VSL Sodba I Cp 2151/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca sta dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 298,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da sta dolžna tožnici plačati vsak 3.505,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2016 dalje ter pravdne stroške vsak v višini 620,48 EUR. Drugačen tožbeni zahtevek tožnice (glede solidarne obveznosti) je zavrnilo.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo toženca in pavšalno uveljavljata vse dopustne pritožbene razloge. Vztrajata, da posojilna pogodba ne vsebuje prave pogodbene volje strank ter gre za ničen pravni posel. Pogodba ni bila nikoli realizirana, saj jima posojilo ob podpisu ni bilo izročeno, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnice. Iz izmišljenih poslov obveznosti ne morejo nastati. Tožnica je kot računovodja družbe A. dobro poznala finančno stanje družbe in družbenikov, zato tudi iz navedenega razloga posojila ni izročila. Nedopustno je sklepanje navidezne pogodbe kot oblike zavarovanja denarne terjatve.

3Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica kot posojilodajalka je s tožencema kot posojilojemalcema 13. 1. 2014 podpisala posojilno pogodbo, v kateri sta toženca potrdila prejem posojila v višini 6.000 EUR in se ga zavezala vrniti do 30. 9. 2015. Ob protislovnih trditvah pravdnih strank glede izročitve denarnega zneska je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem vseh pogodbenikov sledilo tožnici, da je tožencema denar dejansko posodila in da listina odraža pravo pogodbeno voljo ter formalizira predhodno sklenjen ustni dogovor.

6Toženca s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne uspeta izpodbiti. Zgolj dejstvo, da posojilo ni bilo izročeno ob samem podpisu pogodbe¹, še ne pomeni, da sploh ni bilo izročeno. Posojilojemalca sta prejem denarja potrdila in se ga zavezala vrniti, pri čemer je bil glede na posojeni znesek dogovorjen sorazmerno dolg rok odplačila (več kot 18 mesecev od podpisa pogodbe). Tudi okoliščina, da je tožnica preko svoje družbe vodila računovodstvo za družbo tožencev, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaje. Prav seznanjenost tožnice s premoženjskim stanjem družbe A. je namreč vplivala na to, da je denar posodila neposredno tožencema, ki svojih osebnih finančnih težav nista zatrjevala². Ker torej toženca navideznosti pravnega posla nista uspela dokazati³, prav tako ne njegove ničnosti, je sodišče tožbenemu zahtevku, upoštevajoč deljivost obligacije, utemeljeno ugodilo.

7Po povedanem je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov (350. člen ZPP) pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8Toženca, ki sta s pritožbo propadla, sta dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 400 odvetniških točk, povečanih za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 298,65 EUR.

¹ Kar iz pogodbe tudi ne izhaja.
² Prvi tožnik je ob zaslišanju navedel, da kot fizična oseba ni bil v večjih finančnih težavah.
³ Za navidezno pogodbo je značilno, da stranki vede simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve ne želita. Njuno soglasje volj torej ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, marveč v nastanek videza pogodbe. Vendar pa takšna pogodba lahko prikriva drugo dejansko sklenjeno in (v primeru, da ni ničnostnih razlogov) veljavno pogodbo (50. člen OZ).