VSM Sklep I Kr 22983/2011-487

Predlog se zavrne.

1Obdolžena L. S. je dne 11. 2. 2021 v smislu prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagala prenos krajevne pristojnosti v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v M. II K 22983/2011, ki se zoper njo in obdolženo B.S. vodi zaradi uvodoma navedenih kaznivih dejanj. Navaja, da Okrožno sodišče v M. predmetno zadevo vodi pristransko, ker je za dne 14. 1. 2021 odredilo njeno prisilno privedbo k sodnemu izvedencu. Malo je manjkalo, da bi tega dne umrla, saj je prebolevala koronavirus, o čemer je tudi obvestila sodišče, ki je kljub temu vztrajalo pri prisilni privedbi. Glede na vse navedeno predlaga „izločitev“ Okrožnega sodišča v M. in prenos reševanja predmetne zadeve na drugo sodišče.

2Predlog ni utemeljen.

3Po prvem odstavku 35. člena ZKP ter 2. točki 104. člena in 116. členu Zakona o sodiščih se lahko za izvedbo kazenskega postopka določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo postopek tako lažje izvedel, ali če za to obstajajo drugi tehtni razlogi. Tehtni razlogi za prenos krajevne pristojnosti so okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4Bistvo predlagateljičinih navedb je nestrinjanje s procesnimi odločitvami razpravljajoče sodnice, ki pa same po sebi ne morejo biti razlog za prenos krajevne pristojnosti. Institut prenosa (delegacije) krajevne pristojnosti je izjema od splošnih pravil o krajevni pristojnosti sodišč, zato ga je potrebno uporabljati in razlagati restriktivno. Zgolj subjektivno prepričanje obdolženke, da na sodečem sodišču ni zagotovljeno pravično in pošteno sojenje, ki ne temelji na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi utemeljeno vzbujal dvom v nepristranskost sodnikov tega sodišča, samo po sebi ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča,¹ kar v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Zatrjevane nepravilnosti bodo zato lahko predmet presoje v nadaljnjem teku kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje in v okviru morebitnih postopkov s pravnimi sredstvi, njihovo uveljavljanje pa ne more biti podlaga za prenos krajevne pristojnosti. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos krajevne pristojnosti, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, tako kot je v konkretnem primeru storila predlagateljica. Razlogi, ki jih slednja navaja, namreč objektivno ne vzbujajo dvoma v videz nepristranskosti sojenja pred Okrožnim sodiščem v M., saj se nanašajo na odločitve razpravljajoče sodnice v predmetni zadevi, teh pa ni mogoče avtomatsko širiti na druge sodnike, ki opravljajo sodniško službo pri tem sodišču. Zato je tudi iz tega razloga predlog za prenos krajevne pristojnosti neutemeljen.

5Glede na navedeno je višje sodišče o predlogu obdolžene L. S. odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

¹ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS I Kr 6439/2017-70 z dne 4. 4. 2019, I Kr 42208/2010 z dne 16. 11. 2017, I Kr 5961/2013-1142 z dne 17. 5. 2016.