VSK Sodba II Kp 12522/2010

I. Pritožba zagovornice obtoženega Z. V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je zanj izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh let zapora in preizkusno dobo štirih let ter varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica po 67. členu KZ za čas treh let. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v znesku 400,00 EUR. Družbo S. di M. G. e G. R. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper tako sodbo se pritožuje obtoženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov. V dopolnjeni pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v smeri izpostavljenih pritožbenih navedb, kršitev, ki jih zatrjuje zagovornica, pa pri tem ni zasledilo. Sodišče prve stopnje se je izčrpno in prepričljivo opredelilo do odločilnih dejstev, na njihovi podlagi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakona ter zanesljivo ugotovilo krivdo obtoženca za kaznivo dejanje po obtožbi. Zaključkov, na katerih temelji sprejeta odločitev, pritožbene navedbe tako ne uspejo ovreči.

5Obtoženčeva zagovornica navaja, da je bila v času storitve kaznivega dejanja finančna situacija družbe O. slaba, da ni bila sposobna dobiti kredita, da je imela blokirane račune in da ni imela sredstev za nabavo blaga, dobavitelji pa ji niso več zaupali, zaradi česar dejavnosti ni mogla opravljati in torej tudi strojev ni več potrebovala. Družba V. je zgolj dokončala že začete posle, ki jih O. sam ni mogel dokončati.

6Na enake navedbe je v razlogih izpodbijane sodbe povečini odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja ugotovilo, da je družba O. do leta 2004 uspešno poslovala, nato pa so se njeni prihodki skoraj razpolovili. Situacija je bila posledica prenehanja dejavnosti, do katere je prišlo zaradi ravnanj obtoženca, ki je premoženje družbe v tem letu prenesel na družbo V., ustanovljeno v času pojava sporov med družbeniki družbe O. (14. in 28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7Na podlagi ugotovitev izvedenke, da družba O. ni imela nobenega poslovnega razloga, da bi osnovna sredstva prodala družbi V., saj se je dejavnost še izvajala in so bili delavci zaposleni, stroje pa so uporabljali še šest mesecev po prodaji, je sodišče prve stopnje prepričljivo sklepalo o škodljivosti prodaje strojev za družbo O. (10., 12. in 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ravno zaradi tega je družba namreč prišla v situacijo, ko ni imela več tehnično-tehnološke podlage za opravljanje dejavnosti. Ker je prodaja strojev pomenila odločilen korak v prenosu dejavnosti na družbo V., je neutemeljena pritožbena navedba, da drugega kupca za stroje ni bilo, saj je bilo že samo dejstvo prodaje za O. škodljivo. Obtožencu ni bila očitana konkretna premoženjska škoda, ki bi nastala s prodajo strojev, zato so neutemeljene navedbe zagovornice, da bilo treba takšno škodo ugotavljati z izvedencem.

8Nezmožnost dokončanja utečenih poslov družbe O. je bila torej posledica ravnanj obtoženca, ki je poskrbel, da je posle po prevzemu strojev dokončal V., ki ga je obtoženi kupcem ponudil kot alternativo za nadaljevanje proizvodnje (32. točka obrazložitve). Zgolj pavšalne pritožbene navedbe, da brezplačen prenos utečenih poslov ni izkazan, so zato neutemeljene.

9Zagovornica zatrjuje tudi zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da so bile najemne pogodbe, iz katerih so izvirale terjatve obtoženca do družbe O., fiktivne, saj se je z njimi, četudi so bile sklenjene za nazaj, zgolj ugotovilo relevantno dejansko stanje glede obveznosti družbe iz naslova najemnin. Vendar pa pritožba zaključke sodišča prve stopnje v tem delu povzema netočno in ji že zato ni bilo mogoče pritrditi. Sodišče je namreč o fiktivnosti pogodb sklepalo na podlagi okoliščin njihovega nastanka, pri čemer je obveznost plačila najemnin obstajala tudi za čas pred ustanovitvijo družbe, obtoženi pa jih je podpisal za nazaj, v imenu najemodajalca in najemnice (družbe O.), kar je onemogočalo kontrolo dejanske vrednosti posla. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da so bile pogodbe namenjene izključno naknadni vzpostavitvi terjatve obtoženca in njegove žene do O., ki je bila nato odstopljena družbi V., da je pobotala svoje obveznosti do družbe O. iz naslova prodanih strojev in opreme, na kar kaže tudi čas zapadlosti, kot je bil s pogodbami določen (16. točka obrazložitve). Zato je prepričljivo stališče, da je bil posel v povezavi s celoto ravnanj obtoženca v tistem obdobju za družbo O. škodljiv. Kot je še ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila vrednost pogodbe določena glede na potrebe izpeljave posla (18. točka obrazložitve), zaradi česar se za nerelevantne pokažejo navedbe zagovornice, da bi moralo pravo višino najemnine sodišče ugotavljati s pomočjo izvedenca. Iz obrazložitve sodbe tudi ni mogoče sklepati, da bi na vsebino odločitve vplivalo vprašanje zastaranja teh terjatev.

