VSM sodba I Cp 2031/2009

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II., III., in IV. izreka spremeni tako, da v celoti glasi:

II. Toženka je dolžna plačati tožnici 561.414,38 HRK (petsto enainšestdeset tisoč štiristo štirinajst 38/100) (75.502,56 €), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnic v HRK in sicer: 440,71 od 1.7.2004; 835,69 od 1.8.2004; 772,79 od 1.9.2004; 730,48 od 1.10.2004; 724,01 od 1.11.2004; 698,73 od 1.12.2004; 453,43 od 1.1.2005; 467,70 od 1.2.2005; 686,68 od 1.3.2005; 915,78 od 1.4.2005; 592,18 od 1.5.2005; 700,96 od 1.6.2005; 744,76 od 1.7.2005; 789,89 od 1.8.2005; 1.677,79 od 1.10.2005; 1.499,26 od 1.11.2005; 1.556,59 od 1.12.2005; 1.556,59 od 1.1.2006; 1.475,47 od 1.2.2006; 1.475,47 od 1.3.2006; 1.475,47 od 1.4.2006; 1.475,47 od 1.5.2006; 1.475,47 od 1.6.2006; 1.529,52 od 1.7.2006; 1.549,08 od 1.8.2006; 1.549,08 od 1.9.2006; 1.549,08 od 1.10.2006; 1.511,38 od 1.11.2006; 1.721,88 od 1.12.2006; 1.721,88 od 1.1.2007; 1.600,15 od 1.2.2007; 1.600,15 od 1.3.2007; 1.600,15 od 1.4.2007; 1.600,15 od 1.5.2007; 1.600,15 od 1.6.2007; 209,83 od 1.7.2007; 209,83 od 1.8.2007; 209,83 od 1.9.2007; 209,83 od 1.10.2007; 131,31 od 1.11.2007; 131,31 od 1.12.2007; 288,51 od 1.1.2008; 160,31 od 1.2.2008; 160,3 1od 1.3.2008; 160,31 od 1.4.2008; 160,31 od 1.5.2008; 160,31 od 1.6.2008; 160,31 od 1.7.2008; 160,31 od 1.8.2008; 160,31 od 1.9.2008; 160,31 od 1.10.2008; 160,31 od 1.11.2008; 160,3 1od 1.12.2008; 160,31 od 1.1.2009; 160,31 od 1.2.2009; 160,31 od 1.3.2009; 160,31 od 1.4.2009; 160,31 od 1.5.2009 ter od zneskov 5.263,73 od 30. 5.2005 in 1.985,85 od 29.11.2005 do plačila, vse v evrski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v roku 15 dni.

V presežku se podredni tožbeni zahtevek zavrne.

III. Toženka je dolžna plačevati tožnici mesečno rento v znesku 3.779,04 HRK (tri tisoč sedemsto devetinsedemdeset 04/100) (508,23 €) od 1.6.2009 naprej do vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji.

V presežku se podredni tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožnica je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje v znesku 2.737,53 € (dva tisoč sedemsto sedemintrideset 53/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku tega roka, do plačila.“.

V presežku se pritožbi zavrneta.

Tožnica je dolžna povrniti toženki 2.673,87 € (dva tisoč šeststo triinsedemdeset 87/100) pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče najprej zavrnilo primarni tožbeni zahtevek z dne 13.11.2008 (točka I. izreka). Toženko je obsodilo na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 40.345,31 EUR ter odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 127.831,87 EUR ter na plačilo zamudnih obresti v višini 15 % letno od v nadaljevanju specificiranih zneskov ter tudi datumov zamude (točka II. izreka). V presežku je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka) in naložilo toženki povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.335,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica se, po pooblaščencu, pritožuje zoper odločitev v točkah III. in IV. izreka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 7. členom ZPP ter iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V uvodu pritožbe navaja, da povzema sodbo glede uporabe materialnega prava ter orientacijskih kriterijev Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, očita pa zmotno uporabo tega prava in navedenih kriterijev. Ker so slednji oblikovani v letu 2002, bi moralo sodišče pri njihovi uporabi nujno upoštevati rast povprečnih plač na območju RH v obdobju od sprejetja kriterijev pa do dne, ko je bilo o tožničinem zahtevku razsojeno. Zato bi zneski morali biti višji za količnik 1,5, kot izhaja iz spletnih strani Državnog zavoda za statistiku (bruto plače 7.808/5.098 in neto 5.370/3.551). Tudi v hrvaški sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je moč prisoditi odškodnino, ki presega zgornje zneske teh kriterijev. Zato bi moralo sodišče prisoditi iz naslova nepremoženjske škode v višini 194.000,00 EUR in ob odštetju valoriziranih zneskov plačanih akontacij v skupnem znesku 54.693,70 EUR, toženki prisoditi še 139.306,30 EUR.

4Sodišče prve stopnje je v nasprotju s 7. členom ZPP brez trditvene podlage strank znižalo nepremoženjsko škodo za zneske invalidnine. Zgolj dejstvo, da se ti zneski nanašajo na pokojninskih odrezkih, ki jih je tožnica predložila izključno z namenom dokazovanja svojih mesečnih prejemkov iz naslova pokojnine, sodišču ni dajalo podlago za njihovo upoštevanje. Zato je storjena bistvena kršitev relativne narave. V tem delu se sodbe tudi ne da preizkusiti, saj ostaja popolnoma nejasno, kako je sodišče zaključilo, da predstavlja znesek 76.500,00 EUR primerno odškodnino za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5V zvezi s premoženjsko škodo je zmoten zaključek sodišča, da v okvir prikrajšanja pri osebnih prejemkih tožnice v obdobju med 06.07.2004 in 01.10.2005 ne sodi dodatek, ki ga delavec dobi za prehrano. Ta znesek bi tožnica prejela ne glede na to ali bi se v času dela dejansko prehranjevala ali ne in človeški organizem potrebuje hrano ne glede na to ali dela ali ne. Prav tako ni pravilno ugotovljen znesek nadomestila za pomoč in bi ta znesek moral znašati mesečno 660,02 EUR. Pri izračunu kapitaliziranja rente, bi moralo sodišče, v skladu s podatki Statističnega urada Republike Slovenije upoštevati povprečno življenjsko dobo žensk s področja Podravja 79,2 leti in ne zgolj 78.

6Napačen je pristop glede diskontiranja kapitalizirane rente, saj temelji na napačni predpostavki, da bo tožnica celotni znesek rente do smrti plemenitila na finančnem trgu. Napačna je ugotovitev, da po podatkih Banke Slovenije v času razsoje znaša povprečna obrestna mera za hranilne vloge z ročnostjo enega leta 4 %, temveč znaša po podatkih te banke zgolj 2,4 %.

7Ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče ugotavljalo omejitev odškodninske odgovornosti toženke po zavarovalni vsoti. V času škodnega dogodka v RS je veljal minimalni znesek zavarovalne vsote za nepremoženjsko škodo v zvezi z obveznimi avtomobilskimi zavarovanji 459.347,73 EUR, na področju Republike Češke pa 572.157,66 EUR, kar je dva oziroma trikrat več kot predvideva s strani sodišča uporabljen predpis. Takšen predpis je v izrazitem nasprotju z javnim redom Republike Slovenije in pri odločanju o tožbenem zahtevku ne more predstavljati uporabljivega prava. Ker je bil ta predpis sprejet v letu 1998, bi moralo sodišče z načelom popolne denarne odškodnine ta znesek valorizirati. 14,000.000,00 HRK od februarja 1998 do julija 2004 znaša 229.685,44 EUR, saj so v tem obdobju cene na drobno narasle za 20,63 %. Tako bi sodišče moralo tudi ugotavljati vrednost odmerjene odškodnine na dan škodnega dogodka s pomočjo podatkov o rasti cen v RH in ne v RS, saj ta podatek za Slovenijo nima zveze s hrvaškimi odškodninami.

8Zmotna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Skladno s 186. členom in 277. členom ZOO toženka dolguje zakonske zamudne obresti od dne, ko je tožnici premoženjska škoda nastala in ne od dne, ko je od toženke terjala njeno plačilo. Prav tako je tožnica terjala plačilo vseh zneskov že v zahtevku z dne 23.03.2007. V vsakem primeru pa bi zamudne obresti od premoženjske škode tekle vsaj od 18.04.2007, ko je toženka preko Zavarovalnice T. ponudila plačilo. Stroški terapij in nabave kolesa so tožnici nastali na dan, ko jih je poravnala, kar je v tem postopku dokazano, kar vse velja tudi glede njenih izgub pri mesečnih prejemkih.

9V zvezi s stroški tožnica zahteva plačilo stroškov prevoda dokumentacije v češčino v višini 389,23 EUR. Prav tako ji gredo priglašeni stroški pridobitve teh prevodov v višini 50 točk ter za poizvedbe pri ZPIZ za vsakega od priglašenih dopisov 20 točk. Napačna je tudi odmera DDV, ko se v nasprotju z drugim odstavkom 2. člena Odvetniške tarife – OT ta ne obračunava od prisojenih materialnih stroškov. Tožnica predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

10Pravočasno, po pooblaščencu, se zoper odločitev v točkah II. in IV. pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Po vseh postavkah nepremoženjske škode graja odmerjeno denarno odškodnino, pri čemer kot razlog navaja, da odmera ni v skladu s sodno prakso. V zvezi z vračunavanjem invalidnine graja, da je vračunanih zgolj 8.500,00 EUR, čeprav je sodišče izračunalo, da bo tožnica iz tega naslova prejela 15.500,00 EUR in bi moralo sodišče ta znesek odšteti v celoti. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo navaja, da se po hrvaškem pravu denarna renta plačuje le do starostne upokojitve, naprej pa ne. Tožnica se je starostno upokojila dne 30.06.2007 in od takrat dalje prejema starostno pokojnino.

11Tožnica ni upravičena do plačila za pomoč in nego, ker ji jo nudijo domači brezplačno, nikakor pa ni upravičena do plačila v bruto znesku. Tožnica pomoč sicer potrebuje, ki pa ji jo nudi mož, ki je temu zavezan v okviru zakonske zveze, tožnica pa mu zanjo ničesar ne plačuje. Cena ure 5,42 EUR je bruto znesek, od katerega mora izvajalec plačati davek in prispevke, zato je neto znesek bistveno nižji.

12Ne obstajajo razlogi za plačilo rente v enkratnem znesku. Na strani tožnice takšnih razlogov ni, na strani toženke pa še manj. Toženka je zavarovalnica, ki izpolnjuje svoje obveznosti in ni nobene bojazni, da tožnici ne bi izplačevala prisojene rente. Sodišče pa je izhajalo iz tega, da toženka rente ne bo plačevala in v tem primeru bi imela tožnica stroške z izvršbo v tujini. Ker ne obstajajo razlogi za kapitalizacijo rente in bo toženka rento plačevala, graja ta del odločitve.

13V obrestnem delu pritožba graja, da je sodišče 15 % obrestno mero prisodilo od zneskov v EUR, moralo pa bi od glavnice v hrvaških kunah. Za devizne vloge velja namreč obrestna mera, kot je v kraju izpolnitve priznavajo banke za devizne vloge v tej valuti za obdobje enega leta. Obresti so torej prisojene absolutno previsoko. Posledično se toženka pritožuje tudi zoper stroškovni del, zato predlaga ugoditev pritožbi in spremembo tako, da se denarna odškodnina zniža, podrejeno, da se sodba razveljavi, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

14Tožnica v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje pritožbene razloge, polemizira s pritožbenimi stališči toženke ter predlaga, da se zavrne pritožba toženke vse s stroškovno posledico in s priglašenimi stroški odgovora na pritožbo.

15Pritožbi sta deloma utemeljeni.

16V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP – D).

17Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilen materialnopraven pristop, ko je na podlagi 3. člena Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (Uradni list SFRJ, MP, št. 26/76 in Uradni list RS, MP, 2/93) kot materialno pravo uporabilo določila hrvaškega prava, vključno z njihovo razlago, kot je uveljavljena v hrvaški sodni praksi (1). S sprejemom Zakona o preuzimanju Zakona o obaveznim odnosima-ZOO je bivši predpis SFRJ – Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) postal predpis Republike Hrvaške (Narodne novine, br. 53/91; 1. člen). Nov ZOO je sicer pričel veljati 1.1.2006 (Narodne novine, br. 35/05; 41/08) vendar se za predmetno razmerje ne uporablja, saj je bil škodni dogodek dne 5.7.2004. Osrednja določba, ki določa vrste pravno priznanih nepremoženjskih škod in kriterije, ki jih je potrebno pri tem upoštevati, je 200. člen ZOO (2).

DENARNA ODŠKODNINA ZA NEPREMOŽENJSKO ŠKODO

18Pritožba toženke je v delu, v katerem graja odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, utemeljena. Iz njene vsebine izhaja, da ni sporno dejansko stanje, temveč zgolj materialnopravna odmera oz. uporaba pravnega standarda „pravične denarne odškodnine“. Toženka se v pritožbi ni opredelila do zneskov denarne odškodnine pri posameznih vrstah nepremoženjske škode, ki bi bili po njenem mnenju primerni, kot skupno sporno vrednost je označila znesek 110.000,00 €.

19Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da znaša seštevek odmerjene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo 124.010,48 €, od tega za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 90.000,00 €. Sodišče prve stopnje je ta znesek zmanjšalo za 8.500,00 € iz naslova nadomestila za invalidnost, kar pomeni, da znaša denarna odškodnina iz tega naslova 81.500,00 € in ne 76.500,00 €, kot je zmotno zapisalo sodišče prve stopnje (drugi odstavek obrazložitve sodbe na strani 9). Če bi bila odškodnina odmerjena v skladu s kriteriji, ki se uporabljajo, kadar se denarna odškodnina odmerja po pravilih slovenskega prava, bi odmerjen skupni znesek denarne odškodnine predstavljal 134 povprečnih neto plač na zaposlenega v gospodarstvu, upoštevaje povprečno neto plačo v mesecu juniju 2009 (datum odločitve sodišča prve stopnje; 924,64 €). Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da takšno merilo ne daje trdne opore, saj je razpon denarnih odškodnin, ki se umeščajo v t.i. Fischerjev sistem izjemno velik. Tako se npr. odmerjajo denarne odškodnine, ki sodijo v najhujšo, VI. skupino (izredno hudi primeri), v razponu od 89 do 453 povprečnih plač (3). Sodišče druge stopnje meni, da skupek poškodb, ki jih je utrpela tožnica, ne sodi v omenjeno VI. skupino temveč v V., ki zajema „Zelo hude primere“ (4). Razen tega je višina denarne odškodnine, ki se odmerja po hrvaškem pravu, nižja od primerljivih, odmerjenih po slovenskem pravu (5). Sodišče druge stopnje je z vpogledom v objavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RH (6) ugotovilo, da so v primerljivih (vsaj v bistvenih elementih) zadevah bile prisojene denarne odškodnine 565.000,00 HRK (7) ali 713.040,00 HRK (8), v obravnavanem primeru pa je prisojena denarna odškodnina v znesku 922.104,72 HRK (vsi preračuni so opravljeni po istem menjalnem tečaju, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, le da je sodišče druge stopnje upoštevalo le štiri decimalna mesta – 7, 4357 HRK za en €).

