UPRS Sodba I U 1738/2020-7

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi pojasnjuje potek dosedanjih postopkov. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 31. 3. 2016 ter zatrjeval strah pred Talibani. Izdano odločbo, s katero je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno iz razlogov neverodostojnosti, je tožnik neuspešno izpodbijal s tožbo pred naslovnim sodiščem (sodba I U 1767/2017 z dne 6. 9. 2017) ter pritožbo na Vrhovnem sodišču RS (sodba I Up 241/2017 z dne 17. 1. 2018). Odločitev, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne, je tako postala pravnomočna 17. 1. 2018. Dne 24. 10. 2019 je nato neuspešno vložil prvo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, njegovo tožbo zoper izdani sklep pa je Upravno sodišče zavrnilo s sodbo I U 1842/2019 dne 4. 12. 2019.

2Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v zvezi z razlogi, ki jih je navedel že v prvi zahtevi za uvedbo ponovnega postopa, in sicer strahom pred preganjanjem s strani starejšega moškega, ki se je želel poročiti z njegovo sestro, a jo je tožnik predal drugemu, v drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka z dne 8. 10. 2020, podal še dodatne navedbe. Povedal je, da je 15 dni pred osebnim razgovorom v zvezi s prvim ponovnim zahtevkom, omenjeni gospod ubil tožnikovega bratranca, 5 mesecev prej pa še strica. Za smrt bratranca na takratnem razgovoru ni povedal, saj za to novo dejstvo še ni vedel. Na razgovoru v zvezi z drugim zahtevkom pa je dejal, da svoje navedbe lahko izkaže s fotografijami, za kar mu je tožena stranka določila rok treh tednov. Na vprašanje, zakaj za smrt bratranca ni povedal takoj, ko je zanjo izvedel, je navedel, da je to povedal socialnim delavcem v Zavodu za prestajanje kazni v A. in kasneje v B.. Pri nadaljnjem razčiščevanju, kaj se je dogajalo po letu 2012, ko se je iz Anglije vrnil v Afganistan, je povedal, da je tega leta v nesreči umrl drug njegov bratranec, lanskega leta pa še sestrin mož. Tožena stranka je tožnika opozorila, da je v prvi zahtevi povedal, da je sestrin mož umrl že leta 2012 in sicer naj bi ga ubil omenjeni starejši gospod. Tožnik je v tej zvezi navedel, da so ga očitno napačno razumeli, česar zaradi nervoze sam ni zapazil, ko mu je bil zapisnik prebran. Dodal je še, da so se težave s krvnim maščevanjem začele že leta 2012, a jih v prvem razgovoru ni navajal, saj ni vedel, da bodo postale tako resne. Če bi se moral vrniti v Afganistan tožnik meni, da bi ga ubili.

3Tožena stranka se pri odločitvi sklicuje na določili 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Primerja izjave, ki jih je tožnik podal v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito ter v prvem in drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Ugotavlja, da razloga, ki ga tožnik uveljavlja v drugem zahtevku, ne more šteti kot novo dejstvo. Krvno maščevanje, kot ga tožnik uveljavlja, je namreč obstajalo, še preden je Afganistan zapustil. Poleg tega je ta razlog kot novo dejstvo uveljavljal že v prvi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka. Zakaj teh razlogov ni mogoče upoštevati kot novo dejstvo, je tožena stranka pojasnila že v odločbi z dne 30. 10. 2019. Ugotavlja tudi protislovje v tožnikovih navedbah, ki jih tožnik ni znal ustrezno pojasniti. Sprva je razlog za to pripisal tolmaču, nato pa uradni osebi, česar tožena stranka ne sprejema. Ker je ob odsotnosti drugih dokazil izjava edino in hkrati najpomembnejše dokazno sredstvo, je skladnost izjav bistvenega pomena. Ugotavlja še, da tožnik v postavljenem roku ni predložil fotografij, na katere se je skliceval in da tudi ni izkazal, da brez lastne krivde sedaj navajanega razloga ni uveljavljal že v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Navedel je le, da ni vedel, da mu bo krvno maščevanje prineslo toliko težav. Tožena stranka tega ne sprejema in ugotavlja, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje seznanjen z vsemi elementi, ki so v postopku mednarodne zaščite pomembni. Poudarja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Ker tožnik tega bremena ni zmogel, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla.

4Tožnik v tožbi izpodbijani sklep izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Meni, da je odločitev tožene stranke nezakonita, ker je sprejeta ob nepravilni uporabi petega odstavka 65. člena ZMZ-1. Navaja, da je že na osebnem razgovoru toženo stranko zaprosil za daljši rok za predložitev dokazov, a mu je ta kljub temu določila zgolj tritedenski rok. Res ga je sicer tožena stranka tudi poučila, da lahko pred iztekom prosi za podaljšanje roka, kar pa ni storil, a je fotografije toženi stranki poslal 29. 10. 2020, to je zadnji dan roka in en dan pred izdajo izpodbijanega sklepa. Zato meni, da je izpodbijani sklep preuranjen, tožena stranka pa bi ga morala v zvezi s predloženmi dokazi ponovno zaslišati, češ da so se izrečene grožnje pričele uresničevati, saj so ubili njegovega bratranca in strica, ubili pa bi tudi njega, če bi se moral vrniti.

5V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je z odločitvijo počakala do izteka tritedenskega roka, čeprav ZMZ-1 izrecno določa, da morajo biti novi dokazi predloženi že ob sami vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Dokazila, ki jih je tožnik poslal in sama po sebi ne izkazujejo preganjanja, je prejela šele 3. 11. 2020. Pojasnjuje še, da je zahtevek tožnika obravnavala po vsebini in da se pri zavrženju zahtevka ni sklicevala na peti odstavek 65. člena ZMZ-1.

6Tožba ni utemeljena.

7ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

8Opisana zakonska ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz predpostavke, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Procesne direktive II¹.

9Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 v zvezi s Procesno direktivo II, člen 40(2) in (3)), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno nalagajo vlagatelju zahtevka. Namen tega dokaznega pravila je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj prosilcev z nadaljnjim vlaganjem zaporednih zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar bistveno novega in ki bi od organov po nepotrebnem terjali ponovno presojo že pravnomočno razsojenih dejstev in dokazov. Dokazna veljava oziroma teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

10V konkretnem primeru se sodišče strinja z utemeljitvijo izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, pravnomočno zavržena pa je tudi že bila prva tožnikova zahteva za uvedbo ponovnega postopka. Tožnik v tokratni drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev, ki bi kakorkoli pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se tovrstni novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili (člen 40(3) Procesne direktive II) .

11Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je namreč tožena stranka pravilno vsebinsko presojala razloge, ki jih je tožnik navedel v drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka (3. in 4. stran izpodbijanega sklepa) in tako ne zdrži prvi tožnikov očitek, da je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla na podlagi petega odstavka 65. člena ZMZ-1. Sodišče se zato v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in v zvezi s tožbenimi očitki le še dodaja:

12V obravnavani zahtevi je tožnik ob ustni podaji zahtevka povedal, da je neuslišani snubec njegove sestre oseba, ki mu grozi, po tem, ko je že podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ubila tožnikovega bratranca, to je sestrinega moža, in nato še strica. Sodišče ugotavlja, da tožnik kot novo dejstvo uveljavlja dve smrti sorodnikov zaradi maščevanja s strani neimenovane osebe, o kateri je že prvič govoril v svojem prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Njegov zahtevek torej izvira iz strahu pred osebo, ki mu grozi od leta 2012. Sodišče je že v sodbi I U 1842/2019 poudarilo, da mora oseba v primeru, ko uveljavlja nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že v času prvega postopka, izkazati, da jih brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Tožnik je že v zadevi I U 1842/2019 navedel, da so se te težave pričele, ko se je vrnil iz Anglije leta 2012, izvorno državo pa je zapustil šele leta 2015. Na izrecno vprašanje uradne osebe v tokratni zahtevi, zakaj tega razloga ni navedel že ob vložitvi prošnje, je navedel, da takrat še ni vedel, da bodo težave postale tako velike. Takšno pojasnilo je tožena stranka pravilno zavrnila kot neprepričljivo. S takšno presojo se strinja tudi sodišče, tožnik pa ni izkazal, da teh razlogov ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Tožnik s takšnimi navedbami ne more izkazati pogoja iz drugega pododstavka člena 64(1) ZMZ-1.

13V zvezi s fotografijami, ki jih je tožena stranka prejela po poteku roka za njihovo predložitev, sodišče še dodaja, da tožena stranka tožnikove zahteve ni zavrgla iz razloga, ker jih ni prejela do izteka roka, pač pa zato, ker je po skrbni vsebinski presoji tožnikovih navedb ocenila, da te ne izpolnjujejo standarda iz drugega pododstavka člena 64(1) ZMZ-1, s čimer se tudi sodišče v celoti strinja.

14Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.²

¹ Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
² C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.