UPRS Sodba I U 1758/2020-19

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da ima njegov oče težave z drugo etnično skupino zaradi zemlje in je zato zapustil Pakistan. Težave so se začele, ko je bil še majhen otrok. Etnična skupina, s katero je imel oče težave, je .... Težave so se začele tudi po preselitvi v A.. Gre za krvno maščevanje, zato je vključena vsa družina. Tožnik se je bal, da ga bodo ubili. On njih ni poznal, vendar so oni poznali njega in bi ga lahko ubili. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da gre za staro zadevo, da je bil on takrat star šest ali sedem let. Bil je majhen in ne ve točno, za kaj gre. Spor imajo s plemenom ..., oni pa so pleme .... Pred petimi leti je družina B. napadla njegove brate in jim grozila, da bodo ubili vso družino. Tožnik sam pa ni nikoli imel osebnega stika s to družino. Med brati in tisto družino nikoli ni prišlo do fizičnega spora. Bratje pretepa niso prijavili na policijo, saj te stvari rešujejo vaške starešine. Slednje pa niti niso odločale o stvari, saj gre za star spor, zato njegova družina tega sploh ni prijavila. Ko je tožnik zapustil Pakistan, njegovi niso imeli težav s to družino. Glede napada na njegove brate je še povedal, da so pripadniki nasprotne družine hoteli fizično napasti brate, vendar so pobegnili.

3Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite očitno neutemeljena. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Svojo prošnjo utemeljuje z družinskim sporom, ki je nastal pred mnogimi leti. Ne ve, za kaj gre, prav tako niso spora nikoli prijavili vaškim starešinam. Z družino, ki naj bi pred petimi leti napadla njegove brate, nikoli ni imel osebnega kontakta in niti ne ve, kdo so ta družina. Zgodilo se mu ni nič takega, da bi lahko zatrjeval, da je bil osebno ogrožen ali kakorkoli preganjan. Zgolj posplošeno je navajal, da naj bi bilo mogoče, da ga bodo ubili, pri čemer iz njegovih navedb ne gre zaključiti, da bi osebno sploh kdaj bil v stiku z nasprotno družino. Gre za spor, ki je časovno izjemno oddaljen, pri čemer se zaradi spora ni nič zgodilo niti nobenemu izmed članov njegove družine. Ker je v Pakistanu prebival in živel v miru večji del svojega življenja, tožena stranka dvomi, da bi bil v primeru vrnitve izpostavljen resni škodi oziroma preganjanju. Enkratna grožnja, ki naj bi jo napadalci izrekli med napadom, ob upoštevanju dejstva, da se napad pravzaprav sploh ni izvedel, saj so bratje pobegnili, pa ne dosega praga resne škode v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), niti po intenzivnosti ali kvantiteti ne dosega praga dejanj preganjanja. V primeru vrnitev v Pakistan tožnik ne bi bil soočen s preganjanjem ali resno škodo v skladu z določbami ZMZ-1. Edino dejanje, ki ga tožnik uveljavlja, se je zgodilo v ne tako oddaljenem času, čeprav že pet let nazaj, to je napad na njegove brate. V tem napadu so bile izrečene grožnje, do fizičnega stika pa ni prišlo. V ta dogodek tožnik sploh ni bil vpleten.

4Tožnik v tožbi navaja, da je iz njegovih izjav tekom postopka razvidno, da je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito na etničnih napetostih, ki so zaradi spora zaradi zemlje prerasle v krvno maščevanje. Preganjanje na podlagi etnične pripadnosti je utemeljen razlog za pridobitev mednarodne zaščite. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, ko je navedla, da tožnik ne izpolnjuje razlogov za mednarodno zaščito ter da je navajal dejstva, ki niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega tožena stranka ni v celoti presojala vseh pogojev iz 52. člena ZMZ-1, ni jih presojala kumulativno, ampak je prošnjo zavrnila samo na podlagi tega, ker naj bi navajal dejstva, ki niso pomembna za obravnavanje njegove prošnje. Nepopolno je tudi ugotovila dejansko stanje, saj trditev tožnika ni presojala v povezavi s splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi. Zaključek tožene stranke, da se mu ni zgodilo nič takega, da bi lahko zatrjeval, da je bil osebno ogrožen ali preganjan, ne temelji na preverjenih informacijah o izvorni državi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status begunca oziroma podrejeno status subsidiarne zaščite, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v postopku predstavljal razmeroma staro zadevo, ki ji sam ni bil priča, da težav, ki jih opisuje, ne pozna podrobno. Osebno ni bil v stiku s subjekti preganjanja. Njemu se ni zgodilo nič. Zgolj njegovo predvidevanje, ki ne temelji na konkretnih dogodkih, ne more zadoščati za upravičen razlog za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poleg tega njegovi bratje grožnje o smrti niso prijavili na policijo, na vaške starešine pa se tudi niso obrnili po pomoč. Ni tudi omenil, da bi bil dostop do organov pregona onemogočen. Pri tem se tožena stranka sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, iz katere izhaja, da je dolžnost prosilca, ki zatrjuje nezmožnost države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže, da se je obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli ali mogli nuditi zaščite. Preverjanje informacij o izvorni državi v konkretnem primeru ni bilo potrebno, saj tožnik ni subjektivno izkazal, da bi mu preganjanje ali resna škoda dejansko grozila. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6Sodišče je dne 23. 11. 2020 izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je vpogledalo v upravni spis ter priloge tožeče stranke A1 - A2 in tožene stranke B1, drugih dokazov pa ni izvajalo niti ni izvedbe dokazov predlagala nobena od strank.