20Telesne bolečine

21Tožnica je v prometni nesreči utrpela izpah vratne hrbtenice med petim in šestim vretencem, nestabilnost med petim in šestim vretencem, ohromelost vseh štirih okončin, zlom desne ključnice, zlom prsnice, udarnino pljuč, izliv krvi v obe prsni votlini, udarnino srca, udarnino trebušne stene, udarnino in izliv krvi v desno ledvico. V teku zdravljenja se je tetraplegija (popolna ohromelost vseh štirih okončin) popravila v delno ohromelost vseh štirih okončin. Navedene poškodbe predstavljajo posebno hudo telesno poškodbo. Denarna odškodnina je odmerjena na podlagi naslednjih, tudi v pritožbi nespornih, dejstvih, ki jih je ugotovil izvedenec travmatolog R. L., dr. med.: „Hude telesne bolečine trajne narave je trpela en dan po nezgodi, nato pa občasne 30 dni, v pojemajoči intenziteti, zahtevale so močnejšo protibolečinsko terapijo v obliki injekcij ali infuzij, srednje hude je trpela trajne do 7 dni, nato pa občasne pogosteje vsaj eno leto po nezgodi, nato redkeje, tudi te bolečine so zahtevale protibolečinsko terapijo v obliki tablet. Lahke telesne bolečine je trpela trajne v času do treh mesecev, nato pa občasne pogostejše leto dni po nezgodi, kasneje redkeje. Te bolečine se pojavijo še danes, in se bodo pojavljale tudi v prihodnje ob obremenitvah, spremembah vremena in drugih sprožilnih dejavnikih. V času zdravljenja je tožnica bila izpostavljena številnim neprijetnostim: 171 dni je bila hospitalizirana v bolnišnici, 24 dni v zdravilišču. V času hospitalizacije je bila teden dni priključena na aparat za umetno dihanje, v prsni votlini je imela vstavljeni cevki za drenažo. Zaradi nesposobnosti odvajanja vode je imela dva meseca vstavljen urinski kateter in kasneje cistostonski kateter skozi kožo. Tri mesece je bila nesposobna samostojne hoje, priklenjena je bila na posteljo, kasneje voziček, nato je hodila ob pomoči, z berglami in hoduljo. Dva meseca je nosila plastično ovratnico. Ves čas hospitalizacije je prejemala protibolečinska sredstva, sredstva proti strjevanju krvi in druga zdravila v obliki injekcij in infuzij. Kasneje je jemala zdravila v obliki tablet. V bolnici je štiri mesece opravljala vsakodnevno hospitalno fizikalno terapijo, deset dni je nato opravila ambulantne fizikalne terapije in 24 dni v zdravilišču. Nadalje je bila enkrat izpostavljena splošni anesteziji, vsaj 15x RTG slikana, vsaj 3x je imela CT preiskavo, 3x je bila pregledana pri kirurgu, 7x pri fiziatru, 4x pri nevrologu, 2x pri anesteziologu, in večkrat pri svojem osebnem zdravniku. Zdravljenje tožnice je trajalo kontinuirano do 12.7.2005, ko je bilo njeno stanje dokončno in je bila tožnica invalidsko upokojena“, ter izpovedbe tožnice, zaslišane kot stranke:“ Povedala je, da ima napade bolečin, zlasti v rokah, trajajo nekaj ur, bolečine so pekoče, v rokah jo trga, ničesar se ne sme dotakniti, delno jih omilijo protibolečinska zdravila. Prejemala je več vrst zdravil, naklofen, tramal, zaradi težav z želodcem raje vzame lekadol. Bolečine čuti ob spremembah vremena in ob naporu. Priča J. B. je izpovedal zelo prizadeto, kako je za tožnico v času bolnice skrbel, hodil jo je hranit in umivat. Ničesar ni zmogla sama. Že v bolnici ji je začelo vleči roke skupaj. Vsako noč in vsako jutro so prisotni krči. Zbuja se od stokanja. Pomaga ji tako, da jo prime za okončine, jo vleče in razteguje prste. Krči so praktično prisotni ves čas, enkrat so bolj intenzivni, drugič manj. Tudi trajajo različno dolgo. V rokah ima občutek, da jo peče in boli. Obiskovala je protibolečinsko ambulanto, da si je lajšala bolečine, vendar je zaradi zdravil imela težave z želodcem.“. Dokazna ocena teh dejstev in odločitev o višini denarne odškodnine iz tega naslova je naslednja:“ Sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znesek 25.000,00 EUR, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (200. člen ZOO). Orientacijski kriteriji Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške določajo dnevno odškodnino: hude bolečine 340,00 kn (49,76 EUR), srednje hude bolečine 220,00 kn (29,59 EUR) in lahke bolečine 70,00 kn (9,41 EUR). Upoštevan je menjalni tečaj kuna – evro na dan sprejetja kriterijev (1 evro = 7,435784 kn). Sodišče je že pojasnilo, da kriteriji ne predstavljajo matematične formule, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala odškodnina. Zraven stopnje in trajanja bolečin je potrebno upoštevati tudi druge okoliščine konkretnega primera. Bolečinsko obdobje je bilo izrazito dolgo. Pogoste srednje hude bolečine je tožnica trpela še vsaj eno leto po poškodbi. Blažila jih je z različnimi analgetiki, vendar so bile kljub temu prisotne. Tožnica bo določene, sicer lažje bolečine trpela celo življenje. Izvedenec je pojasnil, da se bodo pojavljale tudi v prihodnje in trajno. Posebej gre izpostaviti dolgotrajno zdravljenje tožnice in številne omejitve, ki so jo v tem času pestile. V bolnišnici je preživela skoraj šest mesecev, kar je zelo dolgo obdobje. V tem času je bila iztrgana iz domačega okolja. Pretežni del je bila popolnoma nepokretna, priklenjena na posteljo, odvisna od tuje pomoči, trpela je številne neprijetnosti, ki so povezane z nepokretnostjo (kateter, ležarnine itd.). Opravila je veliko diagnostičnih pregledov, raznih terapij, štiri mesece je fizikalno terapijo opravljala vsakodnevno, kar vse je bilo zelo neprijetno in boleče. Tudi sicer je bila njena rehabilitacija zelo dolgotrajna, trajala je eno leto.“.

22Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so „Orijentacijski kriteriji i iznosi za utvrđivanje visine pravične novčane naknade nematerijalne štete“ (sprejeti na seji civilnega oddelka VS RH 29.11.2002; v nadaljevanju Kriteriji) le okvirno merilo in da je dopustno odstopanje, z ustrezno obrazložitvijo. Takšno stališče je namreč uveljavljeno tudi v sodni praksi VSRH (9). Sodišče prve stopnje je odmerilo denarno odškodnino v znesku 185.894,60 HRK (25.000,00 €), kar je izjemno visoka denarna odškodnina, glede na kriterije, uveljavljene v hrvaški sodni praksi. Iz v tej sodbi citiranih hrvaških primerov je takšna denarna odškodnina najvišja. Sodišče druge stopnje je zato denarno odškodnino iz tega naslova odmerilo v nekoliko nižjem znesku in sicer 130.000,00 HRK.

Strah

23Dokazna ocena dejstev, ki so odločilna za odločanje o tej vrsti nepremoženjske škode, je naslednja:“Zagotovo je tožnica utrpela hud strah takoj ob nesreči, ko je videla, kaj se dogaja. Vrsto let je delala v zdravstvu, zato so ji veliko bolj znane posledice tovrstnih nesreč, kot običajnemu človeku. Sodišče ji verjame, da je doživljala hud strah, „grozo“, ko je sumila, da gre za poškodbo hrbtenice. Sekundarni strah je bil zelo dolgotrajen. Praktično ves čas njene rehabilitacije. Prvotna ugotovljena popolna tetraplegija je zagotovo delovala brezizhodno. Upravičeno jo je bilo strah, kako bo živela v prihodnje. Strah, ki ga tožnica doživlja sedaj, pri vožnji z vozilom, se odraža kot nočne more in kaže na intenziteto utrpelega strahu. Vse to je sodišče upoštevalo pri višini odškodnine. Strah pred vožnjo se ne prezentira kot duševna motnja, to bi kazalo na drugo obliko nepremoženjske škode.“.

24Glede odločitve o višini denarne odškodnine:“ Sodišče je tožnici za strah v skladu z določilom 200. člena ZOO prisodilo odškodnino v višini 4.034,54 EUR, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Orientacijski kriteriji Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške določajo za strah od 2.200,00 kn do 30.000,00 kn (295,86 EUR – 4.034,54 EUR). Ugotovljeni strah po oceni sodišča utemeljuje odmero najvišje odškodnine.“.

25Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici znesek 29.999,96 HRK. Sodišče druge stopnje meni, da je tudi v tem delu odmera nekoliko previsoka. Sodišče prve stopnje, ki je v dokazno oceno vključilo tudi ugotovitve izvedenca („Izvedenec je ocenil, da je bil primarni strah v obliki strahu za življenje prisoten v trenutku nezgode in se je po oskrbi v bolnišnici postopno umiril. Sekundarni strah, kot strah pred negotovostjo zdravljenja in pred trajnimi posledicami je bil hud ves čas hospitalizacije, nato srednje hud tri mesece in lažji do zaključka zdravljenja, ko se je tožnica postopno sprijaznila s preostalimi trajnimi posledicami.“), je pri odmeri denarne odškodnine prevrednotilo ugotovljena dejstva, predvsem glede sekundarnega strahu, ki ni bil takšne intenzitete, da bi upravičeval prisojo najvišjega zneska po omenjenih Kriterijih. Predvsem je pomembno, da se strah glede popolne tetraplegije ni uresničil oz. je, kot je ugotovil izvedenec, bil v fazi do zaključka zdravljenja le lažje stopnje. Primerna denarna odškodnina iz tega naslova je zato 25.000,00 HRK.

Duševne bolečine zaradi skaženosti

26Tudi glede te vrste nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici najvišjo denarno odškodnino „v okviru določenih Kriterijev“ (razpon od 2.500,00 HKR do 37.000,00 HKR) in sicer 37.000,00 HRK (4.975,94 €), v presežku pa zahtevek zavrnilo. Odločitev je oprlo na naslednja dejstva:“Izvedenec je navedel, da so pri tožnici prisotne trajne posledice v smislu skaženosti. Ima spremenjeno mehaniko hoje, hodi z berglami ali s hoduljo, prisotna je nekoordiniranost gibov, ki je opazna in vzbuja pozornost okolice. Gre za evidentno motnjo ravnotežja in spastično hojo. Spremembe zunanjosti so vidne tudi v zgornjih okončinah, zaradi atrofije mišic dlani in spremenjene mehanike pri uporabi roke. Prisotne so brazgotine, ki so posledica operacij. Na sprednji strani vratu je operativna brazgotina, ki je nežna in je vidna le iz neposredne bližine. Na prsnem košu sta vidni brazgotini po drenažah, dolgi 2 do 3 cm, brazgotina nad levo črevnico meri 6 cm. Zaradi spremenjene zunanjosti tožnica duševno trpi. Stopnjo bolečin izvedenec ocenjuje kot srednje hude do lažje, trajale bodo tudi v prihodnje in trajno. Tožnica je v strankini izpovedbi pokazala veliko mero prizadetosti. Navedla je, da se ne bo mogla nikoli sprijazniti s tem, da je skažena. Občutek ima, da jo vsak gleda, čeprav morda temu ni tako. Vsekakor se zaradi tega izogiba družabnim srečanjem. Trpljenje, ki ga tožnica doživlja je potrdil njen mož. Povedal je, da so v prsnem predelu, kjer je tožnica imela drenaže, nastale zarastline, ki so vidne kot divje meso. To zgleda zelo grdo, zato tožnica nosi oblačila, da prekrije ta mesta, na kopanju nosi zelo visoke kopalke. Tožnica je zelo zagrenjena zaradi svoje hoje. Povsod kamor prideta, sta vpadljiva. Ljudje sprašujejo, kaj je z njo narobe, ali jo je zadela kap. Izogiba se kontaktom z ljudmi, ne želi nikamor, še najraje govori s človekom, ki je invalid.“. Dokazna ocena teh dejstev pa je naslednja:“Tožničina zunanjost je močno spremenjena. Sprememba je dokončna. Določene spremembe zakriva, nosi primerna oblačila. V določenih življenjskih situacijah se tudi ne more povsem zakriti. Spremembe pri hoji ne more zakriti, z načinom hoje zbuja pozornost in pritegne poglede okolice. Sodišče ji verjame, da ji je ob pogledih ljudi in različnih vprašanjih, ko se zanimajo za njeno stanje, neprijetno in ji povzroča duševno trpljenje.“. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da ugotovljene duševne bolečine zaradi skaženosti, ki se kaže predvsem v drugačnem načinu hoje (s pomočjo opore; nekoordiniranost gibov) in brazgotinah, ki pa so majhnega obsega in na delih telesa, ki so praviloma prekriti z oblačili, utemeljujejo denarno odškodnino v znesku 30.000,00 HRK.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

27Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova prisodilo 669.200,56 HRK (90.000,00 €). Odmera temelji na dokazni oceni naslednjih odločilnih dejstev:“ Izvedenec je navedel, da ima tožnica anatomske, funkcionalne in subjektivne trajne posledice. Anatomske trajne posledice predstavljajo stanje po izpahu vratne hrbtenice, kjer je medvretenčni disk operativno odstranjen in nadomeščen z gobastim kostnim tkivom ter fiksiran s kovinsko ploščico in vijaki, potrgana mehka tkiva ob vretencih so zaceljena z manjvrednim vezivnim tkivom. Poškodba hrbtenjače je delno zarasla z manjvrednim vezivnim tkivom. Zlomi prsnice in desne ključnice so zaceljeni v kostno celoto s polnovrednim kostnim tkivom. Mehka tkiva v okolici zlomov so zacelila v vezivno brazgotino. Operativne rane na vratu in v predelu leve črevnice so zaceljene z vezivno brazgotino. Udarnine pljuč, ledvic in srca niso zapustile anatomskih trajnih posledic. Funkcionalne trajne posledice predstavljajo predvsem delna ohromelost vseh štirih okončin, ki se kaže kot bistveno zmanjšana moč prizadetih mišic in je najbolj izražena v distalnih mišicah okončin, zmerno pa v proksimalnih skupinah mišic. Mišice dlani in prstov so prizadete v tolikšni meri, da ne omogočajo normalnega, finega dela, prijemanja predmetov, zaradi zmanjšane moči mišic in neuporabe je gibljivost prizadetih sklepov zmanjšana. Spremenjena je mehanika hoje, kar je posledica uporabe preostalih motoričnih mišičnih enot. Prisotna je zavrta gibljivost vratu in obeh ramen lažje stopnje. Funkcija telesnih sfinktrov je prizadeta, zato ima težave pri kontroliranju odvajanja blata in vode. Subjektivne trajne posledice predstavljajo bolečine v nivojih telesa pod poškodovanim vretencem, ki so posledica spremenjene funkcije senzibilnih živčnih vlaken, nato spremenjen občutek za dotik in toploto pod nivojem poškodbe. Zaradi teh trajnih posledic je življenjska aktivnost tožnice bistveno zmanjšana. Prizadeta je pri vsakodnevnih aktivnostih, kot so umivanje, oblačenje. Tožnica ima težave pri odvajanju blata in vode, pogosto je zaprta in potrebuje odvajala, blato in voda pa ji večkrat tudi uideta. Gospodinjska opravila ne more opravljati, ker ne more izvajati finih gibov, ne more prijemati drobnih predmetov, se pripogibati, počepati in jih postavljati na višje police. Življenje je prilagodila hibam tako, da je vedno bolj ali manj pod nadzorom drugih oseb. Glede gibalnih zmožnosti je izvedenec navedel, da zmore le krajše razdalje, pa še te s pomočjo pripomočkov. Po stanovanju zmore hojo brez bergel, sicer pa uporablja eno ali obe bergli, ali pa hojico s kolesi. Pri hoji brez pripomočkov je nestabilna, večkrat je že tudi padla. Športnih aktivnosti tožnica ne more opravljati, enako ne svojega poklicnega dela. Za osnovne življenjske aktivnosti, ki jih lahko opravlja, pa mora vlagati velik fizičen in psihičen napor. Zmanjšanje življenjske aktivnosti je izvedenec ocenil v obsegu 75% do 80%. Konkretne omejitve tožnice in njena duševna prizadetost zaradi tega je razvidna iz njene izpovedbe. Sodišče ji verjame, da po nezgodi ne more samostojno opravljati nobenega dela, osebne higiene, ne more si porezati nohtov, se počesati, obleči. Ne zmore gospodinjskega dela, za vse potrebuje pomoč svojcev. Opravljanje osnovnih življenjskih opravil je zanjo zelo boleče in utrujajoče. Kakšnega drugega dela niti ne zmore. Pred nezgodo je 34 let opravljala delo medicinske sestre, najprej v bolnici na internem oddelku, nato v zdravstvene domu, na oddelku medicine dela in športa. Zelo se trudi; želi biti vesela in družabna, svoje stanje težko sprejema. Doma redno kolesari na terapevtskem kolesu, včasih tudi zunaj po ravnih površinah, vendar izključno ob asistenci moža. Slednji je potrdil, da je tožnica dejansko popolnoma odvisna od njegove pomoči. Pomagal ji je že v bolnici pri oblačenju, hranjenju, umivanju. Ko je začela delati prve korake, ji je pomagal pri hoji. Tožnica se je morala vsega učiti znova. Sama ne more živeti, vezana je na pomoč, rabi nekoga, ki je ves čas ob njej. Potrebna je pomoči pri osebni negi, kuhanju, oblačenju. Preurediti so morali kopalnico in jo prilagoditi invalidu. Prejšnjo hišo so zaradi številnih arhitekturnih ovir prodali. Hiša, v kateri sedaj živita, je primerna za bivanje invalida. Doma hodi s hoduljo, stopnic ne zmore premagovati, tam jo morajo dvigovati. Najtežja je njena inkontinenca, zaradi katere tožnica ostaja doma. Če kam gresta, morata vedno najprej pogledati, kje je stranišče, da bo lahko pravočasno šla na vodo. Potovanja in izleti so izključeni. Navedel je, da se je februarja 2008 upokojil in v celoti skrbi za tožnico. Pred tem je bil nekaj časa na zavodu za zaposlovanje, zato je bil doma. Ko pa je še delal, se je zgodilo, da je tožnica ostala sama, 2x je padla, ni se mogla pobrati, dokler ni prišel domov. Tožnica ne sme ves dan mirovati. Mora biti v gibanju, da nima krčev in bolečin, zato tudi telovadi na terapevtskem kolesu. Pri vajah potrebuje pomoč....Izvedenec ugotavlja zmanjšanje življenjske aktivnosti v obsegu 75 - 80 %. Sodišče je že pojasnilo kakšnega pomena je procentualna ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti, da je zgolj orientacijske narave, zato lahko služi le kot pomagalo pri ugotavljanju obsega te oblike nepremoženjske škode. Predvsem je potrebno upoštevati specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, konkretno zmanjšanje njegovih aktivnosti zaradi trajnih posledic in njegovo prizadetost, kako se odraža v njegovi duševnosti glede na starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti pomeni zoženje poklicnih in drugih aktivnosti oškodovanca ali/in njihovo opustitev oziroma izgubo (nezmožnost za delo in druge dejavnosti, povečanje potreb, povečanje telesnih naporov, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljnji razvoj ali napredovanje itd.). Upoštevane so sedanje bolečine in tiste, ki bodo izražene tudi v prihodnje. Tožnica je prizadeta na vseh področjih življenja. Močno je omejena v vsakodnevnih aktivnostih, saj potrebuje konstantno pomoč druge osebe. Za vselej so uničene njene delovne zmožnosti in pridobitne sposobnosti, zato je bila invalidsko upokojena. Izpostaviti gre tudi njene težave z inkontinenco, zaradi njih se več ne more enakovredno vključevati v socialno okolje, se udeleževati raznih prireditev itd. Izolirala se je od ljudi; raje ostaja doma. Sodišče ji verjame, da se s svojim stanjem zelo težko sprijazni, življenje se ji je „obrnilo“ na glavo. Bila je tik pred upokojitvijo. Upravičeno se je veselila zasluženega pokoja. Je brez energije in moči, z mnogimi težavami, ki ji otežujejo vsakodnevno življenje. Njeno zadnje življenjsko obdobje bo vse prej kot brezskrbno. Zaradi tega duševno močno trpi.“.

