VSL Sklep II Kp 129/2016

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ob ugoditvi ugovoru zagovornikov A. A. in po uradni dolžnosti obtožba ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolžena B. B. in A. A. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavi.

2Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec iz Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani iz razloga po 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, to je kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in dopusti obtožbo zoper oba obdolženca.

3Na pritožbo sta odgovorila oba obdolženca po svojih zagovornikih.

4Pritožba ni utemeljena.

5Okrožno državno tožilstvo zmotno navaja, da je pri kaznivem dejanju iz 318. člena KZ, zaradi njegove specifične narave, storilčevo ravnanje običajno časovno oddaljeno od nastale prepovedane posledice, zaradi česar je v obravnavani zadevi zastaranje kazenskega pregona začelo teči šele od nastanka prepovedane posledice dne 17. 4. 2006, ko je umrl C. C. in ne že julija 1992, ko se je stanovanjski objekt gradil in ko sta obdolženca ravnala v nasprotju s predpisi. Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 940/2009 in navaja, da je bilo relativno zastaranje prekinjeno dne 4. 1. 2016, ko je bila vložena zahteva za preiskavo, absolutno zastaranje pa še ni nastopilo, zato je pregon zoper obdolžena dopusten in zaključki prvostopenjskega sodišča o zastaranju kazenskega pregona napačni.

6Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da je slovenska kazenskopravna zakonodaja in pred njo jugoslovanska sprejela delavnostno teorijo, po kateri se šteje, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal (storitev) ali bi moral delati (opustitev), ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica in da KZ v zvezi z začetkom teka zastaralnega roka kazenskega pregona (za razliko od nekaterih tujih zakonodaj) ne vsebuje korekcije delavnostne teorije, po kateri bi v primeru kasnejšega nastanka prepovedane posledice začelo zastaranje teči šele od trenutka njenega nastanka, na kar pravilno opozarjata tudi zagovornika obdolžencev v odgovorih na pritožbo. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno pravilno odločilo, da je zastaranje kazenskega pregona za očitano kaznivo dejanje začelo teči z dnem, ko sta obdolženca izvršila konkretno kaznivo dejanje, torej ko sta ravnala v nasprotju s predpisi, julija 1992. Kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen do osmih let zapora¹, je glede na določbe 3. točke prvega odstavka 111. člena KZ², (relativno) zastaral dne 1. 7. 2020, v vsakem primeru pa bi kazenski pregon, glede na določilo šestega odstavka 112. člena KZ³, zastaral dne 1. 7. 2012, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je kazenski postopek zoper oba obdolženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP ustavilo.

7Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sklepa prvostopenjskega sodišča ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP, je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti; 318 člen; (4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do osmih let.
² Zastaranje kazenskega pregona; 111. člen; (1) Kolikor ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo: 3) deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let;
³ Tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona; 112. člen; (6) Kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona.