UPRS Sodba I U 1326/2019-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožniku izplačajo stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice št. Bpp 150/2019-1 v višini 285,48 EUR in določila način plačila (1. točka izreka), ter da se v presežnem delu tožnikov predlog za plačilo stroškov zavrne (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila upravičenki A. z odločbo št. Bpp 150/2019 z dne 27. 3. 2019 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu, ki je pred Delovnim in socialnim sodišču v Ljubljani potekal pod opr. št. I Pd 110/2019. Za nudenje BPP je bil določen tožnik, ki mu je toženka na podlagi presoje vloženega stroškovnika priznala 750 točk po Odvetniški tarifi (OT) za sklenitev sodne poravnave, stroške v višini 225,00 EUR, materialne stroške v višini 9,00 EUR in 22% DDV v višini 51,48 EUR. Toženka tožniku ni priznala stroškov za pripravljalne vloge, pripravljalni narok, posvet s stranko, pregled dokumentacije in elektronske dopise stranki, ker so bile te storitve opravljene pred 27. 3. 2019, ko je bila upravičenki na podlagi prej navedene določbe dodeljena BPP.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja opravila, ki jih je opravil za upravičenko do BPP, pa mu jih toženka ni priznala, in navaja vrednosti teh opravil v točkah po OT. Meni, da bi mu morala toženka priznati 600,00 EUR več, povečano za 2 % materialnih stroškov.

4Tožnik meni, da je bil diskriminiran v primerjavi z drugimi izvajalci BPP, ki jim je nagrada priznana v celoti, zaradi svojega poklicnega stanu in ker je zastopal šibkejšo stranko v delovnem sporu. S tem je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v zvezi s 1. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem je ta zakon namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakosti pred zakonom. To pomeni, da tudi izvajalec BPP ne sme biti diskriminiran zaradi svoje osebne okoliščine, torej tudi ne zaradi poklicnega stanu in tega, koga zastopa.

5Meni, da je izpodbijani sklep neobrazložen in se ga ne da preizkusiti, saj je sodišče povsem pavšlano navedlo, da drugi priglašeni stroški niso bili potrebni, ne da bi pri tem pojasnilo, zakaj niso bili potrebni.

6Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi v delu, ki se nanaša na zavrnitev stroškov nudenja BPP in prizna vse priglašene stroške, podrejeno, naj zadevo vrne toženki v ponoven postopek, v vsakem primeru pa zahteva povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

8Tožba ni utemeljena.

9Kot navajata tako tožnik kot tudi toženka, je bil tožnik določen za nudenje BPP z odločbo toženke št. Bpp 150/2019 z dne 27. marca 2019, s katero je bila upravičenki A. dodeljena BPP od 27. 3. 2019 dalje. Toženka se na to, od katerega dne dalje je bila upravičenki dodeljena BPP, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno opira kot na razlog za zavrnitev dela tožnikovega zahtevka za plačilo za opravljena dejanja pravne pomoči, tožnik pa glede tega ne navaja prav ničesar drugega. Sodišče zato to okoliščino šteje za nesporno. Tudi sicer sodišče v tem pogledu pripominja, da je bil obseg - tudi časovni -, v katerem je bila upravičenki dodeljena BPP, v skladu s tretjim odstavkom 37. člena ZBPP določen z odločbo, s katero je toženka ugodila prošnji upravičenke za dodelitev BPP, in ni predmet tega upravnega spora.

10Ob tem iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja ne to, da bi toženka opravila pravne pomoči, za katera je zavrnila plačilo, štela za nepotrebna, ne kakršenkoli razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče to zavrnitev kakorkoli, čeprav posredno, povezati s tožnikovim poklicnim statusom oziroma vrsto zadeve. Edini razlog, ki ga toženka navaja za delno zavrnitev tožnikovega zahtevka, je namreč že navedena okoliščina, da so bila relevantna opravila opravljena pred datumom, ko je bila upravičenki BPP sploh dodeljena. Zavrnilni del sklepa je s tem ustrezno obrazložen, tožnik pa ne navaja nobenega razloga, iz katerega bi se s tako obrazložitvijo ne strinjal oziroma zakaj ne bi bila zadostna.

11Pri tem med strankama ni sporno, katere storitve je opravil tožnik, ker pa v zvezi s tem ne navaja ničesar, očitno tudi ne, kdaj jih je opravil. To pomeni, da tožnik s tožbo uveljavlja, da bi mu morala toženka priznati plačilo za storitve, ki presegajo obseg odobrene BPP. Za kaj takega ZBPP ne daje podlage, svojih ostalih navedb o kršitvah ustavnih pravic in temeljnih načel ZBPP pa tožnik v ničemer ne konkretizira oziroma ne zagotovi nikakršne trditvene podlage, ki bi sodišču omogočila njihovo vsebinsko presojo. Sodišče zato ugotavlja, da nima razloga za drugačno ugotovitev, kot da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, v takem primeru pa po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se s sodbo tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12Tožnik je sicer v uvodu tožbe formalno navedel, da to tožbo vlaga tudi zaradi nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pa - kot že obrazloženo - med razlogi ne navaja prav nobenega dejstva, ki bi se razlikovalo od dejstev, ki jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja toženka oziroma teh dejstev v ničemer ne izpodbija. Sodišče zato ugotavlja, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta med tožnikom in toženko ni sporno, zato je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.