28Kot je bilo že uvodoma omenjeno, je tožnica utrpela zelo hude telesne poškodbe in zgoraj povzeta ter v pritožbenem postopku nesporna odločilna dejstva, ki se umeščajo v okvir tovrstne pravno priznane nepremoženjske škode, utemeljujejo odmero visoke denarne odškodnine, vendar ne najvišje, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Primerna denarna odškodnina iz tega naslova, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine je 600.000,00 HRK oz. 80.690,88 €.

29Sodišče druge stopnje tudi ne pritrjuje stališču tožnice, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage znižalo denarno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s prejemki iz naslova invalidnine. Pritožba sama pojasni, da je tožnica bila tista, ki je sodišču predložila dokazila o višini nadomestila za invalidnost, torej teh dejstev sodišče ni ugotavljalo po uradni dolžnosti. Pravilna uporaba materialnega prava pa je sodišču narekovala, da je ustrezno upoštevalo te zneske pri odmeri omenjene vrste denarne odškodnine. Tudi za hrvaško obligacijsko pravo velja, da je ob prevzemu ZOO v pravni red Republike Hrvaške, prevzela oz. še nadalje uporabljala stališče:“Pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče upošteva tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovi, v kolikšni meri nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko negmotne škode. Odškodnina se ugotavlja na enak način tudi v primeru, ko sodišče pravično denarno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodi v obliki denarne rente.“ (načelno stališče št. 3/85 sprejeto na XXVIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu 6.in 7.11.1985). Vrhovno sodišče RH v svojih odločbah popolnoma enako stališče sicer opira na razlago 200. člena ZOO ter na pravno stališče iz revizije 1483/1999 z dne 3.4.2002 (10). Nadomestilo za telesno poškodbo („tjelesno oštećenje“) se po prostem preudarku všteva v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbena graja tožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo celo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je neutemeljena. Tudi sodišče druge stopnje, ne glede na to, da je nekoliko znižalo denarno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da je zmanjšanje v znesku 8.500,00 € (63.204,64 HRK) primerno. Iz navedenih razlogov je v tem delu neutemeljena tudi pritožba toženke.

30Skupni znesek denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je 721.795,36 HRK oz. 97.071,61 €, kar po mnenju sodišča druge stopnje ustreza kriterijem ter merilom iz 200. člena ZOO ter tudi vzpostavlja primerljivost (objektivizacija v širšem pomenu) med podobnimi primeri, v kateri so hrvaška sodišča odmerjala denarno odškodnino.

31Neutemeljeno se pritožba tožnice zavzema za neke vrste valorizacijo omenjenih Kriterijev. Iz sodne prakse VSRH (glej op. 9) jasno izhaja, da so Kriteriji zgolj pomožno merilo, in da se ne uporabljajo na matematičen način, da bi z množenjem trajanja in stopnje pretrpljenih bolečin z orientacijskim zneskom nadomestila po dnevu, ugotavljali višino pravične denarne odškodnine. Sodišče druge stopnje je razen v sodbi citiranih, pregledalo še več odločb VSRH in v nobeni ni zasledilo stališč o valorizaciji omenjenih Kriterijev. Sicer pa tudi za hrvaško sodno prakso velja, da se odmerja denarna odškodnina po cenah na dan sojenja (dan sprejema odločitve sodišča prve stopnje) in se na tak način implicitno upoštevajo tudi spremembe vrednosti denarja.

DENARNA ODŠKODNINA ZA PREMOŽENJSKO ŠKODO

Dodatek za nego in pomoč

32Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbi toženke, da tožnica ni upravičena do plačila za nego in pomoč zato, ker ji jo nudijo domači (mož), katerim tožnica ne plačuje ničesar. Pritožba izrecno navaja da:“Tožnica res potrebuje pomoč...“ in v nadaljevanju tudi ne graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica potrebuje pomoč in nego v obsegu 4 ur dnevno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je hrvaška sodna praksa enaka kot v Sloveniji in da se v obeh pravnih redih kot pravno priznana premoženjska škoda šteje tudi pomoč in nega, ki jo brezplačno nudijo sorodniki in v nekaterih primerih celo osebe, ki niso sorodstveno povezane z oškodovancem. Pravna podlaga je 195. člen ZOO, ustrezna razlaga tega določila pa izhaja tudi iz sodne prakse VS RH (11). Iz citiranega judikata izrecno izhaja, da je potrebno upoštevati ceno storitve v kraju, kjer se takšna pomoč nudi (12), ter da je potrebno upoštevati neto ceno, ki se lahko ugotovi tudi po prostem preudarku, če oškodovanec ne dokaže cene na drugačen način. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje kot urno ceno določilo zahtevani znesek 5,42 €, sklicujoč se pri tem na dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 1.2.2005. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi v delu, v katerem se graja višina urne postavke. Upoštevati je namreč potrebno stališče sodne prakse in kar pritožba izrecno izpostavlja, da je potrebno upoštevati v primerih, ko oškodovanec takšne pomoči ne plačuje, neto ceno, ki se lahko ugotavlja tudi s prostim preudarkom, s čemer želi sodišče druge stopnje poudariti, da ni potrebno z matematično natančnostjo ugotavljati vseh stopenj davkov in prispevkov, ki bi takšno plačilo sicer obremenjevali. Iz citiranega dopisa, ki ga sodišča prve stopnje dokazno ocenjuje namreč izrecno izhaja, da je cena 1.300,00 SIT (5, 42 €) „povprečna cena storitve pomoči na domu, ki jo plača uporabnik v Sloveniji v začetku leta 2003.“. Iz takšnih navedb, ki so nato še podrobneje pojasnjene pa izhaja, da gre za ceno, sestavljeno iz več dodatnih elementov (cena z upoštevanje subvencij lokalnih skupnosti ali države je še bistveno višja), torej na vsak način za „bruto“ ceno. Glede na to, da storitev pomoči v obravnavanem primeru tudi ne nudi strokovno usposobljena oseba, je omenjena urna cena previsoka. Po oceni sodišča druge stopnje je primerna cena 4,00 € na uro. Kot je bilo pojasnjeno, iz hrvaške sodne prakse izhaja, da je potrebno upoštevati ceno storitve v kraju, kjer se takšna pomoč nudi, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo cene v Sloveniji. Upoštevaje 4 urno dnevno pomoč (16,00 €) znaša znesek na letni ravni 5.840,00 € (365 dni * 16,00 €/dan), mesečno pa 486,67 €. Ker ni grajan pričetek dajanja te pomoči, je sodišče druge stopnje povzelo, da je tožnici bilo nudenih 32 ur v mesecu decembru 2004; do meseca odločitve sodišča prve stopnje (upoštevan mesec maj 2009) je skupni znesek premoženjske škode iz tega naslova sedaj 25.921,51 € (192.744,57 HRK).

Vpliv starostne pokojnine na višino premoženjske škode

33Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbi toženke v delu, v katerem se navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se po hrvaškem pravu denarna renta plačuje le do starostne upokojitve, naprej pa ne. Pritožba takšnega stališča ne podkrepi s sklicevanjem na morebitne vire. ZOO v 196. členu določa, da lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe (13). V danem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi nastopa starostne upokojitve in prejemanja starostne pokojnine s 1.7.2007 tožnica še zmeraj prikrajšana, saj je njena starostna pokojnina manjša od tiste, ki bi jo prejemala, če ne bi bilo škodnega dogodka. Razlika je sicer bistveno nižja in se je ustalila pri 21,56 €, kar je sodišče prve stopnje pri izračunu upoštevalo, pritožba pa višine sploh ne graja.

Dodatek za prehrano

34Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbi tožnice v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o nepriznanju premoženjske škode iz naslova dodatka za prehrano. Slednji ni odvisen od prehranjevalnih potreb vsakega človeka (navedbe v pritožbi, da človeški organizem potrebuje hrano ne glede na to ali dela ali ne), temveč vezan na dejstvo navzočnosti na delovnem mestu. Za dneve odsotnosti iz dela se ta dodatek ne izplačuje, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kot del zatrjevane premoženjske škode

Kapitalizirana renta

35Sodišče prve stopnje pritrjuje pritožbi toženke v delu, v katerem se navaja, da ne obstajajo razlogi za t.i. kapitalizacijo rente. Sodišče prve stopnje je v tem delu navajalo:“Kapitalizirana denarna renta za bodočo premoženjsko škodo je izjema, zanjo morajo obstojati resni razlogi, bodisi na strani oškodovanca ali odgovorne osebe. (188. čl. ZOO). Po oceni sodišča so v predmetni zadevi podani takšni razlogi. Tožnica zatrjuje, da bi si s tem plačilom lahko uredila bivalno okolje. Dokazni postopek je pokazal, da si je tožnica z akontacijo odškodnine kupila hišo, ki je prilagojena za bivanje invalida, torej ima življenjsko okolje že urejeno. Zahteva za enkratno izplačilo rente za bodočo škodo je utemeljena zaradi razlogov na strani tožene stranke. Tožena stranka je namreč tuja zavarovalna družba s sedežem poslovanja v tujini, v R Češki. Zaradi tega ni nič manj plačilno sposobna kot kakšna slovenska zavarovalnica, kar zatrjuje tožena stranka, vendar je pritrditi tožeči stranki, da bi bil položaj tožnice v primeru, da toženka svoje obveznosti ne bi redno izpolnjevala, izjemno težak. Postopek izvršbe bi morala sprožiti v tujini, to je povezano s stroški prevodov predloga in listin, zastopanja po tujem odvetniku. Ker bi obveznost toženke dospevala mesečno, bi morala vložiti tudi več predlogov za izvršbo. Navedeno bi zanjo predstavljalo pretirano breme, zato je sodišče bodočo rento kapitaliziralo.“. Pritrditi je pritožbi, da hipotetično navajanje o tem, da naj toženka ne bi redno izpolnjevala obveznosti, ni „resen razlog“ v smislu petega odst. 188. člena ZOO, zaradi katerega bi morala renta biti kapitalizirana. Iz strukture besedila 188. člena ZOO, ki ima naravo splošne določbe, kot tudi iz določbe 195. člena ZOO kot posebne določbe, ter iz gramatikalne razlage nedvoumno, jasno izhaja, da se kot pravilo prisodi denarna renta; njena kapitalizacija je možna le v primerih, ki jih ZOO določa (ob navedenem še četrti odst. 188. člena ZOO, vendar glede tega zakonskega dejanskega stanu niso bila ne zatrjevana in tudi ne dokazovana potrebna odločilna dejstva). Sodišče druge stopnje je zato v okviru pritožbenih navedb, s katerimi se uveljavlja kršitev materialnega prava, tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upoštevalo skupni znesek tiste premoženjske škode, glede katere je tožnica upravičena do rente, vse do odločitve sodišča prve stopnje (vključno z majem 2009), za naprej pa v rednih mesečnih obrokih, kot je to tožnica sicer zahtevala s podrejenim tožbenim zahtevkom z dne 13.11.2008.

36Zaradi ugoditve pritožbi toženke v tem delu so pritožbene navedbe tožnice, ki graja način odmere oz. izračuna kapitalizirane rente kot tudi trajanja, torej pričakovanega časovnega obdobja življenja tožnice, postale nepomembne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O omejitvi zavarovalne vsote

37Sodišče druge stopnje je odločilo, da je tožnica upravičena do zneska 721.795,63 HRK (97.071,61€) iz naslova nepremoženjske škode ter 246.303,77 HRK (33.124,49 € od tega 25.921.51 € dodatek za nego in pomoč; 6.228,01 € izguba zaslužka; 707,90 € nakup terapevtskega kolesa in 267,07 € stroški zdravljenja), skupno torej 968.099,40 HRK oz. 130.196,13 €. V času škodnega dogodka je bila zavarovalna vsota v Republiki Hrvaški omejena na znesek 1.400.000,00 HRK. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, na kakšen način se v hrvaški sodni praksi ugotavlja morebitna izčrpanost zavarovalne vsote in sicer:“Obseg odgovornosti zavarovalnice se po sodni praksi Vrhovnega sodišča R Hrvaške izračuna tako, da se ugotovi obseg (višina) škode po kriterijih v času nastanka škodnega dogodka. Če tako izračunana škoda ne presega zneska zavarovalne vsote, je zavarovalnica dolžna plačati celotno škodo, tudi če njena višina določena po kriterijih na dan razsoje, presega znesek zavarovalne vsote. Če pa je izračunana škoda večja od zneska zavarovalne vsote, je zavarovalnica dolžna kriti del škode, ki ustreza razmerju med zavarovalno vsoto in izračunanim zneskom škode.“. Sodišče prve stopnje je to metodo pravilno povzelo po revizijskih odločbah 448/06 z dne 18. maja 2006 in 75/07 z dne 31.1.2007, ki sta priloženi v spisu (prilogi C 6 in C 7). Ker denarna odškodnina, sicer odmerjena po kriterijih in merilih (cenah) veljavnih v času sprejema odločitve sodišča prve stopnje, ne presega maksimalne zavarovalne vsote, ni potrebno ugotavljati cen oz. zneska, ki bi bil prisojen v času škodnega dogodka. Nedvomno bi, zaradi splošno znanih ekonomskih razmer in stopnje inflacije, ti zneski bili nižji. Iz navedenih razlogov torej zavarovalna vsota ni izčrpana ter je toženka dolžna povrniti tožnici vso zapadlo škodo kot tudi plačevati denarno rento v bodoče, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji. Sodišču druge stopnje se zaradi takšnega materialnopravnega pristopa ni bilo potrebno ukvarjati z obširno pritožbeno grajo tožnice v tem delu (prvi odst. 362. člena ZPP).

38V postopku ni bilo sporno, da je tožnica od toženke že prejela, z upoštevano valorizacijo, znesek 54.693,70 €. Ker je očitno ta znesek bil plačan na račun nepremoženjske škode, znaša v tem delu dolg toženke še 42.376,81 €. Znesek zapadle premoženjske škode znaša 33.124,49 €, višina mesečne denarne rente pa 508,23 € (21,56 € izgube zaslužka ter 486,67 za nego in pomoč).

Zamudne obresti

39Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem nastopa zamude in posledično teka zamudnih obresti, v nasprotju z materialnopravno razlago, ki je uveljavljena v hrvaškem obligacijskem pravu. Nastop zamude pri nepremoženjski škodi in nedenarni premoženjski škodi, je vezan na dan odločitve sodišča prve stopnje (14). Gre za ureditev, kakršno smo poznali v Republiki Sloveniji pred uveljavitvijo OZ ter ZPOMZO-A. Zoper obrestno odločitev se pritožujeta obe stranki, vendar toženka graja le odločitev glede pravilne izbire valute, kar je sicer utemeljeno in je sodišče druge stopnje obrestni del in glavnico uskladilo tako, da je posamezne glavnične zneske zapisalo v HRK in od teh zneskov tečejo tudi obresti v enaki valuti. Sodišče druge stopnje pri tem poudarja, da je tudi sodna praksa VSRH pri oblikovanju obrestnega dela zahtevka neenotna v tem smislu, da uporablja različne besedne zveze. Vendar ta različnost očitno ni bistvena glede na to, da zamudne obresti, v določenem časovnem obdobju, ureja točno določen predpis (15). Glede na takšno izhodišče se je sodišče druge stopnje odločilo, da bo uporabilo besedno zvezo „zakonske zamudne obresti“, kar bo glede na to, da bodo glavnični zneski zapisani v HRK, povsem določno opredelilo dajatveni izrek sodbe, ki bo omogočal izračun celotne terjatve glede na vsakokratno veljavno višino obrestne mere zamudnih obresti, kot je in bo veljala v hrvaškem pravu. Omenjena besedna zveza se torej nanaša na vsakokratno veljavno obrestno mero zamudnih obresti, kot jo v posameznih obdobjih določajo Uredbe o višini obrestne mere zamudnih obresti („Uredba o visini stope zatezne kamate“), izdane na podlagi Zakona o obrestih („Zakon o kamatama“) ter 277. člena ZOO; od 1.1.2008 pa se obresti obračunavajo po eskontni stopnji Hrvaške narodne banke, veljavni v vsakem polletnem obdobju, ki je predhodilo tekočem polletju, povečani za 5 odstotnih točk („od 1.siječna 2008 do isplate za svako polugodište, uvečanjem eskotne stope Hrvatske narodne banke koja je vrijedila zadnjeg dana polugodišta koje je prethodilo tekučem polugodištu, za 5%-tnih poena.“).

40Kot je bilo pojasnjeno uvodoma k temu delu obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje uporabilo zmoten materialnopraven pristop, ko je ugotavljalo nastop zamude in posledično tek zamudnih obresti po slovenskem pravu. Vendar je sodišče druge stopnje lahko le omejeno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v tem delu zato, ker se toženka v tem obsegu ni pritožila. Iz zgoraj navedenih razlogov tudi pritožba tožnice ni utemeljena v delu, v katerem se sklicuje na ponudbo Zavarovalnice T. oz. po zahtevku z dne 23.3.2007. Samo glede tistega dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode, ki predstavlja razliko izgube zaslužka, stroškov zdravljenja in nakupa terapevtskega kolesa in jo je moč uvrstiti v pojem „čiste“ denarne odškodnine (torej tiste, pri kateri je število denarnih enot znano oz. določeno že ob nastanku obveznosti in se ne ugotavlja po cenah ali merilih od dnevu odločanja, kot to velja za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ter del premoženjske škode in sicer dodatka za nego in pomoč), je pritožba utemeljena. Zamuda pri omenjenih vrstah premoženjske škode je nastala ob plačilu stroškov ter vsak določen dan v posameznem mesecu, ko bi morala tožnica prejeti razliko denarnega zneska. Sodišče druge stopnje je ugotovljeno razliko v izgubi zaslužka (stolpec D) preračunalo v HRK (pri tem pa uporabilo isti menjalni tečaj kot sodišče prve stopnje 7,4357 za en €) in sicer:

ZAMUDA

ZNESEK/HRK

- 1.7.2004 440,71

- 1.8.2004 835,69

- 1.9.2004 772,79

- 1.10.2004 730,48

- 1.11.2004 724,01

- 1.12.2004 698,73

- 1.1.2005 453,43

- 1.2.2005 467,70

- 1.3.2005 686,68

- 1.4.2005 915,78

- 1.5.2005 592,18

- 1.6.2005 700,96

- 1.7.2005 744,76

- 1.8.2005 789,89

- 1.9.2005 0

- 1.10.2005 1.677,79

- 1.11.2005 1.499,26

- 1.12.2005 1.556,59

- 1.1.2006 1.556,59

- 1.2.2006 1.475,47

- 1.3.2006 1.475,47

- 1.4.2006 1.475,47

- 1.5.2006 1.475,47

- 1.6.2006 1.475,47

- 1.7.2006 1.529,52

- 1.8.2006 1.549,08

- 1.9.2006 1.549,08

- 1.10.2006 1.549,08

- 1.11.2006 1.511,38

- 1.12.2006 1.721,88

- 1.1.2007 1.721,88

- 1.2.2007 1.600,15

- 1.3.2007 1.600,15

- 1.4.2007 1.600,15

- 1.5.2007 1.600,15

- 1.6.2007 1.600,15

- 1.7.2007 209,83

- 1.8.2007 209,83

- 1.9.2007 209,83

- 1.10.2007 209,83

- 1.11.2007 131,31

- 1.12.2007 131,31

- 1.1.2008 65,43

- 1.2.2008 160,31

- 1.3.2008 160,31

- 1.5.2008 160,31

- 1.6.2008 160,31

- 1.7.2008 160,31

- 1.8.2008 160,31

- 1.9.2008 160,31

- 1.10.2008 160,31

- 1.11.2008 160,31

- 1.12.2008 160,31

- 1.1.2009 160,31

- 1.2.2009 160,31

- 1.3.2009 160,31

- 1.4.2009 160,31

- 1.5.2009 160,31.

41Glede nakupa terapevtskega kolesa je zamuda od 30. 5.2005 (znesek glavnice 5.263,73 HRK) stroškov zdravljenja pa od 29.11.2005 (znesek glavnice 1.985,85 HRK).

42Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 13.11.2008 postavila tudi dva podrejena tožbena zahtevka za primer, če sodišče ne bi ugodilo enemu izmed dveh primarnih zahtevkov, v katerih je zahtevala denarno odškodnino za premoženjsko škodo v obliki kapitalizirane rente. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je tožnica upravičena do mesečne rente v znesku 3.779,04 HRK oz. 508,23 € (486,67 dodatka za nego in pomoč ter 21,56 izgube na zaslužku). V primeru zamude je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

43Iz navedenih razlogov je sodišče obema pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Ker sodišče prve stopnje ni posegalo v dejansko stanje in ker niso bile ugotovljene takšne kršitve, ki bi zahtevale razpis pritožbene obravnave, je sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v skladu s 358. členom ZPP.

Stroški postopka

44Zaradi spremenjene odločitve v glavni stvari je sodišče druge stopnje spremenilo tudi stroškovno odločitev. Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o priglašenih stroških nastalih v zvezi s prevodi v češki jezik, zato je sodišče ta znesek priznalo v priglašeni višini 301,65 €. V ostalem je pritožbena graja tožnice neutemeljena in sodišče prve stopnje je v obrazložitvi stroškovne odločitve pravilno pojasnilo razloge zavrnitve posameznih postavk.

45Uspeh tožnice v prvi fazi postopka je sedaj 34% (s.v. 220.035,73 € prisojeno 75.502,56 €), v drugi fazi pa 23% (s.v. 334.311,23 €). K priznanim stroškom v prvi fazi je sodišče prištelo še stroške prevoda, tako da so skupno priznani stroški 2.361,18 €, toženke 1.852,83. Glede na uspeh znašajo stroški tožnice 802,80 €, toženke 1.185,81 €, razlika je 383,01 v breme tožnice. V drugi fazi postopka znašajo stroški tožnice 4.953,77 €, toženke 4.524,52. Glede na uspeh znašajo stroški tožnice 1.139,36 €, toženke 3.493,88 €, razlika je 2.354,52 € v breme toženke. Skupno je tožnica dolžna povrniti toženki 2.737,53 € pravdnih stroškov, z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen ZPP).

46Tožnica v pritožbenem postopku v glavni stvari ni uspela, zato krije sama svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo njene pritožbe.

47Toženka je v pritožbenem postopku uspela s 84% (označena s.v. 110.000,00 €, razlika med prisojeno glavnico pred sodiščem prve stopnje in pred sodiščem druge stopnje je 92.674,00 €). Sodišče druge stopnje je priznalo vse priglašene stroške, razen posveta s stranko (ne gre za samostojno opravilo, ki bi bilo posebej priznano) ter končnega poročila (ne gre za potrebno dejanje, glede katerega bi bila nasprotna stranka stroškovno obremenjena, ker je odločitev razvidna iz vsebine sodne odločbe). Skupno je priznanih 2.142, tč., kar znese 983,18 €, s takso za pritožbo pa 3.183,18 €. Glede na uspeh mora tožnica povrniti toženki 2.673,87 €, brezobrestno, ker zamudne obresti niso bile zahtevane. Stroške odgovora na pritožbo toženke, krije tožnica sama, tudi v tistem delu, v katerem sicer toženka ni uspela, saj njene navedbe niso v ničemer prispevale k drugačni odločitvi (154., 155., 163. in 165. člen ZPP).

--------

Op. št. (1): Odločba US Up-1802/08 z dne 16.12.2009.

Op. št. (2): (1) Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah prisodi sodišče, če spozna da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. (2) Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.)

Op. št. (3): Sodba II Ips 587/2008 z dne 20.11.2008.

Op. št. (4): Mednje sodijo:“- zlomi ter poškodbe mehkih delov z dolgotrajnim zdravljenjem, bolečo oskrbo in poznejšimi bolečimi posegi, večkratnimi operacijami, ki na koncu po nekaj mesecih zdravljenja vendarle pripeljejo do konca zdravljenja, pri čemer pa gre za hude trajne posledice; - amputacije, psevdoartroza velikih kosti oziroma lažni sklepi; - poškodbe, katerih posledica je odvajanje blata zunaj danke (na boku ali trebuhu); - izguba očesa ali obojestranska oslabitev vida; - poškodbe, katerih posledica je nezmožnost oploditve; - huda skaženost (na primer izguba uhlja, izguba lasišča in podobno. Koman Perenič L., Škoda in odškodnina, DZS Ljubljana 2004, str. 130-131.

