VSL Sklep II Cp 2165/2020

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice do 14. 1. 2021. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za prisilno pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju.¹

2Zoper odločitev se pritožujeta tako nasprotna udeleženka kot njena pooblaščenka odvetnica.

3Nasprotna udeleženka v pritožbi z dne 16. 12. 2020 med drugim navaja, da njeno pridržanje ni bilo nujno, ima zelo dober uvid v svoje stanje, je brez znakov psihotičnega doživljanja in ni opustila terapije, saj redno jemlje Risperdal od 1 do 2 mg, kar ji pomaga. Na psihiatrijo je bila protipravno sprejeta, da se lažje dokaže neresnico in da jo ožigosajo kot noro. Ve, da ni bila edina odpeljana na psihiatrijo na tak način. Prizadeli so njeno dostojanstvo, osebno integriteto, jo poklicno in finančno onesposobili ter kršili njene človekove pravice (svobodo gibanja, do stikov z okolico, pravico do govora, do prostosti in svobode). Izrecno izjavlja, da ni ogrožala ne svojega življenja ne življenja drugih, ker je dobrohotna oseba. Tudi ni huje niti malo ogrožala svojega ali tujega zdravja. Svojci niso iskreni do nje. Tudi ni povzročala hude premoženjske škode. Duševne motnje pišejo s številkami, ki jih pacienti ne poznajo. Redno se je ambulantno zdravila pri dr. B. B., z diagnozo paranoidna shizofrenija se ne strinja. Izvedenec v pičlih 7 do 10 minutah, kot je trajal pogovor, ni mogel dobiti ustreznega uvida vanjo. Nekateri od izvidov so le delno resnični in ne kažejo sedanjega stanja. Zdravnica dr. C. C. je zelo prijetna oseba, je pa z njo vsega skupaj govorila na parih srečanjih slabih 20 minut. V bolnišnici je imela pogovore tudi z drugimi zdravniki, vendar bi bilo bolje, da bi jo poglobljeno obravnavala zgolj ena sama zdravnica, ki že ima opravljeno specializacijo iz psihiatrije. Fant, ki je prišel na psihiatrijo skoraj istočasno kot ona, je bil odpuščen, zato prosi, da naredijo primerjavo z njim in ugodijo njeni prošnji po predčasnem izpustu.

4Po uradni dolžnosti postavljena pooblaščenka – odvetnica v pritožbi z dne 21. 12. 2020 med drugim navaja, da ni izkazana nevarnost, da bi ogrožala svoje življenje, saj niti iz medicinske dokumentacije niti iz njenega zaslišanja ni razvidno, da bi si želela kakorkoli škodovati ali da bi škodovala komu drugemu. Ne drži, da bi opustila zdravljenje, kot je to navedel izvedenec, sama je povedala, da vsakodnevno jemlje zdravilo Risperdal, prilagaja le količino zdravila glede na to, kako se počuti, to pa je dogovorjena tudi s svojo zdravnico. Pa tudi, če bi do poslabšanja duševne motnje prišlo zaradi opustitve potrebne medikamentozne terapije, to samo po sebi še ne nudi podlage za izrečeni ukrep. Izpodbijani sklep ne navaja, katera so tista konkretna ravnanja, ki kažejo na ogrožanje njenega zdravja ali zdravja drugih. Sodišče ni presojalo, ali so izpolnjeni pogoji, da bi se nasprotni udeleženki odredilo zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje ali nadzorovana obravnava. Ne drži ugotovitev sodišča, da upiranje upokojitvi za nasprotno udeleženko lahko predstavlja hudo premoženjsko škodo, saj je nasprotna udeleženka trenutno zaposlena, zato prejema višje prihodke. Sodišče je oprlo odločitev tudi na elektronsko sporočilo z dne 23. 9. 2020, ki ga je nasprotna udeleženka poslala svojim staršem; sporočilo je staro 3 mesece, zato ga ne bi smelo upoštevati, saj je pomembno trenutno zdravstveno stanje.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo 39. člen ZDZdr, ki določa, da je (med drugim) dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom (t. i. zaprti oddelek) psihiatrične bolnišnice brez njene privolitve, če oseba ogroža svoje življenje ali če huje ogroža svoje zdravje, to ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje ter če teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

