UPRS Sodba I U 1064/2019-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni organ je zavrnil zahtevo tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo poslovno stanovanjske stavbe na parceli št. ... k.o. ..., ker nameravana gradnja ni skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, kot določa 43. člen Gradbenega zakona (GZ). V skladu s prostorskim delom sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran (Odlok o planu) se lokacija gradnje nahaja v prostorski enoti CS 11/1 – centralne dejavnosti, stanovanja – območje starega jedra naselja ob cesti in novega dela, Sečovlje – Košta, po namenski rabi opredeljeno kot stavbno zemljišče znotraj ureditvenega območja naselja Sečovlje – Košta, v območju, označenem s črko C, namenjeno centralnim dejavnostim – turizem, oskrbne in storitvene dejavnosti. V Odloku o planu je za urbanistično zasnovo Sečovlje – Košta določeno, da se posamezna območja novih posegov urejajo z ureditvenimi in zazidalnimi načrti oziroma lokacijskimi načrti za infrastrukturne objekte in naprave. Območje C, znotraj ureditvenega območja naselja Sečovlje – Košta, je bilo določeno šele z Odlokom o planu v letu 1998 ter Občina Piran do izdaje odločbe še ni sprejela prostorsko izvedbenih aktov, kot določa poglavje 6.1.2 tekstualnega dela Odloka o planu (pravilno 6.1.4). Osnovni prostorsko izvedbeni akt je bil sprejet leta 1990, to je Odlok o prostorsko-ureditvenih pogojih za območje prostorskih enot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar – Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan – Vinjole – Krog (13) v Občini Piran (PUP) in posegov v območje C ni obravnaval, ker v planu še niso bila določena, pred tem pa je bilo obravnavano območje del planske celote Sečovlje (11) ter ureditvene enote Z 11/2-kmetijstvo. Tudi v kasnejših spremembah PUP-a poseg, kot ga predvideva tožnica, ni dovoljen, ne v določbah 11. in 16. člena PUP na katere se sklicuje. Izdana gradbena dovoljenja in mnenje Občine Piran z dne 11. 12. 2018 niso relevantni.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil in soglaša z razlogi prvostopnega organa, da predlagana gradnja ni skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta.