10Ugotovitve izvedenke, da so bili ob vložitvi predloga za stečaj dne 20. 12. 2004 podani pogoji za stečaj družbe O., saj je imela že več kot šest mesecev blokiran račun in ni bila likvidna, in bi do stečaja prišlo ne glede na ravnanja obtoženca (7. točka obrazložitve), zato tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj potrjujejo, da so ravno opisana ravnanja obtoženca družbo O. pripeljala v situacijo, v kateri ni mogla več poslovati. Zato ne drži pritožbena navedba, da so dokazi v tem delu v nasprotju z razlogi sodbe, kot zatrjuje zagovornica, ki sodišču prve stopnje v tej smeri očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Nasprotno: ugotovitve izvedenke potrjujejo, da so pravni posli, ki jih je opravil obtoženi in ki sami po sebi sicer niso bili nezakoniti (zaračunavanje najemnine za poslovne prostore, prodaja premoženja družbe, poboti terjatev, sklenjene asignacije itd.), dejansko pomenili uresničenje zakonskega znaka zlorabe položaja (kar ugotavlja že sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve), saj so bili namenjeni izključno prenosu premoženja in poslovanja na družbo V. ter reševanju jamstev obtoženca in njegovih družinskih članov za obveznosti družbe O., usmerjeni pa so bili v povzročitev škode tej družbi. Zato tudi ne drži, da je obtoženi posle družbe O. vodil zakonito in pošteno, niti ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je do težav družbe O. prišlo predvsem zaradi spremembe davčne zakonodaje, zlasti še, ker takšnih navedb zagovornica niti ni vsebinsko obrazložila, zlasti pa so neprepričljive zaradi istočasnega uspešnega poslovanja družbe V..

11V zvezi s prodajo nepremičnin družbe O. v letu 2006 zagovornica navaja, da je bilo vseeno, kdo je bil njihov kupec, pri čemer pa je bila prodaja družbi V. za družbo O. najugodnejša, saj je ta poleg kupnine poplačala še vse obveznosti prodajalca in je vsota plačil presegala drugo ponudbo, ki za poplačilo vseh dolgov družbe ne bi zadoščala. Da je bila cena prodanih nepremičnin prenizka, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, zaključkov pa s ponavljanjem svojega videnja zadeve zagovornica ne more izpodbiti, kar je še zlasti očitno, ker je pritožbena navedba, da je bila prodajna cena realna, ker je to ugotovila tudi davčna uprava, v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je o prenizki ceni sklepalo tudi na podlagi višje davčne osnove za plačilo davka v zvezi s prodajo (22. točka obrazložitve). Višina škode je bila ugotovljena s primerjavo prodajne cene za nepremičnine s ceno iz druge ponudbe, zato je ugotavljanje tržne cene s postavitvijo izvedenca, za katero se zavzema zagovornica, s tega vidika nepotrebna. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da so pogajanja o prodaji potekala že pred prodajo družbi V. (26., 30. in 31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato ne drži, da bi kupnino od nepremičnin v vsakem primeru dobila družba V. kot lastnica v času zadnje ponudbe. Z vidika ugotovljenega dejanskega stanja in sklepanja o storitvi kaznivega dejanja ni relevantno, da so bili pogoji za stečaj družbe O. podani pred prodajo nepremičnine in da zato ta na likvidnost in solventnost družbe ni mogla vplivati, kot tudi, da si družba O. financiranja s prodajo in nakupom (sell and lease back), ki ga je nato izpeljal V., ni mogla privoščiti, ker je bila nelikvidna in ji banke niso zaupale. Kot je bilo že obrazloženo, je bil namreč obtoženi tisti, ki je s predhodno opisanimi ravnanji povzročil opisano finančno stanje družbe, škodljivost prodaje nepremičnine za družbo O. z vidika možne in dosežene kupnine, s tem pa tudi nastale škode, pa je bila v postopku zanesljivo ugotovljena, kot tudi namen obtoženca, ki ga je pri tem zasledoval.

12Zaradi vsega navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi izpolnil vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja in da je tako ravnal naklepno, zato da na družbo V. prenese premoženje, delavce in poslovne odnose družbe O., kar je sodišče izčrpno obrazložilo. Navedbam, da sodba v tem delu nima razlogov in da je zato ni bi bilo mogoče preizkusiti, pa tudi, da so zaključki sodišča v nasprotju z dokazi v spisu, ni bilo mogoče slediti. Ker so bili upniki družbe O. povečini poplačani, kar je zanesljivo ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, tudi ni mogoče sklepati, da so bila ravnanja obtoženca usmerjena v korist družbe O. ali da njegov naklep povzročiti ji škodo ni bil podan, zlasti ker ni mogoče spregledati, da je pri poplačilu upnikov zasledoval predvsem lastni finančni interes, saj bi v nasprotnem primeru nanj in njegove družinske člane padla obveznost plačila terjatev, pri katerih so nastopali kot poroki, pa tudi tudi zaradi zagotavljanja nadaljnjega poslovanja družbe V..

13Ostale pritožbene navedbe se ne po presoji pritožbenega sodišča nanašajo na odločilna dejstva. Pridobitev premoženjske koristi družbi V. je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo (44. točka obrazložitve), zato je trditev, da ta korist ni bila pridobljena, z vidika obstoja kaznivega dejanja brezpredmetna. Enako velja za navedbo, da škoda ni bila povzročena lastnikom podjetja (očitno ostalemu družbeniku), saj povzročitev takšne škode ni del opisa kaznivega dejanja. Zagovornica tudi ne pojasni pomena zatrjevane protispisnosti navedbe, da je bilo kaznivo dejanje storjeno od začetka leta 2002 do uvedenega stečaja dne 22. 4. 2008, pri čemer iz izreka sodbe izhaja, da je zadnje od ravnanj, ki pomenijo konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja, obtoženi storil 3. 4. 2006, torej v času, ko je bil tudi po navedbah zagovornice še vedno direktor družbe O.. V pritožbi ni pojasnjen niti pomen zatrjevanega razhajanja med zaključkoma sodišča, da register OS ni bil vzpostavljen in da je bilo vse prodano, niti pritožbene navedbe, da je V. pri družbi O. nabavil le 6,1 odstotka strojev. Pritožbi v tem delu zato ni bilo mogoče slediti. Enako velja za posplošeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene in da sodba zato ni obrazložena.

14Prav tako ne drži, da je kaznivo dejanje lažnega stečaja po prvotni obtožbi, ki naj bi bilo storjeno v enakih časovnih okvirih kot sedaj obravnavano, torej do 3. 4. 2006, ko so bile prodane nepremičnine družbe O., zastaralo pred modifikacijo obtožnice dne 15. 12. 2015. Za kaznivo dejanje je bila namreč predpisana kazen od šestih mesecev do petih let zapora (232. člen KZ), kar pomeni, da bi desetletni absolutni zastaralni rok potekel šele 3. 4. 2016 (4. točka prvega odstavka 111. člena v zvezi s tretjim in šestim odstavkom 112. člena KZ), torej po modifikaciji.

15Na podlagi zatrjevanih zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter tudi kršitve kazenskega zakona je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo še glede odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob predpisani kazni od enega do osmih let zapora (drugi odstavek 244. člena KZ) kot olajševalne okoliščine pravilno upoštevalo nekaznovanost obtoženca, potek časa ter njegovo urejeno življenje, kot obteževalne pa težo dejanja in škodljive posledice. Izrek pogojne obsodbe je glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezen, določeni kazen zapora in preizkusna doba pa primerno odražata zlasti visok znesek povzročene škode, obenem pa tudi prepričanje, da obtoženi kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Ne glede na to se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da je zaradi načina izvršitve kaznivega dejanja in njegove teže podana nevarnost, da bi položaj poslovodje ponovno zlorabil, kar je narekovalo izrek varnostnega ukrepa po 67. členu KZ.

16Zaradi vsega navedenega in ker ni zasledilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17Ker obtoženec s pritožbo svoje zagovornice ni uspel, mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso (prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 95. člena ZKP) v znesku 600,00 EUR, odmerjeno ob upoštevanju sodne takse po odmeri sodišča prve stopnje (tar. št. 7122 taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST‑1).