tem mestu sklicuje na že izdano sodbo tukajšnjega sodišča in obrazložitev v zvezi z navedenim vprašanjem pod opr.št. I U 408/2014 (trinajsti, štirinajsti in petnajsti odstavek sodbe).

17Na podlagi navedenega je tako odločitev prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa napačna in jo je bilo treba odpraviti. Hkrati pa je treba odpraviti tudi 2. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je drugostopenjski organ določil stroške glede na uspeh stranke. Organ je svojo odločitev v tej točki oprl na 113. člen ZUP, ki ureja povračila stroškov v upravnem postopku po načelu uspeha, kar je sicer pravilno v obravnavanem primeru, ne glede na zgoraj navedeno v zvezi s povrnitvijo stroškov, ko se odloča na prvi stopnji v razlastitvenem postopku, saj gre za odločitev o pritožbenem postopku. Ker pa je tožnik s tožbo zoper izpodbijani sklep in zoper izpodbijano odločbo uspel, to pomeni, da je napačna tudi odločitev o plačilu stroškov glede na njegov uspeh.

18Pri ponovnem odločanju bo prvostopenjski organ tako moral določiti vrednost spornega predmeta, saj gre za razlastitev na nepremičnini na kateri je vrednost spornega predmeta po mnenju sodišča mogoče določiti in v posledici glede na ugotovljeno vrednost razlastitvene nepremičnine, odmeriti utemeljenost priglašenih odvetniških stroškov, skladno z OT.

19Sodišče pri navedenem še pripominja, da je drugostopenjski organ podal tudi napačni pravni pouk o pravnem sredstvu in sicer, da je upravni spor mogoče sprožiti samo zoper neodpravljeni del sklepa upravnega organa prve stopnje in zoper 2. točko izreka odločbe druge stopnje, saj je na ta način tožeči stranki podal pravni pouk, da torej zoper 1. točko izreka odločbe organa druge stopnje pravno sredstvo ni dopustno, kar je napačno.

20Glede na navedeno, je sodišče, na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava odločbo prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa odpravilo ter zadevo, v smislu tretjega odstavka istega člena, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča, ki izhaja iz te sodbe, torej tako glede pravice do izjave kakor glede določitve vrednosti razlaščene nepremičnine in v posledici pravilne uporabe Odvetniške tarife pri odmerjanju stroškov odvetnika slediti stališčem, ki izhajajo iz te sodbe in o zadevi ponovno odločiti.

21Sodišče je o predmetni zadevi odločalo na seji senata, saj je šlo pri presoji zgolj za presojo pravnih vprašanj in torej pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

22Odločitev o povrnitvi stroškovnega zahtevka tožeče stranke temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po 3. členu Pravilnika se tožniku, ki ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in je bila zadeva rešena na seji, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, pri čemer je sodišče tožnici priznalo te stroške povečane za 22 %, ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV-ja, medtem, ko bo zahtevano sodno takso sodišče vrnilo tožeči stranki po uradni dolžnosti.

¹ I U 408/2014 z dne 4. 11. 2014 in I U 275/2014 z dne 1. 7. 2014.