UPRS Sodba in sklep I U 1320/2020-17

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1848/2020/4 (1312-03) z dne 7. 9. 2020 v delu, ki se nanaša na pridržanje zaradi ugotavljanja istovetnosti, odpravi.

II. V preostalem delu se tožba zoper sklep zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (točka 1 izreka). Hkrati je odločila, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce v Postojni od 6. 9. 2020 od 11.10 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 12. 2020 do 11.10 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 31. 8. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pri podaji prošnje je navedel, da je v Iranu izgubil dokumente. Ciljna država mu je bila Italija. Pakistan je zapustil, ker so s stricem po očetovi strani v krvnem maščevanju zaradi zemljiškega spora.

3Pri podaji prošnje je bil tožnik nastanjen v prostore Azilnega doma, kjer je ostal do 4. 9. 2020, ko ga je samovoljno zapustil kljub temu, da je bil ob podaji prošnje izrecno opozorjen, da mu bo v primeru ugotovitve izrazite begosumnosti izrečen ukrep o omejitvi gibanja na Azilni dom ali Center za tujce. Dne 4. 9. 2020 je bil obravnavan s strani PP za izravnalne ukrepe Nova Gorica, saj je bil istega dne v Republiko Slovenijo vrnjen s strani italijanskih varnostnih organov. Tožena stranka mu je izrekla ukrep omejitve gibanja na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

4Tožnik je navedel, da je Azilni dom zapustil in odšel v Gorico, da bi si ogledal njene znamenitosti. Ni vedel, da je prestopil mejo in se znašel v italijanskem delu Gorice.

5V konkretnem primeru tožena stranka dvomi v tožnikove osebne podatke, ki jih je navedel. Tožnik namreč ni pridobil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal resničnost svojih osebnih podatkov. Tožena stranka prosilčevo neprepričljivo navajanje razlogov za odsotnost osebnih dokumentov ocenjuje kot njegovo nesodelovanje s pristojnim organom. Če tožnik ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, potem bi pri sebi imel osebne dokumente.

6Tožnik je pri podaji prošnje izjavil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil ter kljub izrecnemu opozorilu, da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, je Azilni dom 4. 9. 2020 zapustil in se odpravil v Italijo. Ker je v postopku mednarodne zaščite pomembno, da ima pristojni organ možnost vsa dejstva, ki jih je prosilec navajal, tudi preveriti in podrobno razdelati, da ugotovi dejansko stanje, je to izrednega pomena v postopku odločanja o podeljevanju mednarodne zaščite. Tožnik je Azilni dom zapustil, še preden je tožena stranka z njim opravila osebni razgovor in ga podrobneje zaslišala glede vseh dejstev in okoliščin. Ker je tožnik kljub zagotovitvi, da tega ne bo storil, Azilni dom že zapustil, obstaja utemeljena nevarnost, da to lahko ponovno storil in bi iz Azilnega doma pobegnil še pred ugotovitvijo dejstev, ki so pomembna za odločitev. Tožnik ni navedel, ali je on osebno, ali njegova družina zaradi groženj in spora samega iskala pomoč pri pristojnih organih, niti koliko časa sploh spor traja in kdo vse je v njem udeležen. To pa bo tožena stranka storila na osebnem razgovoru, brez katerega ni mogoče izdati vsebinske odločitve o prošnji.

7V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje v Azilnem domu in ne v Centru za tujce. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma, le-tega samovoljno zapustila. Tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ponovno samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno onemogočil pristojnemu organu, da zaključi postopek mednarodne zaščite. Glede na to, da iz tožnikovih izjav izhaja, da je njegova ciljna država Italija in da je že dvakrat vstopil v Italijo, vendar je bil prijet in predan slovenskim policistom, mu je zato nujno treba omejiti gibanje. Z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

8Tožnik v tožbi navaja, da če ni predložil osebnega dokumenta, to ni okoliščina, ki opravičuje zaključek, da je zaradi tega vprašljiva resničnost osebnih podatkov, ki jih je navedel. Splošno znano dejstvo je, da prosilci za mednarodno zaščito potujejo brez osebnih dokumentov. Tožena stranka nima navedb, da naj bi tožnik zatrjeval lažne podatke, in ni podan noben razlog za utemeljitev nesodelovanja v postopku. Splošno znano dejstvo je, da sta italijanska Gorica in Nova Gorica mesti, ki imata ulice in ceste povezane in je velika možnost, da se nekdo po nesreči zapelje ali sprehodi iz enega mesta v drugo in pri tem nehote prečka mejno črto. Prestop mejne črte v konkretnem primeru ni mogoče razumeti kot zavestno in hoteno zapustitev Slovenije in obstoj begosumnosti. Poleg tega ni podana sorazmernost ukrepa omejitve gibanja in slednja utemeljitev iz sklepa ne izhaja. Ni podane nobene osebne okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev gibanja na Center za tujce ter je s tem podan prekomeren, nepotreben poseg v tožnikovo svobodo. Sklicevanje tožene stranke, da 80 % prosilcev za mednarodno zaščito zapusti Azilni dom samovoljno, ne opravičuje izrečenega ukrepa, niti ni to utemeljen razlog. Tožena stranka se ne more sklicevati na splošne okoliščine varovanja v Azilnem domu, ki so v celoti v sferi tožene stranke. Nastanitev v Centru za tujce po svoji naravi pomeni poseg v pravico do osebne svobode. Glede na število pridržanih oseb v Centru za tujce tožnik meni, da nima dovolj prostora za prosto gibanje, kar pa bi se lahko odrazilo kot zadostna količina za ugotovitev, da mu je odvzeta prostost v nečloveških razmerah v smislu 3. člena EKČP. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

9Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj se takoj preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode v Centru za tujce. Izvrševanje odrejenega ukrepa bi tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti ujetega ter doživlja tesnobo. Izvajanje zadevnega ukrepa bo pustilo resne posledice na njegovem zdravju. Izgubljene osebne svobode mu ne bo mogel nihče več nadomestiti.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogoče verjeti, da je odšel tožnik v Novo Gorico na izlet, ki je ob meji z Italijo. Poleg tega si je kupil enosmerno vozovnico, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da se tožnik ni imel namena vrniti v Slovenijo. Glede tožnikovega ravnanja ni mogoče verjeti, da je tožnik v Italijo vstopil nevede in da ni imel namena zapustiti Slovenije. Tožena stranka predlaga, naj se tožbo zavrne. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa navaja, da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop, pri čemer je treba najprej ugotoviti, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda. Tožnikove navedbe niso nikakršna utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe.

K točki I izreka:

11Tožba je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep v tistem delu, kateri se nanaša na pridržanje zaradi ugotavljanja istovetnosti. Glede tega razloga se je tožena stranka oprla na 1. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, iz katere izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Pri tem sodišče izrecno opozarja na to, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da tožnik pri sebi nima osebnega dokumenta. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov nima, vendar pa bi morala tožena stranka po drugi strani upoštevati tudi to, da je doslej vseskozi navajal iste osebne podatke. Enake osebne podatke je navajal tudi pri zaslišanju na glavni obravnavi, zato sodišče ne dvomi v njegovo istovetnost in ugotavlja, da ta razlog za omejitev gibanja ni podan. V tem delu je torej tožena stranka sicer pravilno ugotovila dejansko stanje v tem smislu, da tožnik nima osebnih dokumentov, vendar je napačno uporabila materialno pravo, ko je sklepala da obstaja dvom v tožnikovo istovetnost.

K točki II izreka:

12V delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep glede razloga za pridržanje po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa tožba ni utemeljena.

13Sodišče je na glavni obravnavi dne 17. 9. 2020 vpogledalo v upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno zaslišalo tožnika.

14Tožnik je na zaslišanju povedal, da je šel v Novo Gorico. Peljal se je z avtobusom. Glede vprašanja, ali je kupil enosmerno ali dvosmerno vozovnico je rekel, da naj mu dajo vozovnico za Novo Gorico in so mu jo dali. Imel je načrt, da bo kupil posebno karto za nazaj. V italijanski Gorici se je znašel tako, da ne ve, kdaj so prečkali mejo in prišli na stran Italije. Tam so policistom pokazali slovensko azilantsko kartico. Ni videl nobenega mejnega znaka. Tožnik je tudi povedal, da zna brati pandžabi in urdu, ne pa evropskih jezikov. Ni vedel, da obstajata dve Gorici, italijanska in slovenska. Vedel pa je, da gre lahko z azilantsko izkaznico kamorkoli in o tem ni obveščal nikogar. Najprej je šel v center Ljubljane, potem pa naprej do Gorice. Tožnik je tudi povedal, da se je v šoli učil tri leta angleški jezik. Ko se je nahajal v Italiji, ni prejel na telefon obvestila, da se nahaja v Italiji. Na avtobusni postaji v Ljubljani ni vprašal, kdaj pride iz Nove Gorice nazaj avtobus. V Centru za tujce je zadovoljen, hrana je v redu, dobivajo jo redno, tudi bivalni prostori so v redu. Je pa razlika med kampom odprtega in zaprtega tipa. V zaprtem prostoru je zaradi svoje napake, ki jo prizna in obžaluje. V kontejnerju so naseljeni štirje, v njem so postelje, brisače, osebne stvari kot zobna pasta ipd., ni pa stolov in miz. Lahko gredo ven, stranišče je postavljeno v drugem prostoru, ne morejo pa iti iz stavbe. Prostora in zraka je dovolj, da lahko normalno dihajo.

