VDSS Sodba Pdp 549/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2019 (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za: - ugotovitev, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 6. 2017, 1. 7. 2017 in 1. 6. 2019, sklenjene med pravdnima strankama, sklenjene za nedoločen čas; - poziv na delo; - vzpostavitev delovnega razmerja od 1. 1. 2020, prijavo v obvezna zavarovanja in obračun mesečne bruto plače v višini 1.058,28 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka III izreka).

2Zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka II izreka) in zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka (delno točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva. Neutemeljeno je verjelo izpovedi toženke in priče A.A., ki je zaposlena pri toženki. Tožnica je v svoji izpovedi potrdila, da je ves čas delovnega razmerja pri toženki, tako po pogodbah o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec kot po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto poslovodja, opravljala isto delo. Delo je opravljala v isti trgovini, prodajala je oblačila, sprejemala blago, reševala reklamacije, vodila je skladišče. Nikoli ni odrejala dela A.A.. Toženka po tem, ko sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodja, ni zaposlila druge delavke na delovnem mestu prodajalec. Toženka je sama izpovedala, da s tožnico ne bi sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto prodajalec, saj bi s tem prekoračila zakonsko omejitev zaposlovanja za določen čas. Zato je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodja. Splošno znano dejstvo je, da prodajalci v trgovini delajo inventuro, tožnica jo je delala s toženko in A.A.. Toženka je ravnala nezakonito, v nasprotju z določbo 55. člena ZDR-1. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 za skrajšani delovni čas 10 ur tedensko in od 1. 7. 2017 do 31. 1. 2018 za polni delovni čas na delovnem mestu prodajalec ter nato od 1. 6. 2019 do 31. 12. 2019 na delovnem mestu poslovodja. Sodišče prve stopnje se je do njenih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je ves čas zaposlitve pri toženki opravljala isto delo, opredelilo v točkah 7 do 12 obrazložitve, pri čemer je ugotovilo, da te navedbe ne držijo. Tako je utemeljeno presodilo, da toženka ni ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 55. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki delodajalcu prepoveduje, da sklene eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti.

7Pritožbene navedbe, da toženka, ko je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto poslovodja, ni zaposlila druge delavke na delovno mesto prodajalka, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica v pritožbi neutemeljeno odreka verodostojnost priči A.A., ki je kot delavka toženke od nje odvisna. Zgolj to dejstvo še ne pomeni, da izpovedi ne gre slediti. Sodišče prve stopnje ji je utemeljeno sledilo, kot je podrobno utemeljilo v točki 8 obrazložitve, in sicer je upoštevalo, da je bila njena izpoved prepričljiva, pri vprašanjih je izpovedala o podrobnostih, njeni odgovori so bili precizni in logični ter skladni s siceršnjo izpovedjo, po večini skladni s predložnimi listinami in izpovedjo toženke.

8Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 55. člena ZDR-1, ki določa, da se za isto delo po prejšnjem odstavku tega člena šteje delo na delovnem mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Pravdni stranki pogodb o zaposlitvi za določen čas nista sklepali za vrsto dela, ampak za konkretno delovno mesto, pri čemer sta bili prvi dve pogodbi sklenjeni za delovno mesto prodajalka in tretja pogodba za delovno mesto poslovodja, opisa delovnih mest sta se razlikovala - delavec na delovnem mestu poslovodja ima več nalog. Da je tožnica dejansko opravljala delo, ki ni bilo isto, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi pravdnih strank in priče A.A. ter predloženih listin, pri čemer je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Tako je ugotovilo, da je tožnica, ko je opravljala delo na delovnem mestu poslovodja, reševala (zahtevnejše) reklamacije, menjala blago, urejala prodajalno, fotografirala oblačila, vodila inventuro, odrejala delo delavcem, uvajala študentko in se ukvarjala s skladiščenjem. Teh nalog na delovnem mestu prodajalec ni opravljala.

9Ker niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške (154. člen ZPP), toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 4/2002 in nadalj.).