7Iz ugotovitev izvedenca psihiatra, ki jih je podal na podlagi vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, pa tudi razgovora z nasprotno udeleženko in zaslišanja izvedene priče – zdravnice dr. C. C., izhaja, da nasprotna udeleženka boleha za paranoidno shizofrenijo, ki je trenutno v cvetoči (floridni, torej najbolj razmahnjeni in nekontrolirani) fazi, zaradi česar je njen stik z realnostjo hudo moten, sama bolezen pa hudo moti kognitivno funkcioniranje in ga – dlje kot traja – vedno bolj okvarja ter s tem zmanjšuje sposobnost pacientke za opravljanje poklica. Tako ne drži pritožbena navedba nasprotne udeleženke, da se diagnoze zapisuje zgolj s številkami, ki jih pacienti ne razumejo, saj je tako iz izvedenskega mnenja kot iz izpodbijanega sklepa razviden tudi poimenski zapis diagnoze (paranoidna shizofrenija).

8Tudi ne držijo navedbe pritožbe pooblaščenke, da sodišče ni ugotovilo, v čem naj bi se kazalo ogrožanje zdravja in življenja. Sodišče res ni ugotovilo, da bi nasprotna udeleženka ogrožala življenja ali zdravje drugih ljudi, je pa ugotovilo, da ogroža samo sebe, saj je na zaslišanju sama povedala (list. št. 7), da si je v letu 2019 ali 2020 rezala žile. Poleg tega je iz elektronskega sporočila, ki ga je poslala staršema oziroma verjetno tudi sestri (priloga C2), razvidno, da naj bi jo obsedel hudič oziroma hudobec, ki ji med drugim sugerira, da naj se vrže z balkona v 3. nadstropju. Nasprotna udeleženka v pritožbi sploh ne zanika, da si je res rezala žile, niti tega, da je sorodnikom poslala elektronsko sporočilo z zgoraj povzeto vsebino. Sodišče je to elektronsko sporočilo tudi vpogledalo, saj se nahaja v spisu. Ko se povežejo izpovedbe nasprotne udeleženke, da si je že rezala žile, in njeni zapisi v elektronskem sporočilu, da naj bi jo hudič nagovarjal k temu, da skoči čez balkon oziroma si sodi sama, z nadaljnjimi razlogi sodišča (ki temelje na ugotovitvah izvedenca), da je pri nasprotni udeleženki zaradi bolezni hudo motena presoja realnosti in stik z realnostjo, pa tudi sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, se izkaže za pravilen zaključek sodišča, da zaradi akutne psihotične simptomatike obstoji realna možnost, da bi se nasprotna udeleženka samopoškodovala ali ubila, v blodnem prepričanju, da jo k temu sili oziroma nagovarja hudič. Nasprotna udeleženka s pritožbenim zanikanjem ugotovitev izvedenca (pritožba večkrat navaja, da se ne strinja z diagnozo shizofrenije, da je prištevna, dobro obvladana, v remisiji, da ne ogroža ne sebe ne drugih itd.) ne more omajati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je njeno zanikanje simptomov in ogroženosti najverjetneje posledica bolezensko ukinjenega stika z realnostjo, zaradi česar tudi trenutno ni uvidevna do svoje bolezni in potrebnosti zdravljenja. Vse to je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, opirajoč se na ugotovitve izvedenca in druge izvedene dokaze v postopku (medicinsko dokumentacijo, zaslišanje dr. C. C.).

9Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbami nasprotne udeleženke, da izvedenec v pičlih 7 do 10 minutah, kot je trajal pogovor, ni mogel dobiti ustreznega uvida vanjo. Izvedenec je strokovnjak na svojem področju, ki je ocenil, da opravljeni razgovor zadošča (pri čemer svojega mnenja ni oprl zgolj na rezultat razgovora z nasprotno udeleženko, temveč tudi na medicinsko in drugo dokumentacijo ter razgovor z zdravnico) in pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost te strokovne presoje.

