VSC Sklep II Cp 459/2020

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. 11. 2020 odločilo, da se N. N. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo do treh tednov, ki se šteje od 9. 11. 2020 dalje.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbo vložila nasprotna udeleženka po pooblaščencu. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in odloči, da se postopek zdravljenja v psihiatrični bolnišnici brez privolitve ustavi, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zatrjevala, da pri njej ni podana duševna motnja. Nasprotna udeleženka je na vprašanja izvedenke in pooblaščenca odgovarjala jasno, logično, pojasnila pa je tudi, da bi se rada zdravila in da bo jemala terapijo. Njeno izpovedbo, da nič ne stori v redu in jo mož kar naprej kritizira, pa je smiselno potrdil ob zaslišanju tudi njen mož. Navedeno omogoča zaključek, da je nasprotna udeleženka sposobna nadzorovati sebe in svojo voljo. Nasprotna udeleženka tudi ni ogrožala sebe ali kogarkoli drugega. V sklepu sicer ni pojasnjeno na kakšen način naj bi si nasprotna udeleženka škodovala. Vedenje nasprotne udeleženke pred sprejemom v bolnišnico ni nikoli izkazovalo agresivnih teženj, niti druge oblike ogrožanja. Zato pa ni podan obstoj nikakršne nevarnosti bodočega samoogrožanja. Ker pri nasprotni udeleženki ni podanega ogrožanja, je trajanja izrečenega ukrepa za dobo do treh tednov nesorazmeren ukrep, takšen je tudi izrečen ukrep, saj bi zadoščalo že ambulantno zdravljenje. Glede na izjavo nasprotne udeleženke je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izvedenki psihiatrične stroke, da je bolezen pri nasprotni udeleženki izražena do takšne mere, da je njena presoja realnosti hudo motena, takšna pa je tudi njena sposobnost obvladovanja ravnanja. Zato pritožnica meni, da zakonski pogoji za izrečen ji ukrep niso izpolnjeni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zdravstveno oziroma bolezensko stanje nasprotne udeleženke oziroma podanost duševne motnje pri nasprotni udeleženki, njen vpliv na doživljanje in ravnanje nasprotne udeleženke ter na hudo ogroženost njenega zdravja, kot tudi nujno potrebnost zdravstvene terapije in nujnost izrečenega ukrepa za odpravo takšne ogroženosti, to pa za dobo do treh tednov, ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke dr. K. H. Slednjo je določilo zato, ker ugotovitve navedenega terjajo strokovno znanje s področja psihiatrije, s kakršnim pa sodišče ne razpolaga. Izvedenka psihiatrične stroke je svoje izvedeniško mnenje podala za tem, ko je preučila vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter opravila razgovora z nasprotno udeleženko in njenim možem kot najbližjo osebo. Izvedenka je navedla, da je pri nasprotni udeleženki podana duševna motnja (akutna in prehodna psihična motnja) in zaradi katere je njena realitetna kontrola in sposobnost obvladovanja ravnanja hudo motena. V okviru podanega izvedeniškega mnenja je izvedenka strokovno ocenila tudi izpovedbo nasprotne udeleženke v predmetnem postopku, to pa tudi v delu, ko je nasprotna udeleženka izjavila, da soglaša z zdravljenjem. Tako je v zvezi s to pojasnila, da je nasprotna udeleženka sicer kritična le do nespečnosti in tesnobe, ki jo občuti, ne pa do celotne razsežnosti njenih zdravstvenih težav. Zato pa njena izražena privolitev ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, da daje privolitev k celotnemu zdravljenju, saj je ta dana pod vplivom sedanjega akutnega stanja bolezni. Zato pa zaradi nekritičnosti do globine njenih bolezenskih težav (nasprotna udeleženka je kritična le do nespečnosti in tesnobe) zaradi nesprejemanja bolezni ne more razumeti, da je njeno bolezensko stanje tako hudo, da zahteva celostno zdravljenje. Zato pa zaradi nesprejemanja bolezni ne bi zadovoljivo sodelovala pri zdravljenju in se držala vseh potrebnih navodil, temveč le navodil, da se ji uredi spanje. Ker pa se bo pri nasprotni udeleženki brez ustreznega zdravljenja bolezen še poglabljala, že sedaj pa je nasprotna udeleženka nanašalna in paranoidna, bi ob poglabljanju teh simptomov z veliko verjetnostjo postala nepredvidljiva, njena bolezen pa bi se tudi kronificirala, zaradi česar bi bila potem bistveno slabše dostopna zdravljenju, pravih remisij pa sploh ne bi več dosegla. Zato bi bilo brez ustreznega celostnega zdravljenja zdravje nasprotne udeleženke hudo ogroženo. Za odpravo takšne ogroženosti druge milejše oblike pomoči kot izrečeni ukrep, ne pridejo v poštev, saj zaradi nesprejemanja bolezni nasprotna udeleženka ne bi zadovoljivo sodelovala in se držala vseh potrebnih navodil. Za zdravljenje na odprtem oddelku bolnišnice, ambulantno zdravljenje in nadzorovano obravnavo pa je nujno potrebno sodelovanje in pripravljenost na zdravljenje in na izvajanje celotne terapije. Sodišče prve stopnje je izvedeniškemu mnenju izvedenke ne samo zaradi strokovne prepričljivosti izvedenke, ampak tudi zaradi jasnosti, popolnosti in koherentnosti podanega izvedeniškega mnenja, v celoti sledilo. Zato pa s pritožbenimi očitki o zmotnosti takšnih ugotovitev, ker bi naj iz načina podaje izjave nasprotne udeleženke vse takšne ugotovitve izvedenke ne izhajale, ne more omajati prepričljivosti in pravilnosti takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, na kakšen način bi se naj nasprotna udeleženka ogrožala in da ni podanega bodočega samoogrožanja nasprotne udeleženke ter v zvezi s tem smiselni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je pri nasprotni udeleženki podana duševna motnja (akutna in prehodna psihotična motnja), zaradi katere je njena realitetna kontrola in sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja hudo motena in zaradi česar je hudo ogroženo njeno zdravje, navedenih vzrokov in ogrožanj pa ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami pomoči kot je izrečeni ukrep, to pa za dobo do treh tednov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o izkazanosti pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pritožbeni nasprotni očitki se tako izkažejo kot neutemeljeni.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 42. členom ZNP-1 in 30. člen ZDZdr), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).