VSC sodba Cp 782/2012

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se
- znesek 27.694,07 EUR v tretji in šesti vrstici tč. I izreka nadomesti z zneskom 40.494,07 EUR,
- znesek 17.960,07 EUR v tč. II izreka nadomesti z zneskom 5.160,07 EUR,
- odločitev o pravdnih stroških v tč. III in IV. izreka pa tako, da je je po spremembi tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.944,26 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna toženi stranki povrniti 443,83 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za plačilo pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, pri da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 27.694,07 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: - od zneska 8.345,85 EUR od 27. 4. 2006 do vključno 12. 10. 2006, - od zneska 27.694,07 EUR od 27. 4. 2006 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 417,29 EUR od 6. 4. 2006 do vključno 12. 10. 2006,- od zneska 163,66 EUR od 15. 8. 2004 do vključno 12. 10. 2006, - od zneska 1.221,46 EUR od 15. 8. 2004 do vključno 12. 10. 2006, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. V presežku, t. j. še za zahtevanih 17.960,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2006 dalje do prenehanja obveznosti, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 4.919,34 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo. Nadalje je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 126,79 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 17.960,07 EUR skupaj z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izrek o stroških postopka, vsebovan v izpodbijani sodbi, pri čemer uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in z 339. člena ZPP. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 17.960,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2006 dalje do plačila z vsemi pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter celotne priglašene pravdne stroške. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete v nadaljevanju te obrazložitve.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje napotilo višjega sodišča, da mora v okviru materialno-procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da glede na vrsto spora dopolni navedbe o odločilnih dejstvih zaradi pravilne uporabe določb tretjega oz. četrtega člena Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Ur. l. SFRJ -MP, 26/76, v nadaljevanju: Konvencija), razlagalo preširoko in izven konteksta ter je v ponovnem sojenju v okviru materialno-procesnega vodstva zaobšlo prekluzijo tožene stranke glede odločilnih dejstev. Tožeča stranka sodišču očita, da je v nasprotju z napotilom višjega sodišča dopustilo širjenje trditvene podlage tožene stranke in izvajanje dokazov, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana in za katera ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj jih ni mogla navesti pravočasno, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč kot dokaz v ponovnem sojenju upoštevalo tudi policijski zapisnik PP T. z dne 12. 8. 2004, čeprav je tožena stranka uveljavljala prekluzijo. Ker je sodišče sodišče v nasprotju z napotilom ugotavljalo tudi registracijo osebnega vozila, ki so ga motoristi prehitevali in za katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je bilo udeležena v trčenju, je ugotavljalo dejansko stanje preko trditvene podlage pravdnih strank, s čimer je prav tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Razpravno načelo iz 7. člena ZPP pa je kršilo s tem, ker je odločitev oprlo na nezatrjevano dejstvo, in sicer da je bilo v trčenju udeleženo tudi osebno vozilo.

