VSL sodba II Cp 3249/2016

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 26.770 EUR z zamudnimi obrestmi ter tožnici naložilo, da toženi stranki povrne 3.966,13 EUR stroškov pravdnega postopka.

2Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da sta izvedenca v mnenju zapisala, da je prof. dr. V. B. na podlagi napačno povzetega izvida MRI možganov iz februarja 2012 postavila diagnozo „Grand mal posttravmatske epilepsije“, pri čemer za takšno diagnozo ni imela objektivne podlage. Izvedenca torej nista sprejela izvida MRI glave s 23. 2. 2012, a razlogov za to nista pojasnila oziroma nista pojasnila, na kakšni podlagi je bil izvid nepravilno povzet. Glede na očitno strokovno razhajanje med lečečimi zdravniki in izvedencema bi moralo sodišče v dokazni postopek pritegniti izvedenca nevroradiologa, ki bi lahko pojasnil, ali je sporni izvid MRI možganov normalen ali nasprotno prikazuje posttravmatsko aksonalno lezijo. Atipičen potek zdravljenja ne zadošča za oceno, da tožničini medicinski dokumentaciji ne gre slediti. Nadalje navaja, da je prisojena odškodnina prenizka. Pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi moralo sodišče upoštevati dolžino in potek zdravljenja ter nevšečnosti v zvezi z njim, ki jih znova našteje. Sodišče je nadalje zmotno presodilo, da tožnica primarnega strahu ni izkazala. Izvedenca sta namreč ocenila, da je utrpela kratkotrajen intenzivni primarni strah, saj ob nesreči ni bila nezavestna in je lahko spremljala potek nezgode. Večji sekundarni strah je trajal en dan, zmeren strah pa je bil prisoten še tri mesece, zaradi česar bi moralo sodišče odmeriti višjo odškodnino iz naslova prestanega strahu. Pri presoji duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj bi bilo mnenje izvedencev medicinske stroke treba dopolniti z mnenjem izvedenca nevroradiologa. Sodišču očita tudi, da se do obrestnega dela zahtevka ni opredelilo oziroma o njem ni odločilo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, saj se je prometna nesreča pripetila v Federaciji Bosni in Hercegovini. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru na podlagi 3. člena Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče,(1) katere podpisnici sta obe državi, treba uporabiti bosansko pravo. 3. člen konvencije namreč kot relevantno pravo določa pravo države, v kateri se je pripetila nesreča. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da na uporabo bosanskega prava odkazuje tudi Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in sveta o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“), ki v 4. členu določa splošno pravilo, da se za neposlovne odškodninske obveznosti uporablja pravo države, v kateri je škoda nastala (lex loci damni). Toda ta Uredba ima prednost pred sklenjenimi konvencijami zgolj med državami članicami, sicer pa ne posega v uporabo mednarodnih konvencij, ki določajo kolizijska pravila za nepogodbene obveznosti in katerih pogodbenica je bila država članica v času sprejemanja uredbe (28. člen Uredbe).

6Za odškodninska razmerja se v Bosni in Hercegovini uporablja Zakon o obligacionim odnosima, ki v 200. členu enako kot Obligacijski zakonik (179. člen) določa, da se denarna odškodnina za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah odmeri glede na njihovo intenzivnost in trajanje. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča v Federaciji Bosni in Hercegovini je na seji 27. 1. 2016 sprejel orientacijske kriterije in zneske za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sicer služijo poenotenju določanja odškodnin, a hkrati ne predstavljajo matematične formule, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina. Predhodni Orientacijski kriteriji z 20. 2. 2006 so se (glede postavk, vtoževanih v tem sporu) od kasneje sprejetih razlikovali zgolj v postavki strahu, saj so za strah predvideli odškodnino v absolutnem znesku (med 400 in 6.000 KM), medtem ko Orientacijski kriteriji iz leta 2016 tudi pri postavki strahu določajo dnevne zneske, ki se razlikujejo glede na intenzivnost prestanega strahu. Kriteriji predstavljajo zgolj smernice pri določanju višine odškodnine, zato je treba pri zapolnitvi pravnega standarda pravične denarne odškodnine vselej upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera.