7Tožba ni utemeljena.

8ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

9Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z družinskim sporom, ki je nastal pred mnogimi leti, da spora nikoli niso prijavili vaškim starešinam, da z družino, ki naj bi pred petimi leti napadla njegove brate, nikoli ni imel osebnega kontakta. Pravilno je ugotovila, da se mu ni zgodilo ni nič takega, da bi lahko zatrjeval, da je bil osebno ogrožen ali kakorkoli preganjan. Pravilno je sklepala, da v primeru vrnitev v Pakistan tožnik ne bi bil soočen s preganjanjem ali resno škodo v skladu z določbami ZMZ-1.

10V zvezi s tožbenimi navedbami, da je preganjanje na podlagi etnične pripadnosti utemeljen razlog za pridobitev mednarodne zaščite in da ne gre le za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, sodišče pojasnjuje, da glede na tako dejansko stanje, kot ga je tožnik opisal, gre za nepomembne okoliščine, saj se njemu osebno ni nič zgodilo in tudi do fizičnega napada na brate sploh ni prišlo. Te okoliščine pa so za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite nepomembne, nepomembne pa so poleg razlogov, ki so navedeni v odločbi (gre za spor izpred mnogih let, z družino, ki naj bi pred petimi leti napadla njegove brate, nikoli ni imel osebnega kontakta in niti ne ve, kdo so ta družina, zgodilo se mu ni nič takega, da bi lahko zatrjeval, da je bil osebno ogrožen...), tudi zato, ker tožnik navaja preganjanje s strani nedržavnih subjektov, pri čemer se za pomoč ni obrnil niti na državne organe niti na vaške starešine. Če pa niti ni poskušal iskati pomoči pri pristojnih organih, potem ne more zatrjevati, da mu država ni sposobna nuditi zaščite ne glede na ogrožanje, ki ga zatrjuje s strani nedržavnih subjektov. Zgolj grožnja s strani nedržavnega subjekta namreč še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, saj je dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen v zvezi s tem, da prosilcu država, politične organizacije ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). V konkretnem primeru pa tožnik ni izkazal, da bi bil ta pogoj podan, saj ni izkazal, da mu država zaradi preganjanja s strani predstavnikov drugega plemena ni sposobna ali noče nuditi zaščite, saj ni poiskal te zaščite. Ni se obrnil po pomoč na pristojne državne organe, če je bil deležen groženj. Če pa pri njih ni iskal pomoči, potem ne more zatrjevati, da mu niso sposobni nuditi zaščite oziroma ne more zatrjevati svoje ogroženosti.

11Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 229/17-24, U-I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je Ustavno sodišče RS glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnosti izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso mogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi“ (točka 12 obrazložitve).

12Ker tožnik ni zaprosil državnih organov za pomoč pred preganjanjem s strani predstavnikov drugega plemena, s tem ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite in zato ni potrebno, da bi morala tožena stranka še posebej pridobivati splošne in specifične informacije o izvorni državi v zvezi s tem. To bi prišlo v poštev, če bi se tožnik obrnil na pristojne organe, da mu pomagajo, pa le-ti ne bi bili učinkoviti. Prosilec se mora najprej obrniti na pomoč na državne organe, če je preganjan s strani nedržavnih subjektov, šele potem se lahko sklicuje na to, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite. Iz navedenega razloga toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da bi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

13Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni v celoti presojala vseh pogojev iz 52. člena ZMZ-1, po katerih se šteje, da se prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Zadostuje namreč že obstoj samo enega od teh razlogov in ta razlog je po presoji sodišča podan, to je razlog iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1.

14Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.