UPRS Sodba I U 376/2020-7

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, katere razlog so bile njegove družinske težave, zavrnjena z odločbo z dne 31. 7. 2019. Iz tožnikovih navedb je bilo razvidno, da je njegov stric pred petnajstimi leti nekoga pretepel in ranil, ta oseba pa je po stričevem pobegu grozila tožniku, ki je nato zapustil državo. Iz tožnikovih izjav v postopku za priznanje mednarodne zaščite je še razvidno, da zaradi navedenih groženj v Alžiriji ni mogel delati ali nadaljevati s šolanjem. Ko se je preselil iz A. v B. so ga pretepli sorodniki zgoraj omenjene osebe. Napadov ni prijavil policiji zaradi groženj, da bodo ubili njegovo mlajšo sestro, ki sicer ni ogrožena, saj živi pri starejši sestri. Trdil je, da bi ga v Alžiriji ubili.

3V nadaljevanju je tožena stranka presojala utemeljenost obravnavanega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Kljub stališču, da tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, ni dvomila, da prihaja iz Alžirije in da je njen državljan. Nato je povzela tožnikove navedbe, iz katerih je razvidno, da ga je v Franciji zabodel človek, s katerim je imel težave že v Alžiriji. Zgodilo se je tudi, da se je mimo njega na motorju pripeljal neznanec in ga udaril. Tožniku naj bi grozili tudi po Facebooku.

4Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni predložil zdravniškega potrdila o ureznini, kljub temu da je prejel sedem šivov, in morebitnega s tem povezanega policijskega zapisnika. Tako ni ravnal niti glede ekranskega posnetka v zvezi z navedenimi grožnjami. Menila je, da je malo verjetna tožnikova navedba, da blokira svoj profil in odpira novega, s tem v zvezi pa si je zastavila tudi vprašanje, kako je možno, da glede na njegove trditve na tak način sploh lahko prejema grožnje.

5Po presoji tožene stranke so malo verjetne tožnikove navedbe o napadu v več milijonskem Marseillu, kar tudi sicer ne izkazuje tožnikove ogroženosti v izvorni državi. Tožena stranka je s tem v zvezi še pojasnila, da je že v odločbi z dne 31. 7. 2019 sprejela stališče o tožnikovih trditvah glede spora z družino, katere člana naj bi pretepel njegov stric.

6Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnikove splošne in dokazno nepodprte trditve ne morejo pomembno povečati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

7Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka.

8Uvodoma se ne strinja s presojo tožene stranke o splošnosti svojih navedb v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in se sklicuje na zapisnik o ustnem prejemu navedenega zahtevka z dne 26. 2. 2020 (v nadaljevanju zapisnik), iz katerega naj bi bilo razvidno, da je na vprašanje o novih dejstvih in dokazih izjavil, da ne razume, kaj je na primer dokaz.

9V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da ni listin, ki bi potrdile zatrjevane grožnje. Meni, da njihovo resnost dokazujejo njegove navedbe, da so ga s tem v zvezi v Franciji že poškodovali z nožem, pri čemer je rano pod levim komolcem tudi pokazal.

10Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka z navedbami, da iz zapisnika o ustnem prejemu zahtevka ni jasno razvidno, ali je razumel tolmačevo prevajanje. Pojasnjuje namreč, da je na vprašanje, ali razume prevajanje preko tolmača v celoti, oziroma ali je imel s tem v zvezi kakšne pripombe, odgovoril z »da«. Zato naj ne bi bilo razjasnjeno, ali je tožnik res razumel, kaj se od njega pričakuje.

11Iz tožbenih navedb je še razvidno, da tožnik ni izjavil, da se je napad zgodil v Marseillu, ampak da ima sorodnike v Marseillu v kraju C. Ne strinja se s spresojo, da opisani napad v Alžiriji zanj ne pomeni nevarnosti, in meni, da bi bil tam najbolj izpostavljen maščevanju. Pojasnjuje še, da lahko razloge v zvezi z resno škodo izkaže le s svojo izjavo in da je navedel toliko dejstev, kolikor je bilo vprašanj in kolikor je sploh razumel, kaj je treba navesti. Meni še, da iz zapisnika ni razvidno, ali je razumel svoje pravice in dolžnosti v postopku.

12Glede na navedeno tožnik v zvezi z razlogi, zaradi katerih je v izvorni državi ogrožen, predlaga svoje zaslišanje, na podlagi katerega naj sodišče odpravi izpodbijani sklep in odloči o zadevi. Podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

13V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, da tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z napadom z nožem in grožnjami sorodnikov osebe, ki jo je v Alžiriji ranil njegov stric. Poudarja, da tožnik ni navajal drugih razlogov in ni predložil novih dokazov. Meni, da ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča ni dolžna sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičevalo uvedbo ponovnega postopka. Zato po njeni presoji tožnik s tako posplošenimi trditvami ni uspel izkazati pomembnega povečanja verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

14Tožba ni utemeljena.

15Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali jo je izrecno umaknila, vloži tàko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

17Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹ Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.²

18Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je bila odločilen razlog za odločitev tožene stranke o tožnikovem zahtevku ravno ugotovitev, da uveljavlja razloge, ki se nanašajo na dogodke v času njegove odsotnosti iz Alžirije. S tem povezane tožnikove izjave o grožnjah po facebooku in napadu z nožem pa so po presoji tožene stranke presplošne in dokazno nepodprte.

19Tako posplošena dejstva tudi po presoji sodišča ne bi verjetno pripeljale do priznanja mednarodne zaščite. Na navedeno pravilno stališče o posplošenosti tožnikovih izjav ne morejo vplivati niti pavšalni tožbeni ugovori, da iz zapisnika ni razvidno, ali tožnik razume kaj je dokaz, ali je razumel prevajanje in da bi mu morala tožena stranka postaviti podrobnejša vprašanja. Ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je bil namreč zastopan po pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce³. S tem v zvezi pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da prosilec in njegov pooblaščenec delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka in da se svetovalec ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja, nato pa šele v tožbi na toženo stranko naslavljati očitke, o čem vse prosilca ni vprašala.⁴ Pri tem sodišče še ugotavlja, da je iz zapisnika jasno razvidno, da je bil tožniku prebran v arabskem jeziku, da ga je razumel in da nanj ni imel pripomb.

20Glede na navedeno ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb upravnega postopka, saj je ob upoštevanju zgornjih izhodišče očitno, da je sodni preizkus izpodbijanega sklepa mogoč. Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, mora namreč biti možnost preizkusa odločbe (sklepa) popolnoma izključena. Tožnikovo nestrinjanje z navedenimi razlogi oziroma ugotovitvami upravnega organa pa še ne pomeni, da vsebinski sodni preizkus izpodbijanega sklepa ne bi bil mogoč.

21Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

22V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je bil namreč zaslišan že ob ustni vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar izvedba dokaza z njegovim zaslišanjem ni bila pomembna za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1.

¹ Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
² Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
³ Predstavnica PIC-a, ki je tožnika zastopala pri vložitvi drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka na zapisnik, je svetovalka za begunce (glej spletno stran: "https://spvt.mp.gov.si/imenik-svetovalcev-za-azil-begunce/Page-2.html".
⁴ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve).