VSL Sklep I Cpg 104/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženima strankama stroške odgovora na pritožbo, vsaki od njiju 821,30 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se v sodnem registru Okrožnega sodišča v Novem mestu na poslovnem deležu v družbi E. d. o. o., katerega imetnik je F. d.o.o., zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve tega poslovnega deleža; in da navedeni sklep o zavarovanju velja še 30 dni po nastopu pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, izdane v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. I Pg 162/2020. Zavrnilo je tudi predlog za odmero stroškov, v delu ki se nanaša na predlog za izdajo začasne odredbe (II).

2Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek.

3Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo nasprotovali pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu zoper toženi stranki vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti dogovora z dne 16. 10. 2020 in ničnost pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža v družbi E. d. o. o. z dne 16. 10. 2020 ter ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register po 41. členu Zakona o sodnem registru (ZSReg), in vzpostavitev stanja družbenikov v družbi E. d. o. o., kot je obstajalo pred sklenitvijo pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža z dne 16. 10. 2020. Tožeča stranka je bila ena izmed ponudnikov v postopku zbiranja ponudb za nakup 100 % poslovnega deleža v družbi E. d. o. o., ki ga je prodajala prvotožena stranka kot edina imetnica tega deleža. Prvotožena stranka je sprejela (najvišjo) ponudbo drugotožene stranke in z njo sklenila Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža dne 16. 10. 2020, na podlagi katere je bila v sodni register vpisana sprememba družbenika v družbi E. d. o. o. Tožeča stranka prvotoženi stranki očita kršitev moralnih načel in načela enakega obravnavanja ponudnikov v postopku prodaje 100% ustanoviteljskega deleža v E. Navaja, da je prvotožena stranka naknadno in brez vedenja ostalih ponudnikov spremenila pogoje prodaje. V vabilu za oddajo zavezujočih ponudb je prvotožena stranka vse ponudnike obvestila, da se je E. na podlagi sporazuma z dne 31. 8. 2020, sklenjenega s prvotoženo stranko, odpovedala vsem zahtevkom do prvotožene stranke, vključno z obveznostjo poplačila terjatev iz naslova morebitnih obveznosti do tretjih oseb oziroma do podizvajalcev. Kljub navedenemu sporazumu pa je prvotožena stranka z izjavo dne 16. 10. 2020 drugotoženi stranki zavezala, da bo takoj po prejemu kupnine za poslovni delež poplačala celoten dolg E. do družbe P. d. o. o. oziroma E. povrnila celoten dolg, ki bi ga bila ta dolžna plačati družbi P. d. o. o. vključno z zamudnimi obrestmi in stroški.

6Tožeča stranka je v zavarovanje terjatve vložila predlog za izdajo začasne odredbe, z vsebino, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve. Sodišče prve stopnje je njen predlog zavrnilo na podlagi obrazloženega zaključka, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve v skladu z določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

7Z zaključki prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se z verjetnostjo obstoja terjatve v izpodbijanem sklepu sploh ni ukvarjalo, temveč se je skoncentriralo zgolj na ugotavljanje pravnega interesa tožeče stranke za vodenje tega postopka. To sicer drži, vendar pa pritožba prezre, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uveljavljala nobene svoje terjatve do toženih strank. Tudi sama priznava, da od njiju ne zahteva nobene dajatve, storitve, dopustitve ali opustitve, kar lahko v vsebinskem pomenu predstavlja terjatev. Njen zahtevek je ugotovitvene narave, za ugotovitvene zahtevke pa je obstoj pravnega interesa nujna procesna predpostavka, ki jo je treba izkazati tako pri uveljavljanju zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe (181. člen ZPP) kot pri uveljavljanju zahtevka na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register (41. člen ZSReg). Zavarovanje terjatev iz ugotovitvenih tožb že pojmovno ni mogoče, saj ima ugotovitvena tožba za posledico le izdajo ugotovitvene sodbe, s katero sodišče zgolj ugotovi, ali obstaja oziroma ne obstaja določena pravica ali določeno pravno razmerje (in toženi stranki ne naloži nobene dajatve oz. storitve). Ugotovitvena sodba se zato ne izvrši, pač pa se izčrpa že s samo pravnomočnostjo.

8Z začasno odredbo zato ni mogoče zavarovati (izvršitve) ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Je pa v skladu s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-275/97 mogoče v primeru ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkov izdati tako imenovano regulacijsko oziroma ureditveno začasno odredbo. Namen regulacijskih začasnih odredb je začasna ureditev spornega pravnega razmerja na način, da se zavaruje obstoječe stanje stvari pred grozečo nevarnostjo uporabe sile, ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Regulacijska začasna odredba je torej sredstvo zavarovanja obstoječega stanja in ne sredstvo zavarovanja terjatve. Mogoča je le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pojma „nenadomestljive škode“, ki jo mora predlagatelj zelo konkretno izkazati. V navedenem kontekstu tudi ni nepomembna ocena verjetnosti obstoja pravnega interesa tožnika za ugotovitveno tožbo. Če ta ne obstaja, oziroma ni verjeten, potem tudi pogoj nastanka težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode ni izpolnjen.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala tožeča stranka v izkaz obstoja svojega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo prepričati sodišče, da bi ji uspeh v tej pravdi odprl možnost, da v nadaljnjem postopku ali kakšnem drugem postopku z objektivno stopnjo verjetnosti uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki jo zagotavlja zakon. Pritožba zaključkov prvostopnega sodišča, da tožeča stranka z ugotovitvijo ničnosti sporne pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža ne bi postala lastnica poslovnega deleža, oziroma ji uspeh v pravdi ne bi zagotovil pravice do odkupa poslovnega deleža v družbi E. ne izpodbija. Tudi možnost udeležbe tožeče stranke v ponovljenem postopku prodaje je povsem hipotetična, saj nima jamstva, da bi prvotožena stranka sploh ponovila prodajni postopek. Zgolj hipotetično poslovno pričakovanje, da bi lahko sodelovala v ponovljenem postopku prodaje, če bi se ga prvotožena stranka odločila ponoviti, pa po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostuje niti za utemeljitev pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, in še manj na nastanek kakršnekoli škode, ki bi lahko nastala tožeči stranki v primeru neizdane začasne odredbe.

10Pritožba se prav tako neutemeljeno sklicuje na splošni družbeni interes, ki je v tem, da se z javnim premoženjem ravna gospodarno in v skladu s prisilnimi predpisi. Splošni družbeni oziroma javni interes ne prestavlja interesa, ki se na podlagi ZPP in ZSReg zahteva od vložnika ugotovitvene tožbe. Pravni interes tožeče stranke, ki je zasebna družba in ne nosilec javnega interesa, se mora odražati v sferi njenih pravic oziroma njenih pravnih razmerij in ga ne more utemeljiti s splošnim družbenim interesom, saj bi nasprotno stališče povsem izvotlilo pomen zahteve po izkazovanju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Le-ta je namreč lahko le v tem, da bi ugoditev ugotovitvenem zahtevku tožeče stranke zanjo pomenila določeno pravno korist, ki je sicer ne bi mogla doseči. Tega pa, kot že rečeno, tožeča stranka niti sama ne zatrjuje.

11Ker je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe ni izkazala (nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode niti ni zatrjevala), pritožbeno sodišče na druge pritožbene razloge ni odgovarjalo, saj za odločitev v zadevi niso relevantni. Iz navedenih razlogov je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP). Tožeča stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženima strankama stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo po Odvetniški tarifi, tar.št. 27/6, ob upoštevanju 2% materialnih stroškov in 22% DDV.