7Tožnica je zatrjevala, da je v prometni nezgodi 18. 8. 2011 utrpela udarnino glave, pretres možganov in poškodbo vratne hrbtenice. Posledica nesreče naj bi bile številne motnje nevrološke narave, tj. glavoboli, vrtoglavice, čustvene motnje, slabo razpoloženje, kot tudi posttravmatska stresna motnja. Pri pregledu možganov z magnetno resonanco (MRI) naj bi bile ugotovljene spremembe, ki kažejo na posttravmatsko aksonalno lezijo. Prof. dr. V. B. naj bi tožnici postavila diagnozo posttravmatske epilepsije. Tožena stranka je takšnim navedbam nasprotovala in trdila, da tožnica v prometni nezgodi ni utrpela zatrjevanih poškodb ter da morebitne zdravstvene težave tožnice niso posledica prometne nesreče z 18. 8. 2011. Dopuščala je možnost, da je tožnica v prometni nesreči utrpela zgolj minimalno poškodbo vratnih mišic in določen strah, za kar zadošča že plačana odškodnina 1.800 EUR. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedencev avtomobilske in medicinske stroke ugotavljalo, kakšne poškodbe je tožnica utrpela v obravnavani nesreči.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke izključilo možnost, da bi tožnica ob nezgodi z glavo udarila v armaturno ploščo ali vetrobransko steklo, kot je to trdila. Sama je namreč pojasnila, da je bila ob nezgodi privezana z varnostnim pasom, v takšnem primeru pa glede na njeno višino in konstrukcijo vozila Renault Clio do udarca v vetrobransko steklo ali armaturno ploščo ni moglo priti. Izvedenec je dopustil možnost, da je tožnica z desno stranjo glave udarila v šipo prednjih desnih vrat ali stebriček, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi s pomočjo izvedencev medicinske stroke ugotavljalo, ali je tožnica v prometni nesreči utrpela zatrjevane poškodbe. Izvedenka s področja medicine - travmatologije ter izvedenec s področja nevrologije sta v skupnem izvedenskem mnenju ugotavljala, da je glede na tožničino medicinsko dokumentacijo zelo malo verjetno, da bi tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino glave. Iz izvidov je bilo namreč razvidno, da ni utrpela poškodbe skeleta glave in intrakranialnih struktur, kot tudi ne poškodbe ali pretresa možganov, ki bi lahko bila vzrok za kasnejši nastanek epilepsije ali organske posttravmatske motnje. Izključila sta možnost, da bi tožnica zaradi predmetnega škodnega dogodka utrpela posttravmatsko epilepsijo, organsko pogojeno depresivno motnjo ali posttravmatski cervikobrahialni sindrom. Ugotavljala sta, da je tožničino zdravljenje potekalo zelo atipično, zagotovo pa so zatrjevane zdravstvene težave lahko kvečjemu posledica nekih drugih bolezenskih stanj, ki niso povezana s predmetnim škodnim dogodkom. Dopustila sta zgolj možnost, da je ob nesreči utrpela lažjo udarnino glave in lažji zvin vratne hrbtenice, brez poškodovanja skeleta, živčnih korenin ali perifernega živčevja ter brez funkcionalnih motenj. Sodišče prve stopnje je izvedenski mnenji v celoti sprejelo in zaključilo, da je tožnica v prometni nezgodi utrpela kvečjemu lažjo udarnino glave in lažji zvin vratne hrbtenice.

9Neutemeljena je pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek dopolniti še z izvedenskim mnenjem s področja nevroradiološke stroke. V izvedenskem mnenju namreč ni nejasnosti ali protislovij, ki bi narekovale postavitev drugega izvedenca, temveč je bilo izvedensko mnenje jasno, strokovno in prepričljivo. Izvedenca sta v prvem delu kronološko povzela tožničino preteklo medicinsko dokumentacijo, med drugim tudi izvid preiskave MRI možganov s 23. 2. 2012, v katerem je bilo zaključeno, da gre za normalen izvid in da ni najti sprememb, ki bi nakazovale fokalne, posttravmatske ali druge patomorfološke spremembe možganske substance velikih in malih možganov. Intra in ekstracerebralni likvorski prostori so bili primernega položaja in širine, ni bilo znakov, ki bi nakazovali na posttravmatsko aksonsko lezijo, tudi kraniocerebralni prehod in paranazalni sinusi so bili brez patomorfoloških sprememb. Nadalje je bil povzet tudi pregled tožnice pri dr. V. B. s 7. 12. 2012, ki je navedla, da MRI možganov iz februarja 2012 opisuje znamenja posttravmatske aksonalne lezije. Izvedenca sta že na tem mestu opozorila, da je dr. B. napačno povzela izvid MRI, ob podaji odgovorov na vprašanja sodišča pa sta poudarila, da je bil izvid dr. B. v celoti napačen, saj je zdravnica diagnozo Grand mal posttravmatske epilepsije postavila na podlagi vprašljivih anamnestičnih podatkov in napačno prezentiranem izvidu MRI možganov.

