VSL Sodba I Cpg 382/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki poravnati stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 122309/2017 z dne 19. 12. 2017 v prvem odstavku izreka zaradi plačila 1.343,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 299,33 EUR od 15. 12. 2017 dalje do plačila in od zneska 1.043,71 EUR od 1. 12. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je v prvem odstavku izreka razveljavilo za znesek 3.054,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2017 dalje do plačila in v tretjem odstavku v celoti ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 595,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (III. In IV. točka izreka) se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet tožbenega zahtevka je plačilo 18-ih računov, s katerimi je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja nepremičnin skupne rabe industrijske cone ... (NSR), stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja poslovnih prostorov in poslovne stavbe B. na naslovu ..., in stroške za dobavljeno električno energijo, omrežnino in druge dajatve, povezane s uporabo električne energije v poslovnem prostoru toženca. Tožeča stranka je bila upravnica NSR industrijske cone št. ... na podlagi pogodbe o upravljanju NSR z dne 23. 5. 1995 (A93), upravnica poslovne stavbe objekta B. na podlagi pogodbe o upravljanju objekta B. z dne 7. 10. 1998 (A92), ter tudi dobaviteljica električne energije v objektu B. (na podlagi pogodb, ki jih je sklenila s posameznimi odjemalci). Toženec je zemljiškoknjižni lastnik poslovnih prostorov, ki se nahajajo v objektu B. Dne 12. 4. 2016 jih je kupil od G. s.p. in jih z najemno pogodbo z veljavnostjo od 15. 4. 2016 (B5) oddal G. s.p. v dolgoročni najem (za 10 let). Prejšnji lastnik G. S. je že dne 1. 4. 2011 sklenil pogodbo o uporabi predmetnih poslovnih prostorov z družbo S. d.o.o., ki je bila neposredni uporabnik (najemnik) predmetnega poslovnega prostora tudi v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja NSR industrijske cone ... in poslovne stavbe objekta B., ugodilo na pravni podlagi 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki kot zavezanca za plačilo stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na stvar, določa solastnike v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev.

5Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo dobavljene električne energije za ta poslovni prostor. Zaključek o zavrnitvi tožbenega zahtevka je oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka s toženo stranko ni imela sklenjene pogodbe o dobavi električne energije in da zato za navedeni del zahtevka ni podlage (za vtoževano obdobje je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o dobavi električne energije z družbo S. d.o.o.).

6Pritožba izpodbija materialnopravno stališče prvostopnega sodišča, po katerem stroški porabljene električne energije ne sodijo med „stroške uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na stvar“ v smislu 68. člena SPZ. Navaja, da niti ni bistveno, s kom je bila pogodba o dobavi električne energije sklenjena, ker se porabljena električna energija nanaša na merilno mesto (števec), t.j. na in za poslovni prostor in ne na uporabnika.

7Določba 68. člena SPZ sicer ne ureja zgolj notranjih razmerij med solastniki, kot trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, saj pove, za katere stroške je zavezan lastnik (ne glede na to, kdo jih je povzročil oz. komu so v korist, oz. ne glede na to, da je lastnik morebiti te stroške z najemno pogodbo prevalil na najemnika). Pojem „stroški uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar“, je precej širok in zato ne dovolj določen, kar lahko povzroči nejasnosti pri določitvi njegove konkretne vsebine. Eno izmed meril oziroma kriterijev, ki se lahko uporabijo pri razmejitvi teh stroškov od drugih, je prav podlaga nastanka teh stroškov. Zato ni nepomembno, da je tožeča stranka električno energijo dobavljala na podlagi sklenjene pogodbe o dobavi z neposrednim uporabnikom, t.j. na podlagi njegovega izrecnega naročila. Pogodba ustvarja obveznosti le med pogodbenima strankama. Subsidiarna odgovornost lastnika poslovnih prostorov v poslovni stavbi za tovrstne pogodbene obveznosti pa ni predpisana.

8Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da med stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar in ki jih na podlagi 68. člena SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, ne sodijo individualni stroški posameznega uporabnika, ki so posledica njegovega delovanja, pa čeprav gre za delovanje, ki je povezano z uporabo stvari v širšem smislu (glej VSL II Cp 169/2013). Stroški elektrike, kot tudi stroški RTV in komunalnih storitev, ne spadajo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, saj gre za stroške, ki jih je uporabnik dolžan plačati zato, ker je te storitve sam naročil. Tudi strošek omrežnine, ki predstavlja strošek vzdrževanja električnega omrežja, je vključen v strošek porabljene električne energije, ki jo dobavitelj dobavi na podlagi uporabnikovega naročila.

9Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 350. členom ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške na odgovore na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s priglašenimi stroški v višini odgovora na pritožbo po odvetniški tarifi, materialnih stroškov in 22 % DDV (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).