Zgoraj povzeti očitki bistvenih kršitev niso utemeljeni. Tožeča stranka si zmotno razlaga, da se je napotilo višjega sodišča nanašalo le na ugotovitev identitete registracije motornega kolesa, saj to ne izhaja iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Celju Cp 793/2010 z dne 26. 1. 2011. Ko gre za razmerja z mednarodnim elementom, je potrebno že na začetku postopka ugotoviti tako pristojnost sodišča kot pravo, ki naj se za obravnavanje tožbenega zahtevka uporabi. Zato mora biti sodišče čim prej in na čim enostavnejši način seznanjeno z okoliščinami, ki so zanju pravno odločilne. Trditve in dokaze o naveznih okoliščinah mora ponuditi tožeča stranka (glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 226/99). Tožeča stranka je glede samih okoliščin nezgode v tožbi navedla, da je bila telesno poškodovana v prometni nesreči, ki se je zgodila 12. 8. 2004. Tožnica se je kot sopotnica peljala na motornem kolesu znamke Yamaha, reg. št. ..., ki ga je vozil S. M. v kraju T. (Hrvaška). Motorno kolo, na katerem se je peljala tožnica, je bilo zadnje v koloni več motornih koles. Ko je kolona dohitela spredaj vozeče osebno vozilo, ki je stalo na cestišču, je prvi motorist vozilo po desni obvozil, drugi motorist se je za vozilom ustavil, voznik S. pa je hotel vozilo obvoziti po desni strani. V istem trenutku je desno zapeljal tudi motorist pred njim, zaradi česar je med motorjema prišlo do trčenja. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je izključni krivec za prometno nesrečo voznik S. M., ki je imel na dan škodnega dogodka svoje vozilo obvezno odgovornostno zavarovano pri toženi stranki, zaradi česar je tožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna. V dokaz teh navedb je predlagala pribavo spisa tožene stranke in zaslišanje strank. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je treba upoštevati pravo in prakso države kraja prometne nesreče, to je hrvaško pravo, tožeča stranka pa je zavračala stališče o uporabi konvencije in menila, da je tudi na podlagi Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku potrebno za odločanje o tožničinem odškodninskem zahtevku uporabiti slovensko pravo. V dokaz teh navedb je ponudila sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 226/99 z dne 20. 1. 2000, ostali dokazi kot doslej in zaslišanje strank (vloga z dne 14. 3. 2008). Tožena stranka pa je tudi še v vlogi z dne 20. 4. 2009 vztrajala pri stališču, da mora sodišče uporabiti hrvaško pravo in se sklicevala na tožbene trditve, da so se motoristi izogibali osebnemu vozilu, ki je stalo sredi cestišča, v posledici česar je prišlo med motorjema do trčenja. Menila je, da je tožeča stranka tožbeno uveljavljala okoliščino, ki izkazuje tesnejšo vez s krajem nesreče – to pa je vozilo, ki je stalo na cestišču. Tožeča stranka bi namreč lahko zahtevala odškodnino tudi od voznika neznanega osebnega vozila, ki je stalo na cesti. Glede na zgoraj povzete navedbe pravdnih strank o okoliščinah prometne nesreče in okoliščine, ki so določene v 4. členu Konvencije, je višje sodišče v sklepu z dne 26. 1. 2011 ocenilo, da še niso bile pravilno oziroma popolno ugotovljene vse okoliščine za pravilen zaključek o tem, katero pravo je potrebno uporabiti. Zato je dalo napotek prvostopenjskemu sodišču, da mora najprej v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da dopolni navedbe o navedenih odločilnih dejstvih. Ker so v Konvenciji navedene okoliščine bistvene zaradi pravilne uporabe materialnega prava in ker mora te okoliščine navesti tožeča stranka, ni odločilno, ali je tožena stranka prerekala opis poteka in načina nastanka škodnega dogodka, kot ga je podala tožeča stranka. Res je, da tožeča stranka v tožbi ni navedla, da je bilo v samem trčenju udeleženo tudi osebno vozilo, je pa pojasnila okoliščine tik pred trčenjem, na podlagi katerih je moč oceniti, da je bilo v prometni nesreči (ki je nedvomno širši pojem od trčenja, saj lahko zajema tudi npr. tiste udeležence, ki zakrivijo prometno nesrečo, niso pa udeleženi v trčenju) več udeležencev. Glede na obrazloženo in določbo 4. člena Konvencije (povzeto v izpodbijani sodbi na str. 7 in 8) pritožnica nima prav, ko meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v okviru napotila Višjega sodišča in podane trditvene podlage pravdnih strank v ponovljenem postopku ugotavljati le in samo državo registracije drugega motornega kolesa, ki je bilo udeleženo v trčenju. Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotoviti, ali so bila vsa v prometni nesreči udeležena vozila registrirana v isti državi. Ob zgoraj obrazloženem se zato tudi ni moč strinjati s pritožbo, da bi moralo sodišče kot udeleženca prometne nesreče šteti le obe v trčenju udeleženi motorni kolesi, ker da nobena stranka ni zatrjevala, da bi bil poškodovan tudi osebni avto, in da je kršilo razpravno načelo, ker je odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva.

Tožeča stranka je v vlogi z dne 20. 3. 2012 v zvezi z navodilom višjega sodišča opozorila, da ni nikoli zatrjevala, da je bilo v nesreči kakorkoli udeleženo še kakšno vozilo s tujimi registrskimi označbam, pač pa da je bilo pred motoristi na cesti neznano vozilo, in da nikoli ni podala trditev, da je bilo to vozilo drugačnih registrskih označb, kot so bili motoristi (očitno prav: motorna kolesa), torej slovenskih. Ugotavljanje dejstev v tej smeri po njenem ni več mogoče. Nadalje je menila, da je prišlo do nesreče v kraju T., ki je splošno znan kot turistični kraj, kjer v glavnem dopustujejo slovenski turisti. Tudi motoristi, ki so vozili v koloni, so bili vsi S. oz. so imeli vsi vozila registrirana v R. S. Kolikor je tožnici znano, je bilo tudi neznano vozilo slovenskih registrskih označb, pri čemer pa tožena stranka niti ni trdila česa drugega. Tožeča stranka za te navedbe ni ponudila novih dokazov, pač pa se sklicevala na do tedaj ponujene, in vztrajala, da je potrebno v tem sporu uporabiti pravo R. S., ker vse navezne okoliščine kažejo na nerazdružljivo povezanost s slovenskim pravom. Na glavni obravnavi, na kateri je tožeča stranka vložila slednje navedeno vlogo, pa je tožena stranka navedla, da iz zapisnika PP T. z dne 12. 8. 2004 izhaja, da je bilo v prometni nesreči udeleženo več motornih vozil in da smiselno iz zapisnika izhaja, da je do nesreče prišlo, ker je osebno vozilo O. C., reg. št. ... stalo sredi ceste in se vključevalo na stransko cesto. Za osebnim vozilom hrvaške registracije se je v koloni več motornih vozil pripeljal tudi voznik motornega kolesa, na katerem je bila sopotnica tožnica. Prvi izmed voznikov motornih koles je uspel zaviti v desno in obvoziti osebno vozilo splitske registracije, ki je stalo na cestišču, drugi motorist se je pravočasno ustavil, medtem ko je voznik S. hotel obvoziti motorista pred sabo po desni strani, pri tem pa je prišlo do trčenja. Tožena stranka je navedla, da to izhaja iz citiranega zapisnika ter skice prometne nesreče, kar se je zavezala predložiti v spis v roku 5 dni, tožeča stranka pa je za ponujene dokaze v zvezi s policijskim zapisnikom in dokazovanjem obstoja domnevnega tretjega vozila, ki naj bi bilo udeleženo v nezgodi uveljavljala prekluzijo.

Sodišče prve stopnje resda ni sledilo napotilu višjega sodišča, da mora tožečo stranko pozvati na dopolnitev navedb o okoliščinah v zvezi z nesrečo, vendar ta kršitev ni imela vpliva na pravilnost odločitve. Ob tem, ko je tožeča stranka sama, sklicujoč se na napotilo višjega sodišča, v vlogi z dne 20. 3. 2012 dopolnila navedbe v tožbi, in glede osebnega vozila, ki ga je pri opisu nastanka prometne nesreče navedla v tožbi, navedla le, da je bilo, kolikor je njej znano, tudi to neznano vozilo slovenskih registrskih označb, se je dokazno breme o nasprotnem prevalilo na toženo stranko, ki je navedla, da je osebno vozilo splitske registracije, torej hrvaške in za to ponudila dokaze. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja z navedbo v pritožbi, da bi prvostopenjsko sodišče moralo zgolj in samo z dodatnim zaslišanjem tožnice ugotavljati registracijo drugega motornega kolesa, ki je bilo udeleženo v prometni nezgodi. Očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z napotili višjega sodišča dopustilo širjenje trditvene podlage tožene stranke in izvajanje novih dokazov, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana in za katera ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj jih ni mogla predložiti pravočasno, glede na obrazloženo ni utemeljen. Ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo niti protipravno niti arbitrarno in tudi ne predstavlja nedovoljene vnaprejšnje ocene dokazov, kot mu očita pritožba. Tožeča stranka je na naroku 3. 7. 