VSK Sodba Cpg 143/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni povrniti 279,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku osmih dni tožeči stranki plačati 3.238,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2019 dalje, v preostalem delu zakonskih zamudnih obresti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 816,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2Zoper to odločitev se tožena stranka pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ne drži, da zatrjevane napake glede globine omar ni pravočasno grajala. S podpisom dobavnice je potrdila zgolj dobavo oz. montažo, nikakor pa ne, da je bilo blago dostavljeno skladno z dogovorom, in da je bila montaža kakovostno opravljena. Priča P. B. je v zvezi s tem prepričljivo izpovedala, da je še isti dan pregledala vse, kar je tožeča stranka zmontirala, še ta dan (13. 9. 2018) grajala napake in zahtevala njihovo odpravo. Prav tako ne drži, da tožena stranka tožeči ni dala primernega roka za odpravo napak. Večkrat jo je pozvala k odpravi napak, in sicer ustno 13. 9. 2018, z zavrnitvijo računa 14. 9. 2018 ter po elektronski pošti dne 25. 9. 2018 in 17. 10. 2018. Tožeča stranka pa se na pozive ni odzvala. Slednje izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 8. 3. 2019, kjer je tožena stranka poudarila, da še vedno ni prejela odgovora glede odprave napak ter ji celo predlagala imenovanje neodvisnega izvedenca, ki bi ocenil obseg napak. Glede na vse je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izvedenih dokazih ter med samimi listinami. Glede na to, da tožeča stranka ni odpravila napak, je imela tožena stranka skladno s tretjim odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravico znižati plačilo. Ne glede na to pa tožena stranka tudi opozarja, da naročnik ni dolžan omogočiti podjemniku odprave napak, če je iz podjemnikovega ravnanja očitno, da jih ni sposoben pravilno (uspešno) odpraviti. Enako velja tudi, če je očitno, da jih podjemnik tudi v dodatnem roku ne bo odpravil. Da tožeča stranka ni imela resnih namenov odpraviti napak, kaže tudi dejstvo, da se je 20. 9. 2018 zglasila pri toženi stranki, kljub temu da je vedela, da ne bo nikogar doma ter je s seboj prinesla zgolj osnovno orodje in en obešalnik, na pohištvu pa je bilo več napak. Tožeča stranka ni upravičena do plačila za delo, saj ni dosegla rezultata, kot se ga je zavezala s podjemno pogodbo. Le uspešno opravljen in dokončan posel in s tem uresničen interes naročnika je podlaga za podjemnikovo plačilo. Da je tožena stranka večkrat pozivala tožečo k odpravi napak, priznava tudi tožeča stranka v njeni pripravljalni vlogi. Tožeči stranki je tako zagotovo bil dan rok za odpravo napake, a ga ni upoštevala. Razlogi sodbe o vsebini listin in izpovedbah prič v tem delu si nasprotujejo o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsled tega je bila tožena stranka upravičena znižati plačilo v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Tožena stranka je trdila, da ima storitev napake, ki jih ocenjuje na znesek 3.238,92 EUR, kar zajema manjvrednost pohištva, kot tudi strošek popravila. V zvezi s tem je predlagala tudi izvedenca lesarske stroke, ki ga je sodišče ni postavilo. Le tako bi lahko z gotovostjo zaključilo, ali je znižanje plačila s strani tožene stranke utemeljeno. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotrebnega, pri čemer to ni obrazložilo. S tem in opustitvijo izvedbe dokaza je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tako glede na vse vztraja pri tem, da je njen ugovor nepravilne izpolnitve utemeljen, pravočasen in pravilen.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Nasprotovala je pritožbenim trditvam in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena ZPP), v katerem je sodbo dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja:

- da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala izdelati in vgraditi omare v objektu tožene stranke, slednja pa se je zavezala to delo plačati v skladu s ponudbo 2018-00001 z dne 3. 7. 2018,

- da je tožena stranka tožeči kot avans že plačala 4.857,00 EUR, preostanek pa tožeča stranka terja v tej pravdi,

- da je tožeča stranka izdelavo in montažo omar izvršila, toženo stranko pa je po opravljeni montaži (13. 9. 2018) s predložitvijo pozvala k pregledu in prevzemu izvršenega dela, ki ga je tožena stranka s podpisom dobavnice št. 2018-00001 prevzela,

