VSM Sklep IV Kp 24290/2016

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep v izreku spremeni tako, da se glasi:

„I. Kazen 3 (treh) mesecev zapora, ki je bila izrečena obsojenemu S.H. s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi I K 24290/2016 z dne 13. 9. 2017, pravnomočno in izvršljivo dne 5. 10. 2017, se izvrši v obsegu neopravljenega dela v splošno korist, to je v obsegu 159,5 ur, kar predstavlja 79 dni oziroma dva meseca in 19 dni zapora.

II. Predlog obsojenega S.H. z dne 15. 1. 2020, dopolnjen dne 21. 8. 2020 za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom se zavrne.“

1Okrajno sodišče v Lendavi je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se obsojenemu S.H. kazen treh mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi I K 24290/2016 z dne 13. 9. 2017, pravnomočno in izvršljivo dne 5. 10. 2017, ki se izvrši z delom v splošno korist v trajanju 180 ur, ki bi jih moral obsojenec opraviti v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v trajanju 79 dni hišnega zapora. Odločilo je, da se obsojenec ne sme oddaljiti iz stanovanja na naslovu Č., Ulica p.Č. 140, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela. Če se obsojenec brez dovoljenja sodišča oddalji iz stanovanja, kjer se izvršuje hišni zapor, ali pa to stori zunaj dovoljenega časa ali ne upošteva omejitve ali krši druga pravila glede izvrševanja hišnega zapora, lahko sodišče s sklepom odloči, da se preostanek kazni zapora izvrši v zavodu.

2Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela v zavodu za prestajanje kazni zapora, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožba je utemeljena.

4Uvodoma je pojasniti, da v skladu z določbo enajstega odstavka 86. člena KZ-1 sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist. Takšna odločitev sodišča obsojencu v ničemer ne preprečuje vnovične vložitve predloga za izvršitev kazni zapora na nadomestni način, kakor tudi ne preprečuje sodišču prve stopnje, da bi o tem predlogu meritorno odločalo ter mu bodisi ugodilo bodisi ga zavrnilo. Posledično ni mogoče pritrditi okrožni državni tožilki, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu, ker v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 ni odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela v zavodu za prestajanje kazni zapora.

5Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da mora sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom v skladu s petim odstavkom 86. člena KZ-1 presoditi nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca, pri čemer mora podan predlog za nadomestno prestajanje zaporne kazni dosledno obravnavati tudi z vidika generalno in specialno preventivne funkcije kazni, ki se uresničuje z njeno izvršitvijo.

6Soglašati je s stališčem okrožne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti obsojenčevega predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom napačno ocenilo objektivne in subjektivne okoliščine na strani obsojenca, saj s takšnim načinom prestajanja kazni ne bi bil dosežen namen kaznovanja pri obsojencu. Sodišče prve stopnje se je namreč v izpodbijanem sklepu osredotočilo na obsojenčevo zdravstveno stanje kot subjektivno okoliščino na strani obsojenca, prezrlo pa je preostale objektivne okoliščine, ki načina izvršitve izrečene zaporne kazni na predlagan način ne omogočajo. Pri tem je okrožna državna tožilka pravilno izpostavila in ovrednotila pomembno dejstvo, da je bilo obsojencu že enkrat omogočeno delo v splošno korist, pa obsojenec tega dela ni opravil, pri čemer vzroka za to ni iskati v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale opravo tega dela, pač pa v obsojenčevem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, kot je nenazadnje to v izpodbijanem sklepu ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na izrazito pavšalno pojasnilo sodišča prve stopnje, da ne ugotavlja obstoja nevarnosti obsojenca, niti možnosti ponovitve dejanja, je okrožna državna tožilka v nadaljevanju tudi pravilno izpostavila, da obsojenec osebno ni primeren za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, saj je kljub predhodno izrečenim številnim kazenskim sankcijam nadaljeval s svojim kriminalnim početjem, kar kaže na njegov negativni odnos do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih ne spoštuje, zaradi česar ni mogoče ustvariti pozitivne prognoze glede njegovega nadaljnjega vedenja in ravnanja. Ni namreč mogoče prezreti, da je obsojenec specialni povratnik, že večkrat obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja tatvine in velike tatvine ter drugih kaznivih dejanj, tudi z elementi nasilja, izrečene kazni pa nanj niso vplivale tako, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Na podlagi obsojenčeve predkaznovanosti in ker zadnja nadomestna izvršitev kazni zapora ni bila uspešna, obsojencu tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre zaupati, da takšnega načina izvrševanja kazni zapora ne bo zlorabil, zato namena kaznovanja ni mogoče doseči drugače kot z izvršitvijo zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora. Možnost ponovitve dejanja pa je nenazadnje izkazana tudi na podlagi dejstva, da je obsojenec po obsodbi za obravnavno kaznivo dejanje storil novo kaznivo dejanje, in sicer kaznivo dejanje nasilja v družini, ki ga je izvršil ravno na domu, kjer bi se naj sedaj izvrševal hišni zapor, kot na to pravilno opozarja okrožna državna tožilka. Na tej podlagi je utemeljeno in razumno zaključiti, da glede na takšno obnašanje obsojenca ni zagotovila, da bi kakršenkoli nadomestni način izvršitve zaporne kazni imel učinek na obsojenca v smeri, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

7Tudi sicer okrožna državna tožilka pravilno poudarja, da zdravstvena dokumentacija za obsojenca, na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, ne zadošča za zaključek o utemeljenosti obravnavanega predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom. Iz ambulantnega zapisnika dr. I.H. namreč izhaja, da se obsojenec zaporni kazni izogiba na način, da si povzroča samopoškodbe, na podlagi preostale zdravstvene dokumentacije, ki je bila pridobljena v okviru ugotavljanja obsojenčeve sposobnosti za opravljanje dela v splošno korist, pa izhaja, da bi v posameznih obdobjih obsojenec kljub svojemu zdravstvenemu stanju lahko opravljal določena dela z omejitvami, vendar za opravo le-teh ni bil ustrezno motiviran, kar izkazuje, da je le ravnanju obsojenca pripisati, da dela v splošno korist ni opravil. Identičen zaključek je sprejelo tudi sodišče prve stopnje (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato na tej podlagi toliko bolj ni mogoče soglašati z nadaljnjo presojo sodišča prve stopnje, da glede na obstoječe zdravstveno stanje obsojenca, kot ga izkazuje taista medicinska dokumentacija, ni potrebe, da bi obsojenec izrečeno kazen zapora moral prestati v zavodu za prestajanje kazni zapora (točka 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V primeru morebitnih pomislekov glede zdravstvenega stanja obsojenca, pa je okrožna državna tožilka pravilno še poudarila, da so v zavodu za prestajanje kazni zapora ustrezno usposobljeni in prilagojeni tudi za primere kot je obsojenčev, pri čemer ne gre prezreti, da so obsojencem na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje v okviru zavoda, kakor tudi zunaj zavoda v zdravstvenih organizacijah, o čemer odloča zdravnik, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dalo prevelik poudarek obsojenčevemu zdravstvenemu stanju, saj le-to ob preostalih ugotovljenih okoliščinah, zlasti ugotovljeni nevarnosti obsojenca in možnosti ponovitve dejanja, ne zadošča za zaključek o utemeljenosti obravnavanega predloga.

8Ker je po obrazloženem pritožba okrožne državne tožilke utemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).

9Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker jo pritožbeno odmeri le v primeru, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, ki ga vloži obdolženec oziroma obsojenec ali kdo drug v njegovem imenu.