VSL Sodba I Cp 345/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe Okrajnega sodišča v Ljubljani I 324/2018, z dne 19.3.2018, pravnomočna zaradi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 620/2019, z dne 15.5.2019, izdan na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2303/2016, z dne 14.7.2017, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2398/2017, z dne 8.11.2017, ni dopustna. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v znesku 298,66 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne sprejema teze, da se ji ne dovoli dokazovanja njene trditve o tem, da je vozilo BMW na spornem mestu po njeni izključni volji parkirano na lokaciji, ki je v varovanem območju tožene stranke, ne pa po napotkih ali navodilu A. A. V postopkih, ki so predhodno potekali, je tožnica sodelovala s položajem priče in je bila v sodnih obrazložitvah glede predstavitev odklonjena, tudi v smislu neverodostojne, a v tistih postopkih ni imela pravice do pravnega sredstva (ker ni bila stranka postopka) in je zato popolnoma nemočno opazovala in se soočala z očitki, da ravna po navodilih A. A. in s tem posega v pravno zavarovane koristi tretjih oseb. Tožnica ni uveljavljala posega v njeno lastninsko pravico na avtomobilu, ampak, da je lokacija parkiranja brez kakršnegakoli napotila ali navodila A. A., kar je edino relevantno v obravnavi zatrjevanj in zahtevka tožnice. V nobenem izmed postopkov tožnica ni imela procesne možnosti izpodbijanja trditev, da vozilo parkira „po napotkih in navodilih“ A. A. in ji sodišče v konkretni pravdi tega ne more preprečiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP in po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj tožnici ni bila dana možnost obravnavanja, sodba pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in nima razloga o odločilnem dejstvu, to pa je, zakaj nepotrebnost obravnave obstoja napotkov in navodil A. A. tretjim osebam za vzdrževanje nezakonitega položaja tožencev.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (1. odst. 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ²).

6Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bil v izvršilnem postopku, ki se je pred naslovnim sodiščem vodil pod opr. št. I 324/2018 izdan sklep o izvršbi, ki je postal pravnomočen, s katerim je sodišče pooblastilo upnika (toženi stranki v tej pravdi), da na dolžnikove stroške (dolžnik v izvršilnem postopku je bil A. A., oče tožeče stranke) zaupata nekomu drugemu, da odstrani pokrito vozilo BWM s parkirnih prostorov v posesti obeh upnikov, ki se nahajata na nepremičnini na naslovu L., ter tako omogoči upnikoma nemoteno posest in uporabo navedenih dveh parkirnih mest. Predmetni sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 2303/2016, z dne 14.7.2017, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2398/2017, z dne 8.11.2017.

7Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo v postopku II P 2303/2016 ugotovljeno, da ovira parkiranje tožencema v tem postopku (tudi) pokrito vozilo BMW, last hčerke A. A. (tu tožeče stranke), ki je bilo v času zadnje glavne obravnave še vedno postavljeno na parkirišču L. Sodišče se je v obrazložitvi sklepa opredelilo, da tožeča stranka parkira vozilo v dogovoru in s soglasjem očeta. Ravno iz navedenega razloga parkiranja drugih vozil na parkirnih mestih tožencev je sodišče v pravnomočnem izvršilnem naslovu v zadevi II P 2303/2016 zahtevku ugodilo tako, da je očetu tožeče stranke A. A. kot tudi vsem drugim osebam, ki bi to počele po njegovih napotkih in navodilih, v prihodnje prepovedalo takšna in podobna motilna dejanja na parkirnih prostorih v posesti obeh toženih strank oziroma vsakokratnega vozila ali kakršnekoli druge ovire. Ker je bilo že v postopku II P 2303/2016 ugotovljeno, da je bilo vozilo znamke BMW tožeče stranke postavljeno po navodilu očeta tožeče stranke, sodišče prve stopnje, ki je vezano na izvršilni naslov in njegove pravilnosti ne presoja, pravilno tega ni ponovno ugotavljalo in zato ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

8Tudi sicer pa tožbo na nedopustnost izvršbe lahko vloži le tisti, ki izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Smisel ugovora in tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe tretjega je v tem, da tretji ohrani tiste pravice, katerih pravno varstvo bi bilo po opravljeni izvršbi zanj brez pravnega pomena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v tožničino lastninsko pravico na premičnini ali nepremičnini ni bilo poseženo (posest pa je dejanska oblast in ne pravica), pritožnica pa v pritožbi ne graja te ugotovitve oziroma celo sama navaja, da tožnica ni uveljavljala posega v njeno lastninsko pravico na avtomobilu. Z izvršitvijo izdanega sklepa o izvršbi je prišlo le do spremembe v zunanjem svetu. Tožeči stranki ni bila naložena ne odstranitev vozila BMW niti ni nosila stroškov izvršbe. V katero njeno pravico naj bi bilo poseženo, tožnica v pritožbi ne pojasni. V pritožbi tožnica zgolj navaja, da ni parkirala vozila po napotkih ali navodilih njenega očeta, s takšno navedbo pa na predmetu izvršbe ne uveljavlja nobene pravice, ki preprečuje izvršbo.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami