VSC Sodba Cp 415/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 373,32 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2017 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v višini 4.828,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 15. dan po izteku paricijskega roka po pravnomočnosti te sodbe do plačila.

2Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožnika zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožniku pa naj se naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Pritožbene navedbe in razlogi bodo podani v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe ter zahteval povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženka je v pritožbi navajala, da se ne strinja z ugotovitvijo, da je pustila (oziroma je pustil njen zaposleni voznik) polpriklopno vozilo na divjem parkirišču, da to glede na pogodbena določila ne ustreza dogovorjenemu parkirišču. V pogodbi ni nikjer določeno, kakšno mora biti parkirišče, za presojo skrbnosti pri izbiri parkirišča je potrebno pretehtati več dejavnikov, nesmiselne so ugotovitve sodišča, da mora biti parkirišče zavarovano in ograjeno in da bi toženka lahko pustila polpriklopnik na zavarovanem parkirišču proti plačilu, samo plačilo z ničemer ne utemeljuje večje varnosti, sodišče ni obrazložilo, zakaj se je oprlo na ta merila. Določilo v Splošnih pogojih (v nadaljevanju: SP), da se mora vozilo parkirati na varovanem parkirišču, velja le za tujino, torej izven ozemlja R. S. Parkirišče, kjer je toženka parkirala, se nahaja v industrijski coni neposredno pri podjetju M., je asfaltirano, osvetljeno ter pod video nadzorom, vršijo se redne kontrole in obhodi tega območja, vse te okoliščine kažejo na popolnoma sprejemljivo varnost, tožnica (verjetno prav: toženka) je varnost parkirišča zagotovila s prisotnostjo drugih sredstev, ki jih je sodišče popolnoma spregledalo, spregledalo je ključna dejstva. Najbolj prepričljivo je dejstvo, da je toženka dobila povrnjeno škodo za tovor od zavarovalnice v višini 22.992,57 EUR, zato je potrebno izpolniti zahtevo po varnem in zavarovanem parkirišču, zavarovalnica, ki ima glede zavarovanosti parkirišča strožje pogoje, kot se zahtevajo za presojo skrbnosti, je sporno parkirišče štela kot ustrezno, ni očitala toženki pomanjkanja skrbnosti in neprimernega parkiranja, do te dokazane trditve se sodišče ni opredelilo, napačno pa je presodilo dejstva glede parkirišča in zavzelo napačno stališče.

6Po presoji pritožbenega sodišča te pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti pravilnosti presoje sodišče prve stopnje, da je toženkin voznik najeto polpriklopno vozilo parkiral na nezavarovanem parkirišču.

Tožnik je namreč v svoji trditveni podlagi zatrjeval, da je toženkin voznik pustil polpriklopno vozilo odpeto od vlečnega vozila na divjem, nezavarovanem parkirišču, brez nadzora, ni parkiral na urejenem, ograjenem, osvetljenem parkirišču, parkirišče ni bilo primerno, po 6. točki SP, ki so sestavni del najemne pogodbe, se je toženka zavezala ravnati kot dober gospodar, ni ravnala v skladu s pogodbo. Toženkine trditve pa so bile, da je polpriklopnik bil parkiran na zavarovanem parkirišču v neposredni bližini poslovnih prostorov podjetja M., razsvetljeno in delno pokrito s kamerami, tam se vrši kontrola objektov.

Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku in pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da predmetni prostor ni zavarovano in ograjeno parkirišče, nanje je mogoče dostopati z več strani, ker sam prostor ni fizično varovan z ograjo, da ni urejen kot parkirišče, čeprav je asfaltiran in različni prevozniki tam puščajo tovorna vozila.

Pritožba torej ne izpodbija ugotovitve, da predmetni prostor ni urejen kot parkirišče. To ugotovitev pa potrjuje fotografije v prilogi B 2, to je, da so tovorna vozila zaporedno parkirana vzdolž asfaltirane dovozne ceste, ki vodi k poslovnim objektom. Če prostor sploh ni urejen kot parkirišče, tudi ne more biti zavarovano parkirišče, na kakršnem bi po tožnikovih trditvah v skladu z določili najemne pogodbe in SP, ki so njen sestavni del, moralo biti parkirano polpriklopno vozilo. Da bi moralo biti parkirišče zavarovano, med strankama sploh ni bilo sporno, sporno med njima je bilo le, kako mora biti parkirišče urejeno, da šteje kot zavarovano. Pritožbeno sodišče pa ne dvomi, da neoznačen prostor ob dovozni cesti k poslovnemu objektu M., vzdolž katere so drug za drugim parkirana posamična tovorna vozila, ne šteje kot zavarovano ali varovano parkirišče.