- da tožena stranka po opravljeni montaži omar in prevzemu del v zvezi z opravljenim delom ni podala nobenih pripomb,

- da sta se pravdni stranki dogovorili za vgradnjo dveh omar globine 60cm, medtem ko je tožeča stranka v nasprotju s tem vgradila omari globine 45 cm,

- da je tožena stranka napačno globino omar (očitno napako) grajala med montažo in ne tudi ob prevzemu opravljenega dela, naslednji dan po prevzemu dela pa je grajala še ostale (skrite) napake,

- da je tožeča stranka zaradi odprave napak prišla na objekt tožene stranke 20. 9. 2018 (da bi ponastavila okovje omar in namestila manjkajoč obešalnik), ker tožena stranka dogovorjenega termina prihoda ni preklicala, tožena stranka pa ji ni dovolila vstopiti v objekt,

- da tožena stranka tožeči ni dala roka za odpravo napak in je odpravo napak pogojevala s predložitvijo seznama napak, ki jih namerava odpraviti.

7Pritožbeno sodišče je na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo (niti očitanih niti drugih) bistvenih kršitev določb postopka in je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni in v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

8Neutemeljeni so tako očitki pritožbe glede zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe ni v ničemer napačno navajalo (prepisalo) vsebine dokaznih listin niti izpovedb strank oz. prič iz zapisnika o izvedbi teh dokazov, temveč je dokazne listine in izpovedbe zaslišanih ovrednotilo in na podlagi svojega sklepanja napravilo dokazno oceno, kar pa ne predstavlja zatrjevane protispisnosti. Pritožbene navedbe glede tega, kaj naj bi izkazovale dokazne listine tožene stranke (e-poštna sporočila in dopisi z dne 25. 9. 2018, 27. 9. 2018, 17. 10. 2018), zato kvečjemu predstavljajo grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje in s tem izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče se zato do teh pritožbenih navedb ni podrobneje opredeljevalo.

9Upoštevaje dejstvo, da tožena stranka ob podpisu dobavnice in s tem prevzemu del 13. 9. 2018¹ ni izrecno grajala globine omar, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da te napake opravljenega dela tako ni grajala pravočasno. Gre namreč za očitno napako, ki bi jo morala grajati nemudoma ob prevzemu del (prvi odstavek 633. člena OZ)². Ni sicer mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da grajanje očitnih napak med samo montažo ne zadošča, saj s tem naročnik pravilno izpolni svojo obveznost grajanja³, vendar je v konkretnem primeru situacija drugačna. Tožena stranka je namreč v svojih pripravljalnih vlogah zatrjevala, da je napačno globine ene od omar, ki jo je med montažo grajala, nato sprejela (se z njo strinjala) in tožeči stranki naročila, da globino popravi le pri drugi omari, ki takrat še ni bila vgrajena (montirana). Vgradnjo druge omare napačne globine (ki je bila izvršena drugi dan) pa bi tožena stranka vsekakor morala grajati takoj po končani montaži oz. ob prevzemu del, česar pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni storila. Drži torej, da graja te očitne napake ni bila pravočasna, zato je tožena stranka izgubila pravice, ki jih ima iz naslova te napake (tretji odstavek 633. člena OZ).

10Neutemeljeni so tudi očitki pritožbe glede zmotnega materialno pravnega stališča sodišča prve stopnje v zvezi z grajanjem skritih napak opravljenega dela tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo, da tožena stranka tožeči dne 20. 9. 2018 ni dopustila vstopa v njen objekt za nameravano (delno) odpravo napak. Poleg tega je tudi nadaljnjo odpravo napak neupravičeno pogojevala s predložitvijo seznama napak, ki jih tožeča stranka namerava odpraviti. S takšnim ravnanjem tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni omogočila tožeči stranki, da grajane napake odpravi, kljub temu, da bi bila to dolžna storiti (prvi odstavek 639. člena OZ). Podjemnik ima namreč pravico, da napako odpravi sam in na način, ki ga izbere sam, razen če ni drugače dogovorjeno. Slednjega pa tožena stranka v postopku ni zatrjevala. Če naročnik podjemniku ne omogoči odprave napak, s tem torej krši svojo dolžnost do podjemnika, posledično pa naročnikovi jamčevalni zahtevki prenehajo.⁴

