VSL Sodba I Cpg 59/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se posamezni del stavbe št. 13 v stavbi št. 207, k. o. ... (ID 000) izloči iz premoženja tožene stranke, da je tožena stranka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njegove lastninske pravice na navedeni nepremičnini in tožniku povrniti pravdne stroške v višini 5.709,96 EUR.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka, predlagala višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zgolj pavšalna navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so posojilne pogodbe med družbo A., d. o. o., in tožnikom nične, ne vzbuja dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, in se višje sodišče v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

Glede pogodbe, sklenjene med tožnikom in B., d. o. o.

6Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve natančno pojasnilo bistvene okoliščine (stiska zaradi pozivov po vrnitvah posojil, zagotovila C. C., da gre za dogovorjeno posojilno pogodbo oz. pogodbo o reprogramiranju posojila, vnaprej pripravljeni plačilni nalogi z vpisanimi zneski obrokov) v zvezi s sklenitvijo sporne prodajne in najemne pogodbe z lizinško opcijo med tožnikom (in njegovo ženo) in družbo B., d. o. o., ter plačevanjem po tej pogodbi. Le vztrajanje tožene stranke, da tožnik naj ne bi bil dovolj skrben, višjega sodišča ne prepriča v drugačno materialnopravno presojo ugotovljenih dejstev.

7Sodišče prve stopnje se na ničnost zaradi kršitve pravil Zakona o potrošniških kreditih pri presoji tega razmerja niti ni sklicevalo. Zato je pritožbena navedba, da za to razmerje pravila o ničnosti iz naslova danih potrošniških kreditov ne veljajo, irelevantna.

Glede pogodbe, sklenjene med B., d. o. o., in toženo stranko

8Tožena stranka vztraja, da je sporno nepremičnino pridobila v dobri veri. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo, da tožena stranka pri sklenitvi prodajne pogodbe za sporno nepremičnino z družbo B., d. o. o., ni bila dobroverna. Navsezadnje razlogom tožena stranka v pritožbi tudi po vsebini nasprotuje, s čimer konkludentno obstoj razlogov priznava.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz dopisa tožene stranke (priloga A25) izhaja, da je od tožnika zahtevala izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Tožena stranka sicer trdi, da za obstoj nične pogodbe med tožnikom in B., d. o. o., naj ne bi vedela, a to utemeljuje le s špekulacijami o tem, kaj naj bi njen zahtevek po vsebini lahko pomenil (zahtevek za plačilo najemnine, uporabnino). S takimi navedbami pa ne more izpodbiti pravilnosti presoje, da je za nično pogodbo med tožnikom in B., d. o. o., vedela in da se je prav zato v omenjenem dopisu tudi sklicevala na tožnikovo neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Drugačna razlaga ni možna; nihče ne more zahtevati izpolnitve pogodbenih obveznosti, za katere ne ve, da obstajajo.

10Poudarjanje tožene stranke (tožena stranka je premoženje izbrisane pravne osebe, ki ga v tem postopku zastopa upraviteljica v postopku stečaja premoženja izbrisane pravne osebe), da nima relevantne dokumentacije o sporni pogodbi, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je to okoliščino toženi stranki upravičeno štelo v škodo, to pa je tudi v skladu s pravili o dokaznem bremenu (212. člen ZPP). Pomanjkanje dokumentacije o spornem poslu kaže na nepravilnosti v njegovi izvedbi¹ in s temi okoliščinami v povezavi z že opredeljenim dejstvom, da je tožena stranka od tožnika terjala izpolnitev obveznosti po nični pogodbi, na neobstoj njene dobre vere. Še zlasti ji gre pomanjkanje dokumentacije v škodo v delu, kjer tožnik niti ne more dokazovati svojih trditev, to pa je ravno glede dejstva plačila kupnine za sporno nepremičnino. Gre za trditev o negativnem dejstvu in ga tožnik ne more učinkovito dokazati, saj ni v njegovi zaznavni sferi, temveč ga lahko dokaže tožena stranka. Glede na neutemeljeno sklicevanje na pomanjkanje dokumentacije je neutemeljen tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago s presojo, da naj bi upniško razmerje do tožnika po nični pogodbi z B., d. o. o., na toženo stranko prešlo na podlagi ustnega dogovora. Tožnik je jasno navedel, da je tožena stranka od njega zahtevala izpolnitev obveznosti, tožena stranka pa ni uspela izkazati, da bi obstajala kakšna (druga) podlaga za njen poziv tožniku. V odsotnosti drugih dokazov tožene stranke o podlagi njenega nesporno podanega poziva ni mogoč noben drug zaključek, kot da je obstajal ustni dogovor o prenosu upniškega razmerja po (nični) pogodbi na toženo stranko.

11Špekulacije o tem, kako bi tožena stranka ravnala v primeru, ko bi tožnik poplačal vse svoje obveznosti, pri čemer tožena stranka na nobeni točki v postopku ni pojasnila, zakaj bi tožnik moral svoje obveznosti izpolniti njej, prav tako ne vplivajo na drugačno presojo ugotovljenih dejstev in presojo, da je tožena stranka nedvomno sodelovala v celotnem spornem razmerju, katerega rezultat je bil, da je tožnik ostal brez svoje nepremičnine.

12Kar zadeva primerjavo zadeve s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 305/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 301/2019, pa iz obeh odločb izhaja, da sta sodišči ugovor ničnosti prodajne pogodbe do tožene stranke zavrnili na podlagi pomanjkljive trditvene podlage nasprotne stranke. Zato odločitvi v citiranih zadevah materialnopravno nista neločljivo povezani z obravnavano zadevo na način, da drugačna odločitev ne bi bila mogoča, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

13Tožena stranka se zoper odločitev o stroških postopka pritožuje zgolj v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

14Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določb Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožniku priznalo 1.250 točk za odgovor na pritožbo in 22,5 materialnih stroškov, skupno 1.272,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in 22 % DDV je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 931,47 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Sodišče prve stopnje je med drugim izpostavilo zlasti, da ne obstaja nobena dokumentacija, ki bi potrjevala, da je bila kupnina za sporno nepremičnino plačana in da je bil na sporni prodajni pogodbi kot račun prodajalca, na katerega naj bi se nakazala kupnina, naveden račun tožene stranke, ki je bila kupec.