VSM Sodba IV Kp 19110/2020

I. Pritožba obdolženega D.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega D.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen dva meseca zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan oškodovancu M.G. plačati znesek 150,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženec, z laično pritožbo, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izraža prošnjo za „spremembo“ izrečene kazni zapora v delo v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvo pritožbenih navedb obdolženca je v ponavljanju zagovora, da očitanega kaznivega dejanja ni izvršil. Navaja, da iz posnetka kamere ni razvidno, da bi vzel gospodovo denarnico, ampak je sodišče o tem zgolj sklepalo, ker je stari znanec policije. Do gospoda je pristopil zgolj zato, da ga vpraša ali mu gre in mu zaželi srečo, saj tudi sam igra stave, denarnice pa sploh ni videl in je tudi ni vzel.

5Obdolžencu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč svoje sklepne ugotovitve in oceno, da je ravno obdolženec tisti, ki je obravnavanega dne s police pri avtomatu za E-stave vzel tam odloženo denarnico z gotovino in izkaznicami ter dokumenti oškodovanca M.G., izčrpno, prepričljivo in razumno utemeljilo na podlagi ugotovitev celotnega dokaznega postopka. Na podlagi skladnih izpovedb oškodovanca in prodajalke v trafiki D.Đ. ter vsebine posnetkov nadzornih video kamer je namreč ugotovilo, da v času izvršitve tatvine oškodovančeve denarnice v trafiki na stavnem avtomatu ni bilo nikogar drugega, razen oškodovanca in obdolženca. Nadalje je svojo odločitev pravilno oprlo in izčrpno utemeljilo z reakcijo oškodovanca po odhodu obdolženca iz lokala, ter tudi razumnim sklepanjem glede nenavadnega dejstva, da je obdolženec, četudi oškodovanca sploh ne pozna, z njim pričel komunicirati. Na podlagi vsebine video posnetkov nadzornih kamer pa je prepričljivo ovrglo oziroma ocenilo neverodostojnost obdolženčevega zagovora tudi glede okoliščine, da je v lokal prišel s sinom. Na tej podlagi oziroma ugotovljenih dejstvih izvedenih dokazov je končno pravilno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana in da ga je izvršil v krivdni obliki direktnega naklepa.

6Zaradi odločbe o kazenski sankciji se obdolženec ne pritožuje, višje sodišče pa je izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazni zapora v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije, ter pri tem upoštevaje ugotovljene olajševalne okoliščine, kot obteževalno okoliščino pravilno izpostavilo in ustrezno upoštevalo obdolženčevo večkratno predkaznovanost, tudi za istovrstna kazniva dejanja. Utemeljeno je zaključilo, da je izrečena kazen dveh mesecev zapora obdolžencu pravična in primerna kazen, zato je tudi po presoji višjega sodišča ne gre spreminjati v korist obdolženca.

7O predlogu obdolženca za izvršitev kazni zapora z nadomestitvijo z delom v splošno korist, pa višje sodišče ni pristojno odločati v okviru tega pritožbenega postopka, temveč bo moral obdolženec ta predlog v skladu z določbo prvega odstavka 129.a člena ZKP nasloviti na sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

8Tudi odločitev sodišča, da mora obdolženec na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP plačati oškodovancu znesek 150,00 EUR, je pravilna in v točki 17 obrazložitve sodbe utemeljena z ustreznimi razlogi, ki jim višje sodišče pritrjuje. Pritožbeno sklicevanje obdolženca na slabe premoženjske razmere pa na to pravilno odločitev, da mora oškodovancu plačati povzročeno škodo, ne more imeti prav nobenega vpliva.

9Po obrazloženem in ker višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člena ZKP).

10Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).