VSC Sklep I Kp 44777/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega D. P. še podani.

2Zoper navedeni sklep se pritožuje obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor odpravi. Podrejeno predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom. Končno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočne obtožnice in dokazov, na katerih le-ta temelji, od zadnje pravnomočne ugotovitve o obstoju razlogov za pripor zoper obtoženega pa se ni zgodilo nič, kar bi utemeljenost suma omajalo. Kljub temu zagovornica ponovno obširno in podrobno analizira dokaze v zvezi z očitki po posameznih točkah obtožnice, pri tem pa dobesedno ponavlja navedbe, ki jih je uveljavljala že v predhodnih pritožbah. Ker je pritožbeno sodišče doslej v zvezi z vsebinsko enakimi navedbami že večkrat pojasnilo, da očitkom o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče slediti in da ne morejo privesti do drugačne ugotovitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, tudi tokrat ni podlage za drugačne zaključke. Ker je v predmetni zadevi utemeljen sum pravnomočno ugotovljen in ker se od pravnomočnosti obtožnice niso ugotovila nova dejstva ali okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo utemeljenosti suma glede obtoženemu D. P. očitanih kaznivih dejanj, tudi tokrat pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanje utemeljenega suma, ni mogoče šteti za utemeljene. Prav tako ni mogoče slediti ponovno uveljavljanemu stališču zagovornice, da so vsi telefonski pogovori in posnetki pogovorov, ki so pridobljeni na podlagi nezakonite in protiustavne prve odredbe PP 2/2019 z dne 18. 2. 2019, sadeži zastrupljenega drevesa, saj je v zvezi s takimi navedbami pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v sklepu z dne 24. 4. 2020, da kljub drugačnemu mnenju zagovornice, ne gre za (očitno) nezakonitost teh dokazov, da bi vplivala na presojo o izkazanosti utemeljenega suma. Tudi obširne pritožbene navedbe na straneh 3 do 9 obravnavane pritožbe, da bi sodišče moralo ob upoštevanju novejše sodne prakse Sodišča EU (sodba v zadevi C-623/17 in združenih zadevah C-511/18, C-512/18 ter C-520/18 z dne 6. 10. 2020) kot prima facie nezakonite dokaze izločiti iz predmetnega spisa vse dokaze pridobljene na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, ki so bile izdane na podlagi 149.b člena ZKP-M, pritožbenega sodišča ne prepričajo v potrebo po drugačni presoji obstoja utemeljenega suma, saj se ne strinja s stališčem zagovornice, da naj bi šlo za prima facie nedovoljene dokaze. Sicer pa zagovornica sama navaja, da je te navedbe podala že v dopolnitvi predloga za izločitev dokazov (list. št. 3621-3634) in kot je razvidno iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 4. 12. 2020 (list. št. 3681 - 3702), s katerim je bilo odločeno o predlogih za izločitev dokazov, se je do teh navedb opredelilo že sodišče prve stopnje, ki ni zasledilo nezakonitosti, nadaljnja presoja zakonitosti dokazov pa bo tako prepuščena nadaljnjemu postopku, če bo zoper sklep o predlogih za izločitev dokazov z dne 4. 12. 2020 vloženo pravno sredstvo.

6Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da so izkazane tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno ponovitveno nevarnost. Kot objektivne okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 storjeno v kvalificirani obliki, za katero je predpisana kazen od 1 do 8 let zapora in denarna kazen, v okviru dobro organizirane kriminalne združbe, v okviru katere so se njeni člani ukvarjali s tem, da so tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, v času od 24. 9. 2018 do 27. 8. 2019 proti plačilu nezakonito spravljali na njeno ozemlje in jih po njem prevažali, pri tem pa dejanja storili tudi na način, da so povzročili nevarnost za življenje in zdravje tujcev (novačeni naj bi bili tudi odvisniki od prepovedanih drog, ki so vozili pod vplivom drog, nekateri brez veljavnega vozniškega dovoljenja, vozili so bistveno preveliko število potnikov in v nekaterih primerih bežali pred policijo), vloga obtoženega D. P. pa naj bi bila sklepanje dogovorov o izvedbi prevoza tujcev, novačenje ter organiziranje mreže oseb, ki so bile kot vozniki proti plačilu pripravljeni sodelovati pri prevozu tujcev, sodelovanje pri najemu vozil za prevoz, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih. V zvezi z očitkom neupravičene prodaje prepovedanih substanc pa je sodišče prve stopnje kot objektivne okoliščine izpostavilo večjo količino in več vrst prepovedanih drog (heroin, kokaina in konoplja v vrednosti 13.750 EUR), da sta predvsem heroin in kokain zdravju zelo škodljivi drogi in da gre za eno najtežjih kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje in življenje, kar se odraža tudi v visoko zagroženi kazni (predpisana kazen zapora od 1 do 10 let). Motiv za izvrševanje kaznivih dejanj je bil pričakovan zaslužek, saj naj bi mu kazniva dejanja očitno prinašala premoženjsko korist.

7Kot subjektivne okoliščine pripornega razloga je sodišče prve stopnje upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije (za katero je že prestal zaporno kazen) in zaradi kaznivih dejanj izsiljevanja in proizvodnje ter prometa s prepovedanimi drogami (v času izvrševanja očitanih dejanj je še vedno prestajal zaporno kazen v obliki t.i. vikend zapora) in obtoženčevo fiktivno zaposlitev pri samostojnem podjetniku K. Na podlagi navedenih okoliščin je namreč mogoče utemeljeno sklepati, da si obtoženec sredstva za preživljanje pridobiva tako, da že več let in kljub že prestani zaporni kazni še vedno izvršuje najhujše oblike kaznivih dejanj s področja organiziranega kriminala in da ga očitno tudi prestana zaporna kazen in prestajanje zaporne kazni v alternativni obliki (vikend zapora) ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Hkrati pa so s tem pri obtožencu izkazane negativne osebne lastnosti kot so koristoljubnost, nespoštovanje pravnih norm, vztrajnost in trdna odločenost izvrševati takšna kazniva dejanja, saj naj bi jih izvrševal zaradi pridobivanja premoženjske koristi, od izvrševanja pa ga niso odvrnile niti dosedaj izrečene kazni, niti dejstvo, da so nekateri prevozniki bili pri izvrševanju kaznivih dejanj prijeti.

8Tudi v tokratni pritožbi zagovornica zaključke sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obtoženca poskuša ovreči z izpodbijanjem utemeljenega suma, ko navaja, da niso z ničemer izkazani dogovori z neznanimi sostorilci o prevozu tujcev, da ni z ničemer izkazano, da naj bi obtoženi D. P. povzročil nevarnost za zdravje in življenje ljudi, saj ni bil voznik, da je tudi neupravičena prodaja prepovedanih substanc zgolj očitek, glede katerega v spisu ni najti nobenih dokazov in da v spisu ni najti niti personalnih, niti materialnih dokazov, ki bi obtoženega D. P. povezovali s kaznivim dejanjem prodaje prepovedanih drog obtoženemu B. Pritožbeno sodišče je doslej že večkrat pojasnilo, da prepričljivih zaključkov o ponovitveni nevarnosti ni mogoče ovreči z izpodbijanjem utemeljenega suma, ki glede na zgoraj obrazloženo ni vprašljiv in da zato s takimi pritožbenimi navedbami ne more prepričati pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je obtoženi D. P. ponovitveno nevaren.

9Tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obtoženega še vedno nujen in neogibno potreben ter sorazmeren ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, da je le s priporom mogoče zagotoviti varnost ljudi in da izrek kateregakoli milejšega ukrepa, tudi hišnega pripora, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker se tako kazniva dejanja s področja prepovedanih drog kot organizacija in novačenje oseb za voznike ilegalnih migrantov, ki se očita D. P., lahko izvršujejo tudi iz prostorov hišnega pripora preko telefonskih in internetnih komunikacij, zato je zgolj s priporom mogoče z gotovostjo in učinkovito preprečiti izkazano ponovitveno nevarnost. Zlo, ki bo z omejitvijo svobode gibanja povzročeno obtoženemu, je tudi po oceni pritožbenega sodišča neprimerno manjše od zla, ki ga naj bi z izvršitvijo kaznivih dejanj (v sodelovanju z drugimi soobtoženci v predmetni zadevi) povzročil oškodovancem, ki so ljudje, katerih razlog odhoda iz matične države je bil v težkih življenjskih in socialnih razmerah, v katerih so bivali, kar pa naj bi obtoženi izkoristil za pridobivanje lastnega zaslužka, kot tudi oškodovancem, med katerimi prevladujejo predvsem mladi ljudje v zvezi s prepovedano drogo. Pravilni so tudi poudarki sodišča prve stopnje, da kazniva dejanja s področja prepovedanih drog predstavljajo eno najtežjih kaznivih dejanj, z morebitnimi daljnosežnimi posledicami za varnost, zdravje ljudi, potencialnih uživalcev prepovedanih drog in zato milejših ukrepov ni mogoče uporabiti, in da prepovedani drogi kot sta heroin in kokain, sodita tudi med najnevarnejše prepovedane droge, torej tiste, ki zelo ogrožajo ne le človekovo zdravje, temveč tudi življenje.

10Upoštevajoč navedeno ni mogoče pritrditi stališču zagovornice, da se glede na izvršitvene oblike, kot se očitajo obtoženemu, kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja državne meje ne more izvrševati od doma, preko telefona, niti da bi lahko kaznivo dejanje izvrševal tudi v priporu, saj ima na razpolago telefon vsak dan med 8.00 in 16.00. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da se obtoženemu D. P. ne očita (zgolj) prevažanje ilegalnih migrantov, temveč predvsem organizacija prevozov, novačenje oseb za prevoze, sodelovanje pri najemanju vozil, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih, kar vse je mogoče izvrševati tudi brez njegove fizične prisotnosti na terenu, prav tako pa je že v sklepu z dne 25. 8. 2020 pojasnilo, da tudi okoliščina, da ima obtoženi D. P. tudi v zavodu, kjer se izvršuje pripor, na voljo telefon vsak dan od 8. do 16. ure, pa kljub temu teh kaznivih dejanj ne izvršuje, ne nakazuje na drugačen zaključek glede neogibne potrebnosti pripora. Kot je že takrat poudarilo pritožbeno sodišče, v priporu gre vendarle za časovno omejeno komunikacijo (v nočnem času, ko se pogosto opravljajo prevozi ilegalnih migrantov, komunikacija ni mogoča), da pri taki komunikaciji tudi ni mogoče pričakovati popolne zasebnosti in da zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče s hišnim priporom doseči enak učinek kot ga ima pripor. Od obtoženca, ki naj bi očitana mu kazniva dejanja storil v času prestajanja kazni zapora, ki se je izvrševala z zaporom ob koncu tedna, namreč ni mogoče pričakovati, da z izvrševanjem kaznivih dejanj na prostosti ne bi nadaljeval, ne glede na to, kje naj bi se izvrševal hišni pripor. Glede na to, da naj bi obtoženec očitana mu kazniva dejanja izvršil v času, ko je bil formalno zaposlen pri samostojnem podjetniku Z. P., pa tudi zatrjevanja, da obtoženega čaka zaposlitev pri A., ne morejo prepričati v potrebo po drugačnih zaključkih o nujni potrebnosti pripora za preprečitev ponovitvene nevarnosti.

11Prepričljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da pri obtoženemu ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči želenega cilja, to je varovanja zdravja in varnosti ljudi tako nezakonitih prebežnikov, kot tudi uživalcev prepovedanih drog. Pritožbene navedbe, da obtoženi D. P. ni sam neposredno izvrševal prevozov nezakonitih prebežnikov, da so se tudi sicer vozili v večjih vozilih (avtodomih, kombijih, kombiniranih vozilih) in da ni on določal števila prebežnikov v posameznem vozilu, niti jih ni on silil, da se natlačijo v vozila, temveč so se za to sami in zavestno odločili, ne morejo omajati prepričljivost zaključka o neogibni potrebnosti pripora. Varnost prebežnikov ne ogroža samo neposredni izvrševalec prevoza tj. voznik, temveč tudi organizator takega prevoza in glede na način sodelovanja obtoženca pri izvrševanju očitanega mu kaznivega dejanja ni podlage za dvom v to, da zaradi obtoženčevih ravnanj varnost nezakonitih prebežnikov ne bi bila ogrožena.

12Izpodbijani sklep prav tako vsebuje razumljive, zadostne razloge, ki pritrjujejo zaključku o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženega D. P. Obtoženčeva predhodna ravnanja, njegova predkaznovanost, vztrajnost, intenzivnost, predrznost in trdna odločenost pri izvrševanju kaznivih dejanj, ne dajejo podlage za zaključek, da je mogoče pričakovati njegovo sodelovanje in pripravljenosti spoštovanja milejših omejevalnih ukrepov. Ker naj bi obtoženec očitana mu kazniva dejanja storil v času izvrševanja kazni zapora v alternativni obliki, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni z ničemer izkazano, da obtoženi nima namena sodelovati in da nima trdne volje, da hišnega pripora ne bi kršil, ne glede na zatrjevano zgledno obnašanje in opravljanje dela tekom izvrševanja pripora. Zgolj to, ob upoštevanju obtoženčeve preteklosti, na daje opore za sklepanje, da je obtoženi urejen, zanesljiv in vreden zaupanja in da zato najhujši poseg v osebno svobodo ni potreben. Nenazadnje pa je tudi Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa (glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in XI Ips 62515/2018 z dne 6. 6. 2019).

13Pripor pa je sorazmeren tudi s časovnega vidika, čeprav traja že več kot 15 mesecev. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je bila obtožnica vložena 5. 2. 2020 in je postala pravnomočna 24. 4. 2020, opravljeni pa so bili predobravnavani naroki za posamezne obtožence, za druge pa so že razpisani. Čeprav je že 7 od skupno 10 obtožencev priznalo krivdo in so jim tudi bile že izrečene kazni (A., K., B., R., B., Ž. in B.), je potrebno upoštevati, da gre za kompleksno kazensko zadevo, v kateri je udeleženo veliko število obtožencev, ki se jim očita večje število kaznivih dejanj in je potrebno pridobivati tudi podatke iz tujine, in da je časovna sorazmernost pripora še vedno podana, zlasti ob upoštevanju višine zagroženih kazni za posamezna kazniva dejanja, ki se očitajo obtožencem. Zgolj pavšalna pritožbena zatrjevanja, da je zaradi 15 mesečnega trajanja pripor zoper obtoženega D. P. nesorazmeren ukrep, prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Prav tako pa ni mogoče utemeljeno trditi, da je pripor nesorazmeren ukrep zaradi načina izvrševanja pripora zaradi epidemije koronavirusa, ko obtoženi v času prvega vala epidemije sploh ni imel osebnih stikov z obiskovalci in jih tudi v sedanjem drugem valu epidemije nima. Gre za izjemno situacijo, ki velja enako za vse pripornike in je strokovno utemeljena. Čeprav je prestajanje pripora zaradi sprejetih ukrepov v zvezi z omejevanjem širjenja okužb s koronavirusom še toliko težje kot običajno, gre vendarle za obravnavo obtoženčevega ravnanja v preteklosti in posledično njegove nevarnosti v bodočnosti, kar na vprašanje sorazmernosti in neogibne potrebnosti ne more vplivati.

14Ker so glede na navedeno pritožbene navedbe neutemeljene in ker izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.