10Ne drži pritožbena navedba, da izvedenca brez ustreznega pojasnila nista sprejela izvida MRI iz februarja 2012. Enak očitek je tožnica podala že v pripombah na izvedensko mnenje, na katere sta izvedenca odgovorila ter pojasnila, da sta v mnenju sledila izvidu s 23. 2. 2012, ki ga je pravilno podal specialist radiolog, ter da iz mnenja jasno izhaja, da je dr. B. vsebino navedenega izvida napačno povzela. Izvedenca sta torej, nasprotno kot trdi pritožnica, ravno na temelju tega izvida ugotavljala, da je bila diagnoza dr. B. napačna. Tožnica na dopolnitev izvedenskega mnenja ni imela pripomb in tudi zaslišanja izvedencev ni predlagala. Ob natančnem in strokovnem izvedenskem mnenju ni razlogov za postavitev novega izvedenca nevroradiološke stroke.

11Pritožnica neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevati dolgotrajnost in potek zdravljenja, številne opravljene škodljive preiskave, kontrolne preglede in druge zatrjevane nevšečnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da poslabšanje vida, posttravmatska aksonalna lezija, motnje nevrološke in čustvene narave, vrtoglavice, posttravmatska stresna motnja, nejevoljnost, depresivna naravnanost, posttravmatska epilepsija, anksioznost in druge zdravstvene težave tožnice niso v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo. Tožnica je kot poškodbo, utrpelo v prometni nesreči, uspela izkazati zgolj lažjo udarnino glave in lažji zvin vratne hrbtenice, pri čemer sta izvedenca medicinske stroke ocenila, da je pri takšnih poškodbah trpela zmerne bolečine v obliki glavobola in v vratni hrbtenici približno 14 dni, lahke bolečine pa še od štiri do šest tednov, ki jih je blažila z uživanjem zdravil proti bolečinam. Kot nevšečnosti med zdravljenjem je bilo v skladu z mnenjem izvedencev treba upoštevati pregled pri zdravniku neposredno po škodnem dogodku, pregled pri specialistu okulistu in specialistu psihiatrije ter nevrologije po škodnem dogodku, preiskave EEG, CT glave in vratne hrbtenice ter MRI preiskavo glave, kot tudi ambulantno fizioterapijo za vratno hrbtenico (15 x). Ob upoštevanju Orientacijskih kriterijev(2) tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno zadoščenje iz tega naslova predstavlja odškodnina 1.500 EUR.

12Tožnica izpodbija prisojeno odškodnino iz naslova strahu. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega, da tožnica primarnega strahu ni izkazala. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da mora biti primarni strah intenziven in dalj časa trajajoč, da upravičuje prisojo odškodnine. Četudi sta izvedenca ocenila, da bi tožnica ob nesreči lahko utrpela primarni strah, je za presojo bistvena izpovedba oškodovanke. Tožnica o intenzivnem primarnem strahu ni izpovedala, temveč je dejala, da se sploh ne spominja, kako je prišlo do nesreče, da je bilo vse megleno in da se dogajanja okoli sebe ni zavedala vse do obiska urgence v ZD V. Glede na izpovedbo tožnice prisoja odškodnine zaradi primarnega strahu ni utemeljena. Pravična denarna odškodnina za utrpel sekundarni strah, ki je bil večji le prvi dan, lažji pa največ tri mesece po škodnem dogodku, je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v višini 200 EUR, ki je hkrati skladna z usmeritvami Orientacijskih kriterijev.(3)

13Tožnica izpodbija zavrnitev zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj meni, da je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno in bi ga bilo treba dopolniti z mnenjem izvedenca nevroradiologa. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je bilo dejansko stanje s pomočjo izvedencev medicinske stroke v celoti razčiščeno in da razlogov za postavitev novega izvedenca nevroradiologa ni bilo. Ker izvedenca trajnih posledic škodnega dogodka nista ugotovila, je zavrnitev tega (dela) zahtevka na mestu.

14Nenazadnje je neutemeljena tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo obrestni del zahtevka na plačilo nepremoženjske škode. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici 27. 5. 2013 že plačala nesporni del odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 1.800 EUR, zaradi česar je tožnica od vtoževanega zneska zahtevala zakonske zamudne obresti zgolj od 27. 5. 2013 dalje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka 27. 5. 2013 tožnici plačala več, kot ji je bila dolžna, iz česar jasno izhaja, da do zatrjevane zamude pri plačilu obveznosti sploh ni prišlo, posledično pa zavrnitev zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti ni terjala dodatne obrazložitve.

15Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnice zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Ur. list SFRJ, št. 26/1976, v nadaljevanju konvencija.

Op. št. (2): Orientacijski kriteriji kot usmeritev določajo odškodnino v višini 70 KM na dan za intenzivne bolečine, 40 KM za bolečine srednje intenzitete in 10 KM za lahke bolečine.

Op. št. (3): Pri odškodnini iz naslova strahu je predvidena dnevna odškodnina v višini 70 KM za zelo intenziven strah, 60 KM za intenziven strah, 30 KM za zmeren strah ter 5 KM za strah lažje intenzitete.