Toženka pa je šele v pritožbi prvič navedla, da le za tujino velja določba v SP, ki določa, da se mora vozilo parkirati na zavarovanem parkirišču, pri tem pa ni izkazala, da te trditve brez svoje krivde ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato je to nedovoljena pritožbena novota in je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Tudi ne drži pritožbena trditev, da tožnik toženki ni očital pomanjkanja skrbnosti in neprimernega parkiranja. Prav to je zatrjeval tožnik, saj je v svoji trditveni podlagi zatrjeval, da: se je toženka po 6. točki SP najemne pogodbe zavezala ravnati kot dober gospodar, najeto polpriklopno vozilo pa je bilo odtujeno zaradi velike malomarnosti toženke, toženka ni ravnala kot dober gospodar, ker kraj parkiranja ni bil ustrezen, ker polpriklopnik ni bil parkiran na urejenem, ograjenem, osvetljenem parkirišču, polpriklopno vozilo je njen voznik pustil brez varovanja.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da tudi pritožbene trditve o izplačani odškodnini za tovor ne morejo izpodbiti pravilnosti zaključka, da je bil polpriklopnik puščen na nevarovanem parkirišču. Iz podatkov v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je toženka res v pisni vlogi z dne 15. 2. 2019 (po že opravljenem drugem naroku za glavno obravnavo 12. 2. 2019) navedla, da ″tožeča stranka‶ (verjetno prav: tožena stranka) posreduje sodišču dopis A. toženki o tem, da je priznala odškodnino v višini 22.992,57 EUR za tovor na tej prikolici. Za ta dokaz, oziroma to trditev je toženka izvedela šele na obravnavi 12. 2. 2019 in zato tudi prilaga dokument in predlaga, da ga sodišče vzame v spis, saj po zatrjevanju tožeče stranke je ravno tovor tisti, ki zahteva parkiranje na zavarovanem parkirnem prostoru in očitno je bila izplačana odškodnina za tovor na prikolici, ki ima strožje kriterije od same prikolice, za katero trdi, da je odškodnina bila zavrnjena zaradi neprimernega parkiranja. Z navedeno vlogo je tudi predložila zatrjevan dopis, tožnik pa je na naroku za glavno obravnavo 2. 4. 2019 vztrajal pri svojih trditvah.

Z zgoraj povzetimi navedbami je toženka smiselno zatrjevala, da ji je zavarovalnica izplačala zavarovalnino za odtujen tovor na predmetnem polpriklopnem vozilu, ker je štela, da je toženka tovor parkirala na primernem parkirišču. Po presoji pritožbenega sodišča toženka v teh navedbah ni konkretizirala in s tem ni dovolj določno navedla zavarovalnih pogojev v zvezi z zavarovanjem tovora, zato je njena trditev o ″strožjih kriterijih‶ v zvezi z zavarovanjem tovora pavšalna. Sicer pa so v predmetni pravdi pravno odločilna le dejstva o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti pravdnih strank na podlagi njunega pogodbenega razmerja na podlagi najemne pogodbe za polpriklopno vozilo in pripadajočih Splošnih pogojev. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obravnavati in upoštevati ter zavzeti stališča do zgoraj povzetih toženkinih navedb o dejstvih, ker niso pravno odločilna. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, prav tako pa ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja in na katero tudi pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da sam dopis A. z dne 23. 6. 2014, priložen kot dokaz k toženkini pisni vlogi z dne 15. 2. 2019, dokazuje, da ne drži njena v tej vlogi navedena trditev, da je za ta dokaz izvedela šele na obravnavi 12. 2. 2019. Dopis, na katerega se toženka sklicuje, je naslovljen osebno na toženko in ima datum 23. 6. 2014.

7Pritožba dalje navaja, da opustitev zaklepanja polpriklopnika ne izhaja iz sfere toženke, da je brezpredmetna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstaja zanesljivo sredstvo za zaklepanje, da to res obstaja, vendar ga tožnik ni priskrbel, da ni bilo del najema, da se je sodišče opredelilo samo do vprašanja obstoja tega sredstva, ni pa ugotavljalo, ali je uporaba kraljevega čepa del pogodbenih določil, niti ni to sredstvo bilo del zavarovanja zavarovalnih pogojev, da mora toženka ravnati v skladu z določbami pogodbe in namenom stvari, da se ji očita malomarno ravnanje, ki ni v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja, če ne ravna tako. V konkretnem primeru ni bilo tako, zato odpade predpostavka odškodninske odgovornosti, to je krivda in posledično niso izpolnjene vse predpostavke.

Pritožba s takimi trditvami ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka, oziroma njen voznik pustil polpriklopnik tudi nezavarovan – nezaklenjen in da je bila toženkina pogodbena dolžnost, da vozila nikoli ne pušča nezaklenjenega, kar pa dokazujejo določila SP, ki so sestavni del najemne pogodbe za najem predmetnega polpriklopnega vozila (priloga A 2) in ki določajo, da najemnik vozila ne sme puščati nezaklenjenega. Iz toženkine trditvene podlage, ki se nahaja v spisu, pa izhaja, da pritrjuje dejstvu, da je ″kraljevi čep‶ sredstvo za zaklenjenje najetega polpriklopnika. Določila najemne pogodbe in SP res ne nalagajo toženki, da mora za zaklepanje najetega polpriklopnika uporabiti prav ″kraljevi čep‶, način zaklepanja ni določen. Pritožbeno sodišče pa ne dvomi, da iz določil pogodbe in SP izhaja, da je način zaklepanja v sferi najemnika – toženke, ki ne sme, da se izogne kršitvi pogodbene obveznosti, najetega vozila pustiti nezaklenjenega. Toženka ni zatrjevala kakšnega drugačnega možnega načina zaklepanja polpriklopnika, med pravdnima strankama pa je bilo nesporno dejstvo, da je toženka polpriklopnik pustila nezaklenjen. Neutemeljeno pritožba trdi tudi, da bi nameščen kraljevi čep le podaljšal in otežil delo tistemu, ki bi želel ukrasti polpriklopnik, ne bi ga pa odvrnil od namena in da iz tega razloga toženki ni mogoče očitati malomarnosti in pomanjkanja skrbnosti dobrega gospodarja. Ker polpriklopnik dejansko ni bil zaklenjen, je to zgolj hipotetična trditev toženke, špekulacija, da bi lahko kljub temu polpriklopnik bil ukraden. Če bi morebiti res bilo najeto polpriklopno vozilo ukradeno kljub temu, da bi ga toženka zaklenila s kraljevim čepom, bi toženka s tem izpolnila svojo pogodbeno obveznost in šele v takem primeru ji ne bi bilo mogoče očitati kršitve pogodbenega določila, da vozila ne sme pustiti nezaklenjenega. Zato je povsem neutemeljena pritožbena trditev, da toženka z ničemer ni kršila pogodbenih določil, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin primera.

8Pritožba navaja še, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da nikjer v pogodbi ni posebej določeno, da mora tožnik kasko zavarovati vozilo proti kraji. Trdi, da je v pogodbi in v SP določeno, da je v ceno najema vključeno obvezno kot tudi kasko zavarovanje, da iz pogodbenega določila jasno izhaja, da je mišljen ″polni‶ kasko, torej tisti, ki zajema različne opcije in ne zgolj delni kasko, da so primeri, našteti v pogodbi, našteti le primeroma, v pogodbi ne piše, da kasko zavarovanje zajema le te okoliščine, če bi stranki želeli, da kasko zavarovanje zajema le te zavarovane primere, bi to natančneje in izrecneje zapisali. Tudi določbe SP določajo zavarovanje kaska (v smislu polnega kaska) in ne samo posameznih zavarovalnih primerov, teh niti ne našteva. Sklepati je, da je volja pogodbenih strank, da se sklene polni kasko, tudi zavarovanje v primeru odtujitve vozila. Tožnik se ne more sklicevati na dejstvo, da je kraja vozila bila zavarovana le skupaj z vlečnim vozilom, predmet konkretne pogodbe je le polpriklopno vozilo, ki bi moralo biti posebej zavarovano s polnim kaskom, tako kot je zavarovano tudi vlečno vozilo, predmeta najemnih pogodb sta različna. Ker tožnik ni sklenil primerne zavarovalne police za najeto polprikopno vozilo, je krivda za nastalo škodo na njegovi strani, ne more je prevaliti na toženko, sam mora nositi škodo, ki mu je nastala zaradi kraje vozila. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da je tožnik kršil pogodbena določila s tem, ko ni kasko zavaroval polpriklopnika, posledice takšnega protipravnega in krivdnega ravnanja nosi sam. Dokaz z zaslišanjem predstavnika zavarovalnice je v celoti ovrgel tožnikovo trditev, da je polpriklopnik zavarovan z vlečnim vozilom, jasno je povedal, da je priklopnik samostojni predmet zavarovanja. Z zavajajočimi trditvami je tožnik priznal, da se je zavedal obveze na njegovi strani zavarovati priklopnik, pa tega zaradi varčevanja ni storil.