10Četudi je elektronsko sporočilo res staro 3 mesece, kot opozarja odvetnica v pritožbi, pa je glede na dejstvo, da je nasprotna udeleženka tudi trenutno v aktivni, floridni fazi duševne bolezni, vsekakor utemeljen zaključek, da bi lahko tudi v tem trenutku na tovrstne načine (rezanje žil, skakanje z balkona) in iz istih razlogov (blodnje, da jo preganja hudič in da ji sugerira samouničevalno vedenje) ogrožala svoje zdravje in življenje.

11Sodišče prve stopnje je le kot dodatni razlog še navedlo, da si lahko zaradi duševne bolezni in posledične nekritičnosti do lastnega stanja nasprotna udeleženka povzroči tudi hudo premoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče zapisa na koncu prvega odstavka na 6. strani sklepa ne razume tako kot pritožba, da naj bi si nasprotna udeleženka hudo premoženjsko škodo povzročala s tem, ko se upira invalidski upokojitvi, temveč tako, da bi lahko zanjo predstavljala hudo premoženjsko škodo prav upokojitev; sodišče je (v istem stavku poprej) ugotovilo, da se z nejemanjem zdravil in poglabljanjem duševne bolezni kognitivno funkcioniranje nasprotne udeleženke vedno bolj okvarja, s čimer se znižuje njena sposobnost, da bi še kdaj opravljala svoj poklic. Grozeča večja premoženjska škoda je prav v tem, da bi zaradi upiranja zdravljenju duševno zdravje nasprotne udeleženke propadlo do te mere, da poklica sploh ne bi mogla več opravljati, zaradi česar bi se morala invalidsko upokojiti, kar bi posledično seveda pomenilo nižje dohodke. Ta zaključek je po oceni pritožbenega sodišča pravilen.

12Pritožba pooblaščenke sicer pravilno opozarja, da tudi, če bi do poslabšanja duševne motnje prišlo zaradi opustitve potrebne medikamentozne terapije, to samo po sebi še ne nudi podlage za izrečeni ukrep; da zgolj poslabšanje duševne bolezni ne zadošča za pridržanje osebe na zdravljenju na zaprtem oddelku in da tudi potrebnost nove diagnostike in določitev nove psihiatrinje (kar izhaja iz izpovedbe zdravnice C. C.) ne zadošča, da bi bila potrebna prisilna hospitalizacija. Vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na te okoliščine, temveč prvič in predvsem na okoliščino, da nasprotna udeleženka ogroža svoje zdravje in življenje, saj se utegne pod vplivom blodnjavega doživljanja (da jo preganja hudič) ubiti ali poškodovati, dodatno pa še na okoliščino, da se eksistenčno ogroža, ker ob nadaljnjem odklanjanju zdravljenja sploh ne bo več sposobna opravljati svojega dela.

13Prav tako ne drži pritožbena navedba pooblaščenke odvetnice, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je nujno zdravljenje na zaprtem oddelku. V zadnjem odstavku na 6. strani je sodišče, upoštevaje ugotovitve izvedenca zaključilo, da druge oblike zdravljenja zaradi hude aktivne psihotične simptomatike ne pridejo v poštev, saj pri drugih zdravljenjih nasprotna udeleženka ne bi sodelovala. Ko se te ugotovitve povežejo z ugotovitvami o floridni fazi duševne bolezni in popolni nekritičnosti ter neuvidevnosti nasprotne udeleženke do lastnega stanja (drugi in tretji odstavek 5. točke obrazložitve), se tudi odločitev, da je prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku potrebno, ker ogrožanja življenja in zdravja nasprotne udeleženke ni mogoče odvrniti z manj omejujočimi oblikami zdravljenja, izkaže za pravilno in utemeljeno na strokovnih ugotovitvah izvedenca ter medicinske dokumentacije.