2012 soglašala, da sodišče, potem ko bo tožena stranka v danem roku v spis vložila slovenski prevod policijskega zapisnika, le tega v dokazne namene vpogleda in prebere, in se odpovedala obravnavanju tega dokaza po končani glavni obravnavi, kar je razumeti, da ni več vztrajala pri uveljavljani prekluziji tega dokaza iz razloga, ker ga tožeča stranka ni predložila pravočasno v uradnem jeziku sodišča. Pritožbenih navedb o prekluziji tega dokaza iz navedenega razloga zato ni moč upoštevati. Sodišče prve stopnje glede na obrazloženo ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ker je upoštevalo policijski zapisnik. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi policijskega zapisnika pravilno ugotovilo, da je bilo v prometni nesreči poleg motornih koles, registriranih v Sloveniji, udeleženo tudi osebno vozilo reg. št. ST ..., torej registrirano v Republiki Hrvaški, in utemeljeno zaključilo, da je potrebno zato glede na Konvencijo uporabiti pravo kraja, kjer je bilo storjeno škodno dejanje, torej hrvaško pravo. Pritožbeni očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zato ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno zaključilo, da je glede na čas nastanka škodnega dogodka treba uporabiti 200. in 203. člen Zakona o obveznim odnosima (ZOO), poleg tega pa tudi sodno prakso v Republiki Hrvaški.

Tožeča stranka ne izpodbija dejanskih ugotovitev v zvezi s samim obsegom poškodb, ki jih je tožnica utrpela v škodnem dogodku, kakor tudi ne ugotovitev v zvezi s prestanimi in bodočimi telesnimi bolečinami in neugodnostmi, zato pritožbeno sodišče vseh teh ugotovitev v izogib ponavljanju ne povzema in se, kolikor ugotovitev ne povzema, povsem sklicuje na obrazložitev sodišča o dejanskih ugotovitvah na straneh 9, 10 in 11. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela udarnino glave in obraza, stanje po pretresu možganov in udarnini možganov, popoškodbeni glavobol z abnormnim EEG-ejem, prizadetost svežega spomina, obtolčenine in odrgnine obraza, vratu in telesa, izpah desnega kolka z obtolčenino desnega bedrnega živca, popoškodbeno okvaro bedrnega živca v področju peronalne in tibialne veje desno, raztrganino desnega komolca, obtolčenino desne roke, okvaro križnih vezi desnega kolena, stanje po plastiki zadnje križne vezi desnega kolena in pretrganje vezi nad ramenskim odrastkom leve lopatice in leve ključnice. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem upoštevalo tudi to, da bo tožnica trpela telesne bolečine tudi v bodoče, se ni moč strinjati s pritožbo, da sodišče ni upoštevalo bodoče škode. Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevati, da kriteriji hrvaškega Vrhovnega sodišča ne predstavljajo matematične formule za izračun odškodnine, ampak le orientacijske vrednosti, saj je treba upoštevati vse okoliščine primera (Vrhovno sodišče RS v II Ips 679/2009). le-teh pa tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine ni pravilno upoštevalo. Pritrditi je potrebno pritožnici, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in kompleksno, saj je trajalo najmanj do konca leta 2006, tožnica pa je morala tekom zdravljenja prestati vrsto neugodnosti. Odmerjena odškodnina je prenizka predvsem glede na to, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 24 let in bo morala vso življenje prestajati ne le lažje do zmerne telesne bolečine pri daljši prisiljeni drži telesa, dvigovanju težjih bremen, daljši hoji po neravnem terenu, sunkovitih gibih, spremembah vremena, pač pa tudi tako popoškodbene glavobole kot drugo obliko glavobolov, ki je posledica udarnine možganov v področju temporalnih režnjev in ki se pojavljajo na 7 – 10 dni, občasno tudi pogosteje. Vrsta, obseg, intenziteta in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin in obseg neugodnosti, katere je prestajala v zvezi z zdravljenjem, terjajo odmero višje denarne odškodnine za to obliko škode. Glede na to, da je potrebno pri odmeri upoštevati hrvaško pravo in sodno prakso, pritožba nima prav, ko zatrjuje, da odmero vse zahtevane odškodnine narekuje sodna praksa slovenskih sodišč. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi v skladu s prakso hrvaških sodišč, katerim so pri odmeri v pomoč Orientacijski kriteriji za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Hrvaške 29. 11. 2002 (v nadaljevanju: Kriteriji), primerna in pravična odškodnina iz tega naslova odškodnina v znesku 22.000,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje za odmero vse zahtevane odškodnine iz tega naslova pa glede na dejanske ugotovitve ni utemeljeno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj dr. K. in dr. Č. ugotovilo, da tožnica ni utrpela primarnega strahu zaradi nezavesti, prestajala pa je hud sekundarni strah med prevozom v bolnišnico, med pregledi in pred operacijama, srednje hud sekundarni strah med hospitalizacijo (25 dni), med prevozom iz Splita v Ljubljano ter ob dodatnih pregledih, lažji sekundarni strah pa ob pregledih pri osebnem izbranem zdravniku in ob fizioterapijah. Navedb tožeče stranke v pritožbi, da je tudi pred samim trkom doživela hud primaren strah, da strah med prevozom v bolnišnico predstavlja doživetje primarnega strahu in da še danes prestaja strah pred prometom, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, ker tožeča stranka pripomb zoper izvedensko mnenje navedenih izvedencev ni imela, v pritožbi pa tudi ni navedla, zakaj teh navedb ni mogla pravočasno podati že v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče pa se strinja s tožečo stranko, da ji je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino. Glede na ugotovljene okoliščine nastanka škodnega dogodka, vrsto, intenziteto in trajanje strahu, kar upoštevajo pri odmeri tovrstne odškodnine tudi hrvaška sodišča, je primerna in pravična denarna odškodnina iz tega naslova odškodnina v znesku 2.000,00 EUR in ne zgolj v znesku 1.200,00 EUR, kot je odmerilo prvostopenjsko sodišče in v tem delu torej zmotno uporabilo materialno pravo.

Upad tožničine splošne življenjske aktivnosti zaradi posledic škodnega dogodka so ugotovil vsi trije izvedenci medicinske stroke. Tožnici so ostale funkcionalne posledice, to je zmanjšana gibljivost leve rame, desnega kolka, desnega kolena in desnega gležnja lažje stopnje, lažja nestabilnost desnega kolena v eni smeri in nekoliko zmanjšana groba moč desnega stopala. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju dr. K., da so lahko zmanjšane tožničine življenjske aktivnosti, ki se nanašajo na dvigovanje in prenašanje nekoliko težjih bremen, sunkovite gibe, skoke, daljšo prisiljeno telesno držo, hojo po neravnem terenu ter športno rekreacijo (odbojka, smučanje). Dr. Č. pa meni, da oškodovanost možganov, zaradi katere ima tožnica že zgoraj omenjene glavobole, vpliva tudi na emocionalno področje, posredno tudi na kognitivno področje, ki je z emotogeno komponento potencirano. Tožnica ima glede na svojo mladost blage motnje svežega spomina, ki jo bolj motijo v fazi utrujenosti ali stresnih situacijah, in ki jih občasno težje prenaša. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je prisotna durzalna fleksija desnega stopala z minimalnim zaostankom, lažjim deficitom grobe moči, ki se pri daljši hoji utruja in je takrat deficit še izrazitejši. Trajno pa je prisotna motnja pri hoji navzgor, po neravnem terenu ter pri hoji po stopnicah. Teh težav, ki so sploh bolj izrazite, ko se istočasno pojavljajo še težave s kolenom in kolkom, tožnica ne more omiliti z opornico. Zato je opustila športne in rekreativne dejavnosti. Izvedenka dr. A. S. pa je potrdila, da so pri tožnici prisotne kognitivni deficiti na področju pozornosti in amnestičnega sistema, ki vplivajo na učinkovitost drugih kognitivnih (ohranjenih) funkcij, razvila pa se je tudi huda posttravmatska stresna motnja ob evidentni oškodovanosti psihosocialnega funkcioniranja, čustvene