VDSS Sodba Pdp 590/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in odpravilo sklep toženke z dne 25. 3. 2019 o razrešitvi tožnika z vodilnega delovnega mesta poslovni direktor več klinik; ugotovilo je, da tožniku na podlagi tega sklepa ni prenehalo delovno razmerje pri toženki, ampak je trajalo do 25. 9. 2020, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (točka I izreka). Ugotovilo je nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 3. 2019; ugotovilo je, da tožniku na podlagi te odpovedi ni prenehalo delovno razmerje pri toženki, ampak je trajalo do 25. 9. 2020 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 10. 4. 2019 do 25. 9. 2020 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo, ga prijavi v obvezna socialna zavarovanja in mu obračuna mesečne razlike med 3.057,69 EUR bruto mesečne plače in 544,50 EUR bruto prejetega mesečnega nadomestila plače za čas brezposelnosti od 11. 4. 2019 do 5. 1. 2020 oziroma 453,75 EUR bruto prejetega mesečnega nadomestila plače za čas brezposelnosti od 6. 1. 2020 do 25. 9. 2020, tožniku pa izplača mesečne razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III izreka). Naložilo ji je, da tožniku plača denarno povračilo v višini 3.057,69 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače (zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja po 25. 9. 2020, zahtevek za poziv na delo in višji reparacijski zahtevek - nad zneski, prisojenimi v točkah III in IV izreka), je zavrnilo (točka V izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati vse njegove stroške postopka (točka VI izreka).

2Zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (delno točki I in II izreka) in zoper zavrnitev zahtevka za poziv na delo ter višjega zahtevka za denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (delno točka V izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo izpoved sedanjega generalnega direktorja toženke, da nima zaupanja v tožnika. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovni direktor več klinik, za strokovno delo. Generalni direktor toženke tožnika sploh ne pozna in ni mogel izgubiti zaupanja vanj. Toženka ni navedla nobenih okoliščin, da tožnik dela ne bi strokovno opravljal. Če tožnika ne bi zakonito razrešila, ki še vedno opravljal delo na delovnem mestu poslovni direktor več klinik. Izguba zaupanja ni zakonit razlog za razrešitev. Več delavcev toženke je bilo deležnih očitkov korupcije, pa so še vedno zaposleni. Tožnik je nezaupanje opredelil do prejšnjega vodstva toženke, ne do toženke na splošno. Dejstvo, da je toženka na delovno mesto poslovni direktor več klinik zaposlila drugega delavca, ne more biti okoliščina za zavrnitev reintegracijskega zahtevka tožnika. Tožnik ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja in je njegov interes, da se vrne na delo k toženki. Izguba zaposlitve je hud udarec za delavca. S tem izgubi vir preživljanja. Pri tožniku je treba upoštevati še, da je bila okrnjena njegova javna podoba, zaradi česar so njegove zaposlitvene možnosti manjše. Toženka mu je neutemeljeno očitala korupcijo. Sodišče prve stopnje je določbo 118. člena ZDR-1 uporabilo zmotno, zmotno je ocenilo okoliščine in interese pravdnih strank. Tožniku je prisodilo bistveno prenizko denarno povračilo. Neutemeljeno je upoštevalo, da je bila tožniku prisojena reparacija za 17 mesecev. Toženka je tista, ki je povzročila trajanje sodnega postopka in posledično daljši čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V sodbi I Pd 399/2019 je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo denarno povračilo v višini petih plač. Okoliščine so bile enake. Toženka je informacije glede tožnika posredovala medijem, zaradi česar je bila njegova javna podoba okrnjena. To in pa dejstvo, da ima tožnik delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih, je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo. Njegove zaposlitvene možnosti so manjše. Ni se na novo zaposlil zaradi ravnanja toženke, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Preveliko težo je dalo interesom toženke. Njej je pritrdilo, čeprav je s tožnikom obračunala in ga stigmatizirala. Ima 33 let delovne dobe in je tik pred upokojitvijo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da reintegracijskemu zahtevku ugodi oziroma vsaj tožniku prisodi višje denarno povračilo. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ureja sodno razvezo v 118. členu. V prvem odstavku tega člena določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

6Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo toženkinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Upoštevalo je predvsem sledeči dejstvi: da je toženka na delovno mesto poslovni direktor več klinik v času sodnega spora¹ zaposlila drugega delavca in da generalni direktor toženke nima zaupanja v tožnika, pri čemer je zaupanje za delovno mesto poslovni direktor več klinik velikega pomena. Tožnikove navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je delo na delovnem mestu poslovni direktor več klinik strokovno, niso utemeljene. Delovno mesto poslovni direktor več klinik je vodilno delovno mesto, ki je vezano na mandat, pri čemer, kot je pravilno iz izpovedi generalnega direktorja toženke A.A. ugotovilo sodišče prve stopnje, delavec na tem delovnem mestu vodi poslovanje več klinik in je do določene mere neodvisen in samostojen. To utemelji potrebo po večjem zaupanju, pri čemer zaupanje ni le vezano na strokovnost opravljenega dela.

7Pritožbene navedbe, da bi tožnik opravljal delo delovnega mesta poslovni direktor več klinik, če ga toženka ne bi nezakonito razrešila, kot hipotetične niso bistvene. Enako velja za navedbe, da mu je toženka neutemeljeno očitala korupcijo, saj tovrstnega očitka sodišče prve stopnje ni štelo kot okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Navedbe, da je bilo več delavcev toženke deležnih očitkov korupcije, pa so še vedno zaposleni, pa - ne le, da niso bistvene - so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljene okoliščine in interesi na strani toženke prevladajo nad okoliščinami in interesi tožnika za reintegracijo, ne glede na s strani tožnika zatrjevane manjše zaposlitvene možnosti, povezane z okrnjeno javno podobo.

9Drugi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno določbo tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je upoštevalo dejstvo, da je bila tožniku prisojena reparacija za 17 mesecev. To dejstvo pa ni odločilno, saj sta za odmero denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi bistvena kriterija delovna doba pri delodajalcu in možnosti delavca za novo zaposlitev.² Tožnik je bil pri toženki zaposlen manj kot dva meseca, pri čemer je sodišče prve stopnje na podlagi njegovih dolgoletnih delovnih izkušenj na pretežno vodilnih delovnih mestih njegove zaposlitvene zmožnosti utemeljeno ocenilo, da niso neznatne. Pri tej oceni je upoštevalo, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe, da so zaposlitvene možnosti okrnjene (tudi) zaradi ravnanja toženke in da se še ni zaposlil pri drugem delodajalcu.

10Na podlagi navedenih ugotovitev pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je ustrezno denarno povračilo v višini ene plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predvsem na podlagi kratkotrajnosti tožnikove zaposlitve pri toženki ni podlage za njegovo zvišanje.³ Neutemeljene so njegove pritožbene navedbe, da mu je sodišče prve stopnje s sodbo I Pd 399/2019 prisodilo denarno povračilo v višini petih plač, saj je bila ta sodba s sklepom VDSS Pdp 136/2020 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel (154. člen ZPP).

¹ Pogodbo o zaposlitvi z drugim delavcem je toženka sklenila dne 1. 8. 2019, preden je tožnik s prvo pripravljalno vlogo z dne 2. 9. 2019 spremenil tožbo, tako da je postavil reintegracijski zahtevek.
² Sodba VS RS VIII Ips 72/2015 - točka 13 obrazložitve; enako je razbrati iz sodbe VS RS VIII Ips 78/2018 - opombe od 2 do 6; sodbe VS RS VIII Ips 115/2018 - opomba 2; sodbe VS RS VIII Ips 178/2018 - opombe 1 do 5; sodbe VS RS VIII Ips 204/2018 opomba 9.
³ Ustreznost denarnega povračila potrjuje primerjava s primeri sodne prakse, v katerih so bili delavci pri delodajalcu zaposleni kratek čas (sodba VDSS Pdp 1077/2013 - revizija zavrnjena s sodbo VS RS VIII Ips 61/2014; odločbe Pdp 1164/2014, Pdp 1097/2015 in Pdp 509/2020; v zadevah VS RS VIII Ips 217/2014 oziroma VDSS Pdp 286/2014 in Pdp 945/2016 sta bili sicer prisojeni dve plači, vendar je zaposlitev delavca pri delodajalcu trajala bistveno dlje kot pri tožniku).