11Pritožba sicer skuša dolžnost naročnika, da dopusti odpravo napak izključiti s sklicevanjem na okoliščine, v katerih je iz podjemnikovega ravnanja očitno, da napak ne bo sposoben pravilno (uspešno) odpraviti, oziroma, da jih tudi v dodatnem roku ne bo odpravil (kar naj bi izhajalo predvsem iz ravnanj tožene stranke 20. 9. 2018), vendar s tem ne more uspeti. Tožena stranka namreč dejstev v tej smeri v postopku ni podala, zato te trditve predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

12Sicer pa tudi, če bi tožena stranka v postopku uspela dokazati, da je pravočasno in pravilno grajala napake opravljenega dela tožeče stranke ter slednji omogočila njihovo odpravo, v tej pravdi ne bi mogla uspeti. V postopku se je namreč branila le z ugovorom, da ima opravljeno delo tožeče stranke napake, zgolj to in dejstvo, da tožeča stranka ni odpravila napak pa nimata za posledico prenehanje obveznosti tožene stranke za plačilo preostalega dogovorjenega zneska za opravljeno delo. Naročnik ima namreč po neuspešnem poteku postavljenega roka za odpravo napak na temelju tretjega odstavka 639. člena OZ na voljo tudi druge jamčevalne zahtevke (lastna odprava napak, znižanje plačila ali odstop od pogodbe), pri čemer pa mora te zahtevke tudi uveljaviti z izrecno izjavo volje. Tožena stranka pa v postopku ni zatrjevala, da je pred tem uveljavila katerega izmed ostalih jamčevalnih zahtevkov, konkretiziranega ugovora za znižanje plačila v smislu drugega odstavka 635. člena OZ pa ni podala niti v tej pravdi. Za takšen ugovor bi namreč morala podati ustrezno trditveno podlago, ki bi vključevala tudi dejanski okvir iz 640. člena OZ⁵. Skladno s citiranim členom se podjemnikovo plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako, o čemer pa tožena stranka v postopku ni podala nobene trditve. Zgolj zatrjevanje, da ima delo napake, ki jih tožena stranka ocenjuje na znesek 3.238,92 EUR pa v ta namen ne zadostuje.⁶

13Upoštevaje vse navedeno pa imenovanje sodnega izvedenca lesarske stroke, ki ga je predlagala tožena stranka, v postopku ni bilo potrebno, kot je to sicer glede na zavzeto materialno pravno stališče glede pravočasnosti in pravilnosti grajanja napak obrazložilo že sodišče prve stopnje.⁷ Na kršitev pravice do izjave tožene stranke v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) se tako pritožba ne more uspešno sklicevati.

14Glede na vse navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 279,00 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za odgovor na pravno sredstvo v višini 375 točk oz. 225,00 EUR (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife – OT), 2% materialne stroške v višini 4,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in pripadajoči 22% DDV na odvetniško storitev v višini 50,00 EUR (drugi odstavek 12. člena OT).

¹ Ki ga tožena stranka ne zanika.
² Prim. Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3.knjiga, stran 843.
³ Prim. VSRS sklep III Ips 29/2013.
⁴ Prim. Brus M., Podjemna pogodba, Pravosodni bilten, 2/2017, stran 93.
⁵ Prim. Brus M. Podjemna pogodba, Pravosodni bilten, 2/2017, stran 112-114 in VSL sodba I Cpg 397/2010, VSC sodba I Cpg 13/2016.
⁶ Poleg tega je tožena stranka v odgovoru na tožbo predlagala, da izvedenec lesarske stroke oceni tudi strošek popravila vgrajenega pohištva, kar niti ne sodi v okvir jamčevalnega zahtevka za znižanje plačila, temveč gre za povsem drug jamčevalni zahtevek po tretjem odstavku 639. člena OZ.
⁷ Sodišče je v razlogih sodbe v zadostni meri pojasnilo, da iz razloga zavzetih materialno pravnih zaključkov glede grajanja napak ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanimi napakami ni bilo potrebno.