VSC Sodba Cp 43/2020

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje v toliko spremeni, da poslej v celoti glasi:

″Obstoji povračilna obveznost tožene stranke, da povrne tožeči stranki škodo, nastalo v delovni nesreči dne 4. 7. 2014, v obsegu 70%, glede 30% pa trpi škodo tožeča stranka sama.″

II. Pritožbi, tožeče stranke v celoti, tožene stranke pa v preostalem delu, se zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo.

1S tožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteva plačilo denarne odškodnine za škodo. Do te je prišlo v delovni nesreči na dne 4. 7. 2014, ko je tožnik med delovnim procