VSL Sklep I Cp 48/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom omejilo udeležencu pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in odločilo, da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike še najdalj do 22. 1. 2021.

2Udeleženec je zoper odločitev o zadržanju na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve po odvetniku vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter ustavi postopek za zadržanje osebe, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da za zadržanje udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom niso podani vsebinski pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Že iz samega izvedenskega mnenja izhaja, da zdravljenje udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve ni nujno oziroma ga je mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Odrejeni ukrep lahko nadomesti vključitev udeleženca v prostovoljno psihiatrično zdravljenje zunaj oddelka pod posebnim nadzorom. Ni podan noben indic, da takšne nadomestne terapije oseba ne bi v nadaljevanju jemala. Prejšnjo terapijo je samovoljno prekinil, ker mu je škodila, saj se je v nekaj mesecih zredil za več kot 30 kilogramov. Alternativno terapijo bo sprejel, zato ni razloga, da se zdravljenje izvaja na oddelku pod posebnim nadzorom. Tudi razlogom sodišča, zakaj naj bi bilo v primeru njegove odpustitve z oddelka ogroženo njegovo zdravje, ni mogoče slediti. Sklicevanje sodišča na januarske temperature, zaradi česar je pred zadržanjem ostal zunaj, ne predstavljajo resnega argumenta za odrejen ukrep. Nobenega indica ni, da bi udeleženec kakorkoli samodestruktivno ravnal oziroma, da ne bi, tudi pod vplivom psihoze, ravnal samoohranitveno. Prav tako ne drži, da sebi ali drugim povzroča hudo premoženjsko škodo. Škoda na garderobni omari je manjša škoda. Zaključuje, da je odrejeno zdravljenje nedopustno, četudi bi sledili stališču izvedenca, da je takšna oblika zdravljenja zanj koristna.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, pomeni poseg v temeljne človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS), pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih pa je poseg v te pravice nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi ogrožanja njihovega življenja ali povzročanja hude škode), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Odvrnitev ogrožanja življenja ali hujšega ogrožanja zdravja drugih ali povzročanja hude premoženjske škode drugim, ima podlago že v načelni omejitvi ustavnih pravic, določenih v tretjem odstavku 15. člena URS, po kateri so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enako močnimi pravicami in svoboščinami drugih. V primeru, ko oseba ogroža svoje življenje ali huje ogroža svoje zdravje, pa zaradi narave bolezni ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, pa varstvo njenih pravic zahteva, da njeno odločitev nadomesti država, ki je to zaradi ustavnega varstva huje prizadetih oseb (drugi odstavek 52. člena URS) tudi dolžna storiti.

5Legitimen cilj oziroma namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici, je torej v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča bodisi drugim bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je bilo pridržanje odrejeno. Vse navedeno je strnjeno v prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), po katerem je takšno zdravljenje brez privolitve osebe dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje; - če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6Pritrditi je treba razlogom sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, da okoliščina, da je udeleženec noč pred sprejemom v psihiatrično bolnišnico, po prepiru doma, preživel zunaj za hišo, polovico noči pa prespal v avtomobilu, kaže na hujše ogrožanje njegovega zdravja zaradi nezdravljenja duševne bolezni - paranoidne shizofrenije. Ob ugotovljeni hudo moteni presoji realnosti¹ se je s takšnim ravnanjem ob splošno znanih nizkih temperaturah v mesecu januarju izpostavljal podhladitvi. Kot je ugotovil izvedenec psihiatrične stroke pa so takšni incidenti še vedno možni, saj je pri udeležencu psihopatološka slika še vedno v floridni fazi. Pritožbeni očitek, da ni podana že prva predpostavka iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr je zato neutemeljen.

7Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja nujnost, da je mogoče ogrožanje udeleženčevega zdravja odvrniti le z zadržanjem v oddelku pod posebnim nadzorom (tretja alineja 1. odstavka 39. člena ZDZdr). Sodišče je sledilo predlogu izvedenca psihiatrične stroke, naj se udeleženec na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom zadrži dokler se ustrezna terapija ne uredi.

8Udeleženec je v svoji izpovedi sprva navedel, da zdravljenja ne bi sprejel niti samovoljno niti proti volji. Pri tem je navedel, da ne bo več jemal zdravila zaradi stranskih učinkov, saj se je zaradi njih zredil za 25 kilogramov, tako da s pridobljeno težo ne more niti športirati niti hoditi. V nadaljevanju svoje izpovedi je navedel, da bi sprejel zdravila, ki ne bi imela takšnih učinkov. Izvedenec se je strinjal z potrebnostjo zamenjave terapije, vendar poudaril, da je za to potreben določen čas za ustrezno titracijo in oceno, da je oseba takšno terapijo pripravljena jemati. Okoliščine, da je pri udeležencu psihopatološka slika še vedno v floridni fazi, da so incidenti še vedno možni, da zaradi motenosti njegove presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja ni mogoče sklepati na udeleženčevo sposobnost sprejema zavestne odločitve o zdravljenju in ugotovitev, da je potreben čas, da se ustrezna terapija uredi (za ustrezno titracijo) in oceni, da je udeleženec zares pripravljen na terapijo, izkazujejo pravilnost izpodbijane odločitve, da se udeleženca zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice dva tedna.

9Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku). V času odločanja o pritožbi še ni potekel rok za pritožbo vseh udeležencev postopka, zato sklepa še ni bilo mogoče potrditi. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo ostalih udeležencev ali ko bo sodišče odločilo o njihovi morebitni pritožbi.

¹ Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ima udeleženec zaradi navedene bolezni hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.