15Tožena stranka je svojo odločitev o pridržanju oprla tudi na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki je brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa v tistem delu, ki se nanaša na obstoj navedenega razloga za omejitev gibanja. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik pri podaji prošnje izjavil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil ter kljub izrecnemu opozorilu, da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, je Azilni dom 4. 9. 2020 zapustil in se odpravil v Italijo. Pravilno je ugotovila, da je v postopku mednarodne zaščite pomembno, da ima pristojni organ možnost vsa dejstva, ki jih je prosilec navajal, tudi preveriti in podrobno razdelati, da ugotovi dejansko stanje in je to izrednega pomena v postopku odločanja o podeljevanju mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno ugotovila, da je tožnik Azilni dom zapustil, še preden je tožena stranka z njim opravila osebni razgovor in ga podrobneje zaslišala glede vseh dejstev in okoliščin. Pravilno je tudi ugotovila, da je tožnik kljub zagotovitvi, da tega ne bo storil, Azilni dom že zapustil in da obstaja utemeljena nevarnost, da to lahko ponovno stori in bi iz Azilnega doma pobegnil še pred ugotovitvijo dejstev, ki so pomembna za odločitev. Tožena stranka je pravilno sklepala, da tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ponovno samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno onemogočil pristojnemu organu, da zaključi postopek mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno sklepala, da glede na to, da iz tožnikovih izjav izhaja, da je njegova ciljna država Italija in da je že dvakrat vstopil v Italijo, vendar je bil prijet in predan slovenskim policistom, mu je zato nujno treba omejiti gibanje.

16Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da naj tožnik ne bi vedel, da je v Gorici prestopil italijansko mejo. Tem navedbam ne more slediti zato, ker je v prošnji za mednarodno zaščito sam rekel, da je bila njegova ciljna država Italija in ker je tokrat že drugič vstopil v Italijo in ker je kupil enosmerno vozovnico do Nove Gorice, iz česar je mogoče sklepati, da se ni imel namena vrniti.

17Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj bi bila podana nesorazmernost ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce. Ukrep je sorazmeren zato, ker je znatna nevarnost pobega podana, saj je bil tožnik pri podajo prošnje opozorjen na to, da je lahko begosumnost eden od razlogov za omejitev gibanja in je tudi navedel, da bo do konca postopka ostal v Sloveniji. Sorazmernost ukrepa je izkazana tudi s tem, ker je tožena stranka tožnika pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v Azilnem domu.

18Tožena stranka se pri omejitvi gibanja v Centru za tujce sicer ne more sklicevati zgolj na ureditev oz. varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oz. na tožnika v obravnavani zadevi. To pa je po presoji sodišča tudi storila s sklicevanjem na tožnikovo dosedanje ravnanje, ko je zapustil Azilni dom in odšel v Italijo. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanja, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Po presoji sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način.

19V zvezi s tožbenimi navedbami, da nastanitev v Centru za tujce pomeni poseg v osebno svobodo, se sodišče sicer s tem strinja, vendar pa v konkretnem primeru poseg v osebno svobodo ni bil nezakonit, saj obstaja za to zakonska podlaga in so bila tudi zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave RS. Izpolnjena so bila s tem, ker je bil tožnik v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, pravna pomoč pa mu je bila tudi zagotovljena že s tem, da je lahko preko odvetnika vložil to tožbo. Poleg tega je tovrsten ukrep posega v osebno svobodo določen v zakonu, kot to zahteva drugi odstavek 19. člena URS, konkretno je zakonska podlaga za tak poseg v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. V navedenem določilu je tudi določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil Azilni dom.

20Tožnik se med drugim v tožbi sklicuje tudi na slabe bivanjske razmere v Centru za tujce. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da so slabe bivanjske razmere same po sebi sicer lahko predmet sodnega varstva, če posegajo v človekove svoboščine in pravice, vendar pa ne morejo biti predmet sodnega varstva v okviru tega upravnega spora, kjer se odloča le o tem, ali so bili razlogi za pridržanje po ZMZ-1 utemeljeni ali ne in kjer se odloča o tem, ali je utemeljeno pridržanje v Centru za tujce, namesto v Azilnem domu. Morebitne razmere v prostorih pridržanja, za katere prosilci menijo, da predstavljajo poseg v njihove pravice, so lahko predmet drugega, posebnega sodnega varstva, bodisi v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti oziroma, če drugo sodno varstvo ni mogoče, v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, kar je odvisno od tega, kakšen poseg in v katero ustavno pravico se zatrjuje.

21Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep v tem delu (glede razloga za omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) pravilen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki III izreka:

22Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (I in II. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.