14Izvedenec je tudi ugotovil, da nasprotna udeleženka zdravila jemlje neredno, zaradi česar se njeno stanje poslabšuje, in pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti v te strokovne ugotovitve. Slednjih tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na lastno izjavo nasprotne udeleženke, saj je, kot že povedano, njen uvid v lastno zdravstveno stanje in potrebnost zdravljenja bolezensko okrnjen in neustrezen.

15Ni se mogoče strinjati s pritožbo nasprotne udeleženke, da ji je bila omejena pravica do pravne pomoči s strani pravne službe, ki bi jo morala vsaka bolnišnica nuditi prisilno hospitalizirani osebi. Zakon ne določa, da bi morale bolnišnice nuditi pravno pomoč hospitaliziranim osebam, varovanje njenih pravic in koristi pa je bilo zagotovljeno s tem, da ji je bila v sodnem postopku po ZDZdr po uradni dolžnosti postavljena pooblaščenka – odvetnica, ki je aktivno sodelovala na naroku in nenazadnje tudi vložila pritožbo.

16V zvezi s pritožbenimi navedbami nasprotne udeleženke, da v odgovoru PP podatki niso navedeni eksaktno in ne sledijo osebni vesti in resnici, ter pooblaščenke, da je pridržana oseba povedala, da utemeljeno sumi, da je bil nekdo v njenem stanovanju, saj je imela poškodovano denarnico, pogrešila je tudi osebno izkaznico, in da je svoje ugotovitve logično pojasnila, zato ne obstaja noben razlog, da se ji ne bi verjelo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ugotovitve policije oziroma izjave policistov PP niso bile podlaga za odločitev sodišča o nujnosti prisilne hospitalizacije, niti take podlage sodišče ni našlo v (domnevno neresničnih, blodnjavih) izjavah nasprotne udeleženke o tem, da ji vdirajo v stanovanje in kradejo različne stvari. Te okoliščine niso in ne morejo biti podlaga za prisilno hospitalizacijo po 39. členu ZDZdr; kot že pojasnjeno, je bila podlaga za odločitev sodišča realna možnost, da bi nasprotna udeleženka ogrožala svoje življenje in zdravje.

17Tudi okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba nasprotne udeleženke, da je bil fant, ki je prišel na psihiatrijo skoraj istočasno kot ona, že odpuščen, ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj je bila odločitev o odpustu (neznanega, neopredeljenega) fanta očitno sprejeta na podlagi njegove bolezenske slike, ki je očitno drugačna kot pri nasprotni udeleženki.

18Pritožbeno sodišče se sicer strinja z nasprotno udeleženko, da gre za hud poseg v njeno svobodo in druge (ustavno in konvencijsko varovane) človekove pravice, vendar je v konkretnem primeru sodišče po ustrezno izvedenem postopku ugotovilo, da je ta ukrep in omejevanje pravic nasprotne udeleženke nujen za zagotovitev ustavno dopustnega cilja – varovanje življenja in zdravja nasprotne udeleženke, saj slednja zaradi duševne bolezni trenutno ogroža lastno varnost. Zagotavljanje varstva in zdravljenja oseb, ki same ne morejo poskrbeti zase, za svoje pravice in koristi, je prav tako pomembna vrednota ustavnega ranga (del ustavnega načela socialne države).

19Pritožbeno sodišče se načeloma tudi strinja z nasprotno udeleženko, da bi bilo najbolje, če bi jo ves čas obravnavala ena zdravnica, ki bi tudi imela že opravljen specialistični izpit, vendar so žal realne možnosti konkretne bolnišnice in slovenskega javnega zdravstva kot celote trenutno take, da tega ni bilo mogoče zagotoviti. Zgolj to, da tozadevno obravnava nasprotne udeleženke nekoliko odstopa od ideala, ne more biti razlog, da bi bil izpodbijani sklep nezakonit.

20Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. V izpodbijanem sklepu tudi ni zagrešilo uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku² v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku³) kršitev določb postopka. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

¹ Uradni list RS, št. 77/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDZdr.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.