VSL Sodba II Cp 1923/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 11.299 EUR zniža za 6.039 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75737/2017-II z dne 25. 8. 2017 ostane v prvem in tretjem odstavku v veljavi. Tožencu je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Uveljavljena je terjatev odvetnika A. A. iz naslova opravljanja odvetniških storitev. Izbris iz imenika odvetnikov in vpis iste osebe v poslovni register kot samostojnega podjetnika posameznika nima za posledico, da je novoustanovljeno podjetje odvetnikov pravni naslednik. Z vstopom tožnika v pravdo je prišlo do spremembe tožbe. Ker o teh toženčevih trditvah v sodbi ni razumnih pravnih razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je argument, da gre za isto fizično osebo, dejavnost, ki jo opravlja, pa od nje ni ločena. Podjetnik ima namreč poleg podjetniškega tudi osebno premoženje. Da bi obravnavana terjatev postala premoženje podjetja, bi morala biti vknjižena kot poslovni dogodek v poslovnih knjigah podjetnika, prenosa terjatve pa tožnik ni zatrjeval. Dejstvo, da imata odvetnik in podjetnik isto davčno številko, ne pomeni, da je terjatev odvetnika prešla na podjetnika, četudi gre za isto fizično osebo.

Zaslišanje vseh podpisnikov pogodbe je pokazalo, da volja pogodbenih strank ni bila v tem, da se stroški zastopanja obračunajo na način, določen v III. členu dogovora. S tem dogovorom je bil seznanjen samo B. B. kot direktor. Pri ugotavljanja pogodbene volje pravnih oseb se presoja volja osebe, ki je v imenu pravne osebe sklenila pogodbo. Pri ugotavljanju volje je treba upoštevati tudi zunanje okoliščine, brez katerih ni mogoče pravilno razumeti in ugotoviti prave volje strank. Ugotovitev v sodbi, da je bil dogovor sklenjen z voljo obeh strank z vsebino, kot je zapisana, je zato v nasprotju z izpovedbo dveh podpisnikov C. C. in A. A. in predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Besedilo dogovora je res jasno, a je dokazni postopek pokazal, da ga pogodbeni stranki nista izvrševali na način, kot je zapisano. Pisnost pogodbe je namenjena zgolj dokazovanju. Izjavo volje je mogoče podati tudi s konkludentnim ravnanjem. Tožnik je v zvezi z zastopanjem v gospodarskem sporu, na katerega se nanaša obravnavana terjatev, izstavil tri račune, ne da bi navedel, da gre za delno plačilo, akontacijo ipd., toženka pa jih je plačala. Dokazni postopek je pokazal, da ob izstavitvi računov odvetnik dogovora ni razumel tako, da mu gre nagrada v višini 5 % vrednosti spora. Ugotovitev v sodbi, da se tej nagradi ni odpovedal, je zato nelogična. Sodišče ni upoštevalo toženkinih navedb, da je tožnik konec 2016, ko ga je C. C. opomnil na izdajo računov in ko bi mu šla polovica od pogodbeno dogovorjenega zneska, izstavil račun po opravljenih urah, in da med podatke o neporavnanih obveznostih v poročilu revizijski družbi ni vnesel obravnavane terjatve.

Odločitev o stroških je napačna, ker je vrednost spora ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašala 1100 točk (in ne 1200 točk). Napačen je tudi seštevek priznanih stroškov. Tožnikovi stroški, povezani z začasno odredbo, niso bili potrebni, tako da je tožnik te stroške, ki znašajo 2.076 EUR, dolžan povrniti tožencu. Po medsebojnem pobotanju je dolžan plačati le 4.052,20 EUR.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ker opravlja dejavnost kot ista fizična oseba in ves čas odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem, je ugovor aktivne legitimacije neutemeljen. Presenečenje C. C. ne pomeni, da je bila njegova volja drugačna, ampak je le posledica tega, da pogodbe ni prebral. Dejstvo, da je določbo spregledal, ne pomeni, da je bila njegova volja ob podpisu pogodbe drugačna. Enaka je bila tudi pogodba toženke s prejšnjima odvetnikoma. Zamik pri uveljavljanju pravice ne predstavlja odpovedi pravici. Postopek z začasno odredbo deli usodo pravde (VSL I Cp 2062/2013).