Tudi te pritožbene trditve ne morejo izpodbiti pravilnosti presoje sodišča prve stopnje. Ugotovilo je dejstvo, da bi moral biti predmetni polpriklopnik posebej kasko zavarovan (da ni bil zavarovan skupaj z vlečnim vozilom), vendar je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo tudi, da bi moral biti v skladu z določili najemne pogodbe in SP polpriklopnik kasko zavarovan za pnevmatike, parkirišče, redno in izredno servisno vzdrževanje, za primer okvare na terenu, popravilo vozila in nadomestno vozilo. Tako v pogodbi navedeni zavarovani riziki so taksativno našteti v drugem odstavku točke 1 Pogodbe o najemu vozila (A2). V zadnjem odstavku točke 6 te pogodbe pa je določilo, ki pove, da v primeru neskladja med določili te pogodbe in določili SP, veljajo določila te pogodbe. Torej je s pogodbo o najemu izrecno izključeno določilo SP, ki določa, da je v ceno najema vključeno obvezno in kasko zavarovanje z 2 % odbitno franšizo.

Če so v pogodbenih določilih v okviru kasko zavarovanja zavarovani riziki taksativno našteti in nikjer v pogodbenih določilih ni omenjen ″polni‶ kasko, to pomeni, da ni bila dogovorjena tožnikova obveznost skleniti zavarovanje za polpriklopnik za polni kasko in je neutemeljena nasprotna pritožbena trditev.

Sicer pa toženka šele v pritožbi prvič eksplecitno navede, da bi moral tožnik skleniti zavarovanje za ″polni kasko‶, ne izpodbija pa ugotovitve sodišča prve stopnje, da v osnovnem kasko zavarovanju ni zavarovan tudi riziko za tatvino vozila, temveč mora biti ta riziko posebej dogovorjen in doplačan. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da ni bila tožnikova pogodbena obveznost najeto polpriklopno vozilo zavarovati pod pogoji kasko za riziko tatvine tega vozila. Zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

Pritožbeno sodišče pa še poudarja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in tega pritožba ne izpodbija, da četudi bi vozilo (predmetni polpriklopnik) bilo zavarovano kasko in za riziko tatvine, bi moralo biti parkirano na zavarovanem parkirišču (s fizično ograjo in osvetljenem z visokimi reflektorji), kar pa ni bilo, da bi bil v primeru tatvine vozila podan zavarovalni primer in tožniku izplačana zavarovalnina.

9Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka storila dve kršitvi določil najemne pogodbe in SP, ker je najeto polpriklopno vozilo pustila nezaklenjeno in na nezavarovanem parkirišču. Nedvomno je s takim ravnanjem opustila dolžno skrbnost, torej ni ravnala kot dober gospodar, kar je dolžno ravnanje pogodbenih strank v obligacijskem razmerju (6. člen Obligacijskega zakonika-OZ) in je prekršila dve pogodbeni določili najemne pogodbe, v posledici teh kršitev pa je tožniku nastala škoda, torej je podana vzročna zveza med kršitvami in škodo. Gre za poslovno odškodninsko odgovornost toženke, predpostavke le-te pa so kršitev pogodbene obveznosti (kar je vsako dejanje in tudi vsaka opustitev, ki je v nasprotju s pogodbeno obveznostjo), vzrok za kršitev izvira iz toženkine sfere, ki bi morala izpolniti pogodbeno obveznost in podana je vzročna zveza med njeno kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, ki je nastala drugi pogodbeni stranki – tožniku. Če je tožniku nastala škoda zaradi toženkine kršitve pogodbene obveznosti, je tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 239. člena OZ).

Odškodninska obveznost zaradi kršitve pogodbe temelji na zakonu, zato je povsem materialnopravno zmotno pritožbeno navajanje, da pogodbeno določilo omogoča le predčasno prekinitev pogodbe zaradi kraje, ne določa pa, da bi moral najemodajalec (verjetno prav: najemojemalec) najemniku (verjetno prav: najemodajalcu) zaradi kraje povrniti vrednost vozila, da je v primeru kraje določena le prekinitev pogodbe, niso pa določene še dodatne obveznosti toženke.

10Pritožba konkretizirano ne izpodbija višine prisojenega zneska, niti prisojenih zakonskih zamudnih obresti in tudi ne odločitve o stroških pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je odločitve v teh delih ustrezno obrazložilo v točkah 31 do 36 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11Pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP ni utemeljen, ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo, niti s katero drugo od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi popolnoma in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva ter materialnopravno pravilno presodilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora tožniku povrniti potrebne stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Po pregledu tožnikovega stroškovnika je pritožbeno sodišče ocenilo, da so potrebni tožnikovi stroški obsegali stroške za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) v višini 500 točk glede na višino izpodbijanega prisojenega zneska, 10 točk materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV na podlagi drugega odstavka 2. člena OT. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR tako znašajo potrebni tožnikovi stroški pritožbenega postopka 373,32 EUR in toliko mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni po prejemu te sodbe. Tožnik je sicer za sestavo odgovora na pritožbo priglasil 625 točk, vendar nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo v višini 125 točk in ustreznega dela materialnih stroškov ni priznana, ker je priglašena v nasprotju z OT.