3Tožnica v tožbi navaja, da se organ pri zavrnitvi sklicuje na točko 6.1.2 (pravilno 6.1.4) – Urbanistična zasnova Sečovlje – Košta. To poglavje se nanaša na celotno naselje Sečovlje, ker posamezna območja niso posebej omenjena. Urbanistično oblikovalske usmeritve in načini urejanja se urejajo z ureditvenimi, zazidalnimi oziroma lokacijskimi načrti za infrastrukturne objekte in naprave. V celotnem poglavju nikjer ni posebej izpostavljeno območje CS 11/1 ali območje, namenjeno centralnim dejavnostim C. V podani vlogi ne gre za izvedbo infrastrukturnih objektov in naprav, ampak za gradnjo poslovno-stanovanjske stavbe s priključki, zato za tak poseg ni potrebna izdelava novega izvedbenega prostorskega akta. Način urejanja z ureditvenimi, zazidalnimi oziroma lokacijskimi načrti velja zgolj za infrastrukturne objekte in naprave, kar izhaja iz predhodno izdanih gradbenih dovoljenj, treh, z dne 12. 7. 2018. V tekstu sicer ni eksplicitno določeno, katera posamezna območja znotraj naselja Sečovlje se urejajo z izvedbenimi prostorskimi akti, določilo pa je možno razlagati na dva načina, in sicer, da je potrebna izdelava prostorsko izvedbenih aktov za gradnjo infrastrukturnih objektov in naprav ali, da se posamezna območja urejajo z izvedbenimi prostorskimi akti za gradnjo infrastrukturnih objektov in naprav, vendar v nobenem primeru, da bi tak prostorski akt določal podrobna merila za gradnjo stavb, ki niso infrastrukturni objekti. Zato trditev organa, da bi morala Občina Piran, na podlagi Odloka o planu, sprejeti izvedbeni prostorski akt, ne drži. Prav tako ne drži, da za območje CS 11/1 Občina Piran ni sprejela izvedbenega prostorskega akta, saj velja PUP. Občina Piran je leta 2002 sprejela bistvene spremembe PUP-a. Po tej spremembi je v 3. členu, ki nadomešča 1. in 2. člen osnovnega PUP-a, določeno, na katerih območjih PUP-a velja in katere morfološke enote so zajete v prostorski celoti, za katere velja PUP. Med njimi je tudi območje CS 11/1, kar pomeni, da na tem območju nesporno velja PUP. Ne drži, da v PUP-u niso določena podrobnejša merila za umeščanje objektov na obravnavanem območju. V 7. členu PUP-a je navedeno, da splošna merila in pogoji veljajo za vsa ureditvena območja obravnavanih prostorskih celot, razen če ni s posebnimi merili in pogoji za posamezno ureditveno območje ali ureditveno enoto drugače določeno. Nadalje so v 13. členu določene vrste dovoljenih gradenj izven območij S ter v 16. členu dodatni pogoji za gradnjo na celotnem območju PUP-a ter v 20., 21. in 22. člena PUP-a pogoji za gradnjo glede velikosti funkcionalnega zemljišča, lege objektov in oblikovanja objektov za celotno območje PUP-a. Organ je kljub temu, da ugotavlja, da občina ni sprejela izvedbenega prostorskega akta, presojal skladnost posega v prostor, na po njenem mnenju neveljaven izvedbeni prostorski akt. Poleg tega se arbitrarno sklicuje le na nekatere člene PUP-a, ne pa na celoten akt, ter ne navede konkretno, kateri členi veljajo za predlagani poseg v prostor ter ne presoja skladnosti posega s temi členi. Navaja, da v primerih, ko v prostorskih aktih niso določena merila in pogoji za umeščanje objektov v prostor, treba izhajati iz njegovega namena, ki prvenstveno varuje vrednote širšega prostora. Navajanja so brezpredmetna. Spregledano je dejstvo, da je Občina Piran na podlagi 31. člena GZ podala pozitivno mnenje št. 3506-0057/2018 z dne 11. 12. 2018, da je iz projekta razvidna skladnost s prostorskim aktom. Opozarja, da je bil v primeru gradbenih dovoljenj z dne 12. 7. 2018 uporabljen isti materialni predpis. V predmetnem postopku gre za pridobivanje gradbenega dovoljenja za poslovno-stanovanjski objekt, ki bo glaven in spremljajoč objektom, za katera so bila že izdana gradbena dovoljenja. Gre za gradnjo na isti parceli, pri čemer se noben predpis v tem času ni spremenil. Ni spregledati tudi dejstva, da sta poleg treh objektov zgrajenih na isti parceli, v neposredni bližini še dva stanovanjska objekta, ki sta od predvidenega oddaljena manj kot 50 m, ena stavba iz leta 1982 in druga iz leta 1973. Predvideni objekt se nahaja med obema stavbama ter na isti parceli, kot so zgrajeni trije objekti, namenjeni storitvenim dejavnostim. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet upravnega spora je odločba o zavrnitvi gradbenega dovoljenja za novogradnjo poslovno stanovanjske stavbe na parceli ... k.o. ..., ker gradnja ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ, tj., da ni skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta.

7Iz obrazložitve izhaja, da je v konkretnem primeru veljavni prostorski akt PUP, ki pa nameravane gradnje ne omogoča, ker ne vsebuje urbanističnih pogojev za umeščanje objekta - novogradnje, poslovno stanovanjske stavbe v prostor.

8Tožnica se uvodoma sklicuje na Odlok o planu in zatrjuje, da se poglavje 6.1.2. (pravilno: 6.1.4.) U-4 Urbanistična zasnova naselja Sečovlje, nanaša na urbanistično zasnovo celotnega naselja Sečovlje in ne samo na posamezna območja podrobnejše namenske rabe, saj v celotnem poglavju ni nikjer posebej izpostavljeno območje CS 11/1 ali območje namenjeno centralnim dejavnostim C. Sodišče razume njeno navedbo kot ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ker se je organ oprl na PUP pri presoji pogoja iz 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ.

9Tožnica namerava graditi - novogradnjo, stanovanjsko poslovni objekt, kot nov poseg, v območju namenjenemu centralnim dejavnostim, znotraj prostorske celote CS 11/1 v naselju Sečovlje, območju C, ki je bilo določeno šele s planom v letu 1998. Zadnji odstavek poglavja 6.1.4. U-4 Urbanistična zasnova naselja Sečovlje uporabo Odloka o planu kot relevantnega prostorskega akta za novogradnjo izključuje, saj določa: Posamezna območja novih posegov se urejajo z ureditvenimi in zazidalnimi načrti, oz. lokacijskimi načrti za infrastrukturne objekte in naprave. Določba napotuje na ureditvene in zazidalne načrte kot izvedbene prostorske akte. Sodišče ne sprejema tožničine razlage, da velja način urejanja z ureditvenimi, zazidalnimi oz. lokacijskimi načrti zgolj za infrastrukturne objekte in naprave ter da v nobenem primeru to ne pomeni, da bi tak prostorski akt določal podrobna merila za gradnjo stavb, ki niso infrastrukturni objekti. Taka zožena razlaga, ki bi napotovala na izdelavo tudi ureditvenih in zazidalnih načrtov le za infrastrukturne objekte in naprave, iz citirane določbe ne izhaja. Razlagi tožnice tudi ne pritrjuje vsebina celotnega odstavka pod naslovom: Urbanistično oblikovalske usmeritve in načini urejanja. Primeren dokaz, ki bi potrjeval tožničino razlago, da so mišljeni ureditveni in zazidalni načrti le za infrastrukturne objekte, pa tudi niso izdana gradbena dovoljenja z dne 12. 7. 2018. Besedilo je jasno (gramatikalna razlaga), z lokacijski načrti se urejajo le infrastrukturni objekti, pa tudi Zakon o urejanju naselij in drugih posegih v prostor je določal, da se infrastrukturni objekti urejajo z lokacijskimi načrti.

10Za območje nameravane gradnje ni bil sprejet ureditveni ali zazidalni načrt, kot določa Odlok v planu, to med strankama ni sporno. Ni sporno tudi, da je relevanten prostorski akt za območje nameravane gradnje PUP, kot veljaven izvedbeni prostorski akt. Razlog za zavrnitev gradbenega dovoljenja je bila ravno ugotovitev, da tožničina gradnja ni skladna s PUP. Ni tudi sporno, da 3. člen PUP, v okviru prostorske celote 11 Sečovlje - Dragonja, zajema tudi morfološko enoto CS 11/1, v kateri naj bi bila tožničina gradnja (v PUP uvrščena v letu 2002, ko se je PUP uskladil z Odlokom o planu). Kot že rečeno ni sporno, da ureditveni in zazidalni načrti ob odločanju še niso bili sprejeti, zato je organ pravilno preizkusil, glede na v predloženi projektni dokumentaciji, obrazloženo skladnost s prostorskim aktom, ki se je opirala na 11. člen PUP-a, ali je predvidena gradnja skladna s PUP. Člen 11 PUP-a določa dovoljene posege v ureditvenih območij naselij in zaselkov, označenih z rumeno barvo in črko „S“, kamor pa predvidena gradnja ni uvrščena, saj je območje predvidene gradnje označeno s črko „C“ in rdeče barve. Tožnica se je torej na 11. člen PUP-a kot podlago, da je njena gradnja skladna s prostorskim aktom, nepravilno sklicevala in organ na podlagi 11. člena PUP-a ni mogel ugotoviti skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom.

11Sodišče je v nadaljevanju preizkusilo tudi tožbeno trditev, da so v PUP-u določena podrobnejša merila za umeščanje objektov na obravnavanem področju. Tožnica povzema 7., 13. in 16. člen PUP ter se sklicuje na 20., 21. in 22. člen PUP-a (V. poglavje Merila in pogoji za oblikovanje pri posegih v prostor), vendar ni jasno na podlagi katere od naštetih določb naj bi bila njena novogradnja, stanovanjsko poslovni objekt v PUP dovoljena, saj je naštete določbe ne obravnavajo. Tožnica se pavšalno sklicuje, da se je organ opredelil le do nekaterih členov PUP in ne glede na celoten akt in ni navedel konkretno, kateri členi oz. določila veljajo za predlagani poseg v prostor, ter tudi ni presojal skladnosti posega s temi členi, saj ji je organ jasno povedal, da PUP gradnje, kot jo predvideva, ne določa, torej posledično ni skladna z izvedbenim prostorskim aktom.

12Zakaj v obravnavani zadevi mnenje Občine Piran št. 3506-0057/2018 z dne 11. 12. 2018 ni relevantno, sta obširno obrazložila oba upravna organa in se na to obrazložitev sodišče v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na pravno podlago, določbo 11.b člena PUP, pa sodišče ugotavlja, da za obravnavano gradnjo ni relevanten glede na spremembo PUP v letu 2002. Na mnenje občine o skladnosti gradnje s prostorskim aktom kot pravnim mnenjem, pa organ ni vezan. Gre za presojo, ki jo je dolžan po 1. točki prvega odstavka 43. člena GZ opraviti sam.

13Nerelevantno, v smislu napačne uporabe 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ, je tudi sklicevanje na že izdana gradbena dovoljenja tožnici na isti parceli, saj ne gre za istovrstno gradnjo in stavbe na sosednjih parcelah (iz leta 1973 in 1982) ter oddaljenost predvidenega objekta od njih, saj zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja na tem ne temelji.

14Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnica ni predlagala opravo glavne obravnave, v zadevi pa je bila sporna le pravilna uporaba materialnega prava. Tožnica sicer v navedbah tožbe zatrjuje, da jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe, med strankami ni sporno, predlagani dokazi (gradbena dovoljenja z dne 12. 7. 2018, orto foto posnetek in izpis katastra) pa so v zadevi nerelevantni, kot je sodišče navedlo že v obrazložitvi zgoraj.

15Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.