obremenitve, ki iz tega izhajajo, pa presegajo tožničino osebnostno plastičnost. Pri tožnici je znižana predvsem pozornost in spominski sistem. Motnje miselne koncentracije so pri tožnici na nivoju zmerne prizadetosti, kar jo že pomembno omejuje v vseh aktivnostih, ki zahtevajo intenziven ter vzdrževan mentalni napor. Sodišče prve stopnje utemeljeno sledi izvedenki, da se je morala tožnica odpovedati prostočasnim aktivnostim, ki jih je rada počela, razlika med njeno delovno učinkovitostjo pred in po poškodbi pa vpliva na njeno samopodobo, spoštovanje, čustveno stabilnost in samozavest. Vse to pa vpliva na kvaliteto psihosocialne reintegracije, kot na zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnica lahko dela le s skrajšanim delovnim časom. Glede na obrazložene in povzete objektivne ugotovitve je sodišče prve stopnje upravičeno povsem verjelo tožnici, da je trpela in še trpi duševne bolečine, predvsem glede na obseg bodoče škode pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnici odmerilo prenizko odškodnino. Tudi Vrhovno sodišče R Hrvaške je namreč v Kriterijih navedlo, da je kot dodatne kriterije pri odmeri odškodnine za to obliko škode (poleg odškodnine, ki gre oškodovancu glede na ugotovljen % zmanjšanja življenjske aktivnosti) potrebno upoštevati obseg in težo trajnih posledic, življenjsko dobo, poklic oškodovanca ipd.. Pritožbeno sodišče meni, da je tožnica glede na obrazloženo upravičena do odmere vse zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (23.000,00 EUR).

Po spremembi je tako tožnica upravičena do odškodnine 50.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode. Tožeča stranka neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je valoriziralo že plačani nesporni del odškodnine. Denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno zadoščenje za utrpelo nepremoženjsko škodo, ki se določa na dan sojenja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pri prisoji odškodnine upoštevalo tudi realno vrednost med postopkom že plačane odškodnine, kar je omogočila valorizacija že plačane odškodnine na trenutek njene odmere ob izdaji sodbe. Po spremembi prvostopenjske sodbe je dolžna tožena stranka tožeči stranki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati tožnici še nadaljnjo odškodnino v znesku 12.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2006 dalje do prenehanja obveznosti oziroma skupaj (po odštetju valoriziranega plačanega zneska) 40.494,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2006 dalje do prenehanja obveznosti.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno graja tudi odločitev o stroških postopka. Drži, da je sodišče neutemeljeno presojalo uspeh tožeče stranke v pravdi po posameznih fazah, prav tako pa drži, da ni upoštevalo, da je tožeča stranka nesporni del odškodnine plačala šele po vložitvi tožbe. Ker pa se po spremembi sodbe sodišča prve stopnje izkaže, da je tožnica, upoštevaje že plačan znesek odškodnine, uspela v pravdi s 93 %, je pritožbeno sodišče odločilo, da je v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh potrebnih pravdnih stroškov, saj samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni uspela, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in stroškovni odločitvi delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. V skladu z njenim pritožbenim uspehom (71 %) ji mora tožena stranka povrniti potrebne pritožbene stroške v znesku 443,83 EUR, ki obsegajo stroške za sestavo pritožbe (750 točk po OT), sestavo poročila o vloženi pritožbi (20 točk) in sestavo poročila o uspehu pritožbe (20 točk), 2 % materialne stroške in 20 % DDV. Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov za sestavo poročila stranki o prejeti sodbi, ker so ji bili ti stroški priznani že v postopku na prvi stopnji. Odločitev temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.