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ker je med pravdo prvotno toženo družbo D., d.o.o., ..., prevzela družba E., d.o.o., ..., je v uvodu te sodbe kot tožena stranka navedena prevzemna družba (ki je po šestem odstavku 580. člena ZGD-1 univerzalna pravna naslednica prevzete družbe).

6Neutemeljeni so očitki, povezani s tožnikovo pravico za uveljavljanje vtoževane terjatve. Sporna terjatev izvira iz pogodbe o zastopanju, sklenjene med toženkino pravno prednico in A. A., ki je bil tedaj odvetnik. Odvetnik je bil tudi ob vložitvi tožbe, med pravdo pa se je prenehal ukvarjati z odvetništvom in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Pravilno – in ustrezno obrazloženo – je stališče v izpodbijani sodbi, da kot tožnik ves čas nastopa ista fizična oseba. Z dodatno navedbo oznake "s.p." identiteta tožeče stranke ni bila spremenjena. Obstoj dveh premoženjskih mas ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Ker gre v obeh primerih za isto osebo, ni prišlo niti do spremembe tožbe niti do spremembe imetnika vtoževane terjatve. Odločitev o spremembi tožbe tako ni bila potrebna. Tudi morebiten civilnopravni prenos terjatve ne bi imel pravnih učinkov.

7Neutemeljeni so očitki o zmotnosti ugotovitve o vsebini pogodbenega dogovora in o bistvenih kršitvah določb postopka, povezanih z navedeno ugotovitvijo. Ugotovitev temelji na stališču, da je bil dogovor pisen in jasen in da je bila volja obeh pogodbenih strank skladna s pisnim zapisom.¹ Priča C. C. kot sopodpisnik pogodbe na naročnikovi strani je resda povedal, da ni bil pozoren na to, kaj je podpisal, a to še ne pomeni, da je prišlo do razkoraka med vsebino pogodbe in pravo voljo in še manj, da zaradi morebitnega razkoraka pogodba ne bi bila sklenjena. Tudi tožnikova izpovedba ne daje podlage za drugačen sklep. Tožnik je povedal, da je dogovor spregledal, ne pa, da je bila njegova volja ob sklenitvi pogodbe drugačna.

8Neutemeljeni so očitki, da se sodišče ni opredelilo do vseh toženkinih navedb, s katerimi je utemeljevala neobstoj vtoževane terjatve. Navedlo je, da izstavitev računa kot enostranske listine ne dokazuje spremembe dvostranskega dogovora. Sodišče prve stopnje je torej ovrednotilo tožnikovo ravnanje, ki naj bi po toženkinem stališču pomenilo spremembo pogodbe.

9Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti navedenega stališča. Toženka je zatrjevala, da je bila s konkludentnimi ravnanji izražena volja za znižanje njene pogodbene obveznosti. Dogovorjen naj bi bil torej odpust obveznosti. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, dolžnik pa se s tem strinja. Možen pomen izstavitve računov v nižjem znesku od tega, do katerega bi bil tožnik upravičen po pogodbi, bi lahko predstavljal tudi izjavo o delnem odpustu obveznosti, vendar pa je to ravnanje najmanj dvoumno. Četudi je bil razlog za tožnikovo ravnanje v tem, da je spregledal (pozabil), da je upravičen do višjega zneska, je to dovolj za sklep, da s tem ravnanjem ni izrazil volje za delni odpust dolga. Ni šlo za ravnanje, iz katerega bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da gre za izjavo o delnem odpustu toženkine obveznosti. Le ob robu naj bo dodano, da niti toženkino plačilo izstavljenih računov samo po sebi ne zadostuje za sklep, da je s tem podala izjavo o spremembi svoje pogodbene obveznosti. S tem, ko je izpolnila terjani del dolga, še ne pomeni, da je izrazila voljo glede preostalega dela. Pritožbeni argumenti, v katerih pritožnica izhaja iz predpostavke, da je bil prvotni dogovor drugačen od zapisanega, pa niso utemeljeni že iz razloga, ker navedena predpostavka ne drži.

10Delno so utemeljeni očitki o zmotnosti odločitve o stroških postopka. Upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR vrednost spora v točkah znaša 1100 točk (in ne 1200 točk, kot je ugotovljeno v sodbi). Utemeljeno je tudi pritožbeno stališče o zmotnem priznanju stroškov, nastalih v postopku za izdajo začasne odredbe. Odločitev o stroških tega postopka je v sodni praksi resda pogosto pridržana do končne odločitve, a navedeno še ne pomeni, da je v vsakem primeru odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi. V obravnavanem primeru je bil tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen zaradi nesklepčnosti. Njegovi stroški, nastali z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe in kasnejše pritožbe zoper odločitev o ugoditvi toženkinemu ugovoru zoper izdano začasno odredbo, tako niso bili potrebni za pravdo. Ker je sodišče sprva ugodilo predlogu, po toženkinem ugovoru pa ga je zavrnilo, pritožbeno sodišče pa tako odločitev potrdilo, pa je bil potreben toženkin strošek za ugovor in za odgovor na tožnikovo pritožbo. Glede na njen uspeh v tem delu postopka je upravičena do povrnitve teh stroškov. O očitanem napačnem seštevku ugotovljenih stroškov se ni treba izreči, ker je iz prej navedenih razlogov odločitev treba spremeniti.

11Ob upoštevanju ugotovitev v izpodbijani sodbi in razlogov v prejšnji točki obrazložitve je tožnik upravičen do povrnitve stroškov za sodno takso (1.627 EUR), za tožbo (1100 točk), za vloge (1100 točk, 3 x 550 točk) in za zastopanje (1100 točk in 2 x 550 točk) ter 2 % materialnih stroškov (toženka jih priznava 72,60 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 6.128,20 EUR. Toženka je upravičena do povrnitve stroškov za ugovor po tar. št. 27/2, tj. 50 % iz tar. št. 18 (550 točk, povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in 30 EUR za sodno takso) in za pritožbo zoper sklep z dne 4. 12. 2019 (550 točk,² povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in 33 EUR za sodno takso), kar skupaj znaša 868,20 EUR. Do povrnitve stroška za odgovor na tožnikovo pritožbo ni upravičena, ker glede na svojo vsebino ni bil potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Po medsebojnem pobotanju je tožnik upravičen do povrnitve 5.260 EUR.

12Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, znižalo za 6.039 EUR (na 5.260 EUR). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen in 355. člen ZPP).

13Pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Toženka je uspela le glede stroškovnega dela (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in z drugim odstavkom 39. člena ZPP), tožnikov strošek za odgovor na pritožbo pa glede na njegovo vsebino v primerjavi z razlogi izpodbijane sodbe in zahtevnostjo zadeve ni bil potreben za pravdo (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Tretji odstavek III. člena pogodbe se glasi: "Naročnik bo za opravljeno odvetniško storitev zastopanja iz 6. alineje I. čl. dogovora odvetniku plačal nagrado v višini 5 % vrednosti spora, če se podpisnika Dogovora za vsak primer posebej ne dogovorita drugače. Naročnik bo za zastopanje v teh zadevah odvetniku podpisal ustrezno pooblastilo oz pooblastila." V šesti alineji I. člena pogodbe je bilo med tožnikovimi obveznostmi dogovorjeno zastopanje naročnika v izvensodnih, sodnih ali upravnih postopkih (po posebnem naročilu naročnika).
² Ker ne gre za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, na katerega se nanaša tar. št. 27/6, jo je sodišče ovrednotilo kot pritožbo zoper procesni sklep ob smiselni uporabi tar. št. 21/2.