Op. št. (5): Sodba VSL II Cp 3256/2007 z dne 6.2.2008.

Op. št. (6): Dostopno na spletni strani http://sudskapraksa.vsrh.hr/.

Op. št. (7): „Tako je utvrđeno da je tužitelj u štetnom događaju zadobio mnogobrojne, po život opasne ozljede u vidu nagnječenja mozga i vratnog dijela leđne moždine, rupturu ošita lijevo s prodorom unutarnjih organa u lijevu stranu grudnog koša, te prodorom tekućine, krvi i zraka u lijevo prsište, prijelom lijeve ključne kosti i dva rebra, protuziju međukralježničkog diska između IV. i V., te V. i VI. vratnog kralješka i druge, od čega su dominantne ozljede mozga i leđne moždine, da je tužitelj duže vrijeme bio bez svijesti, da su u tom vremenu vršeni operativni zahvati, tako da kroz to razdoblje nije trpio fizičke bolove i strah, da je poslije toga trpio fizičke bolove lakog do srednjeg intenziteta u trajanju od 4 mjeseca, te povremene glavobolje i bolove u vratu, da je suočenje s teškim i trajnim posljedicama zadobivenih ozljeda kod tužitelja izazvalo tjeskobu i strah od budućnosti, koji je prisutan i sada, da su ozljede ostavile trajne posljedice u vidu djelomične pareze lijevih ekstremiteta, oštećenja motorike desnih ekstremiteta, smetnji govora, smetnji vida u smislu dvoslike i pojave psihoorganskog sindroma, da je djelomično izgubio pamćenje, da je zbog nekoordiniranosti desne ruke naučio pisati lijevom rukom, otežan mu je hod, brzo se zamara, ima teškoće u pažnji, mišljenju, sposoban je računati samo jednoznamenkastim brojevima, teško logično povezuje pojmove i govori, ima probleme u vizuelnoj percepciji, a zbog povrede vratnog dijela leđne moždine i spinalnih korjenova trpi bolove u vratu i mora izbjegavati fizička opterećenja tog dijela, prisilne položaje i nagle pokrete, a postoji mogućnost razvoja bolesti donjeg motornog neurona, da ima smetnje pri mokrenju, uz vjerojatna oštećenja unutarnjih organa, da je zbog navedenih posljedica tužiteljev život potpuno izmijenjen i ovisan je o tuđoj pomoći, tako da je svega sposoban voditi računa o svojim higijenskim navikama, oblačiti se i hraniti, da je kao student III. godine građevinarstva nesposoban za nastavak školovanja, obavljati rad kojim si može priskrbiti sredstva za život, baviti se sportskim aktivnostima, zbog čega postoji smanjenje životne aktivnosti od 80% (prema mišljenju vještaka psihijatra) do 95% (prema mišljenju neurologa). Osim toga, utvrđeno je da zbog cjelokupnog fizičkog stanja tužitelja, njegova hoda, načina izražavanja i mimike, te zaostalih ožiljaka, postoji jako naruženje.“. Revizija 614/01 z dne 19. 11. 2003.

Op. št. (8): Revizija 1031/06 z dne 2.11.2006.

Op. št. (9): „U takvoj situaciji županijski i općinski sud pravilno su primijenili Orijentacijske kriterije Vrhovnog suda Republike Hrvatske od 29. studenoga 2002., jer oni ne znače samo matematičku operaciju množenja trajanja i jačine pretrpljenih fizičkih boli s orijentacijskim iznosom naknade po danu, već naprotiv upućuju da valja imati na umu i posebne okolnosti svakog slučaja za sebe, na način da se zavisno od tih okolnosti slučaja pravična novčana naknada smije dosuditi u većem iznosu nego što je to uređeno Orijentacijskim kriterijima. Odlučivanje o iznosu nematerijalne štete nije mehaničko primjenjivanje Orijentacijskih kriterija, već je suđenje u kojem se primjenjuje pravni standard – pravičnost (pravična novčana naknada). Pri tome su Orijentacijski kriteriji, kao što i sam njihov naziv kazuje, tek orijentir kako ne bi bilo bitnih (ekstremnih) odstupanja u situacijama koje ne odskaču od prosječnih situacija, te da se na taj način svim oštećenicima osigura jednakost u pravnom položaju. No, imajući na umu posebnost konkretnog slučaja dopušteno je, uz odgovarajuće obrazloženje, dosuditi i veći iznos nego što proizlazi iz Orijentacijskih kriterija.“. Revizija 1031/06 z dne 2.11.2006.

Op. št. (10): U osporenoj je presudi pravilno primijenjeno materijalno pravo kada je o visini naknade nematerijalne štete za pretrpljene duševne bolove zbog smanjenja životne aktivnosti odlučeno primjenom čl. 200. Zakona o obveznim odnosima ("Narodne novine", broj 53/91, 73/91, 111/93, 3/94, 7/96, 91/96, 112/99 i 88/01; – dalje: ZOO) i ta je odredba pravilno primijenjena kada je, u skladu s pravnim stajalištem ovog revizijskog suda zauzetim u tumačenju odredbe čl. 200. ZOO (Rev-1483/1999 od 03. travnja 2002.), pri utvrđivanju visine pravične novčane naknade za pretrpljene duševne bolove zbog smanjenja životne aktivnosti uzeta u obzir i naknada za tjelesno oštećenje, na koju tužitelj ima pravo po propisima Zakona o zaštiti vojnih i civilnih invalida rada ("Narodne novine" broj 86/92, 27/93, 2/94, 76/94, 108/95 i 108/96), te Uredbe o jednokratnoj novčanoj pomoći ("Narodne novine" broj 31/92), tako da je na osnovi svih okolnosti konkretnog slučaja, po slobodnoj ocjeni, utvrdio u kojoj mjeri naknada za tjelesno oštećenje utječe na visinu novčane naknade za taj oblik nematerijalne štete i ocijenio da pravična i primjerena naknada iznosi 50.000,00 kn. Revizija 1144/2006 z dne 17. 1.2007.

Op. št. (11): U činjeničnoj situaciji kada su tužitelju pomoć i njegu pružali članovi obitelji, bez naknade, u skladu sa čl. 195. Zakona o obveznim odnosima ("Narodne novine", broj 53/91, 73/91, 3/94, 7/96, 112/99 i 88/01, dalje: ZOO), koji se u ovom predmetu primjenjuje na temelju odredbe čl. 1163. Zakona o obveznim odnosima ("Narodne novine", broj 35/05), tužitelj ima pravo na naknadu materijalne štete koja predstavlja novčani iznos koji bi tužitelj platio za rad treće osobe i u mjestu u kojem je tužitelju pomoć pružana. Visina te naknade utvrđuje se u nominalnom iznosu prema neto zaradi osobe koja bi tu pomoć bila sposobna i - 5 - Rev x 180/09-2 spremna pružati. Ako u mjestu u kojem je tužitelju pružana usluga tuđe pomoći, ne postoji takva osoba, visina naknade štete utvrđuje se po slobodnoj ocjeni primjenom čl. 223. ZPP-a. Kako je u postupku pred nižestupanjskim sudovima utvrđeno da tužitelj nije dokazao visinu neto zarade osobe koja bi bila sposobna i spremna pružati tuđu pomoć i njegu u vrijeme i mjestu u kojem je tužitelju ta pomoć pružana, a koju ocjenu prihvaća i ovaj sud, pravilno su nižestupanjski sudovi visinu naknade štete za taj oblik, utvrdili po slobodnoj ocjeni primjenom čl. 223. ZPP-a. Visinu naknade štete za tuđu pomoć i njegu od 12 kuna po satu i za tuđu pomoć od 10 kuna po satu i ovaj sud nalazi primjerenom. Revizija 180/09 z dne 10.6.2009.

Op. št. (12): Tako tudi Revizija 1071/04 z dne 13.7.2005.

Op. št. (13): Revizija 436/06 z dne 12.7.2006.

Op. št. (14): Revizija 1071/2004 z dne 13.7.2004; Revizija 157/2007 z dne 25.4.2007.

Op. št. (15): V odločbah se tako pojavlja besedilo „po stopnji iz 1. člena Uredbe o višini obrestne mere zamudnih obresti do 31.12.2007 od 1.1.2008 do izplačila obračunane po stopnji ki se določa za vsako polletje s povečanjem eskontne stopnjo Hrvaške narodne banke, ki je veljala za zadnje polletje ki je predhodilo tekočemu polletju za pet odstotnih točk“ ali pa tudi „zakonske zamudne obresti“ ali pa se v točno določenih časovnih obdobjih navaja višina obrestne mere s številko, kot npr. „v razdobju od 20.7.2007 do 31.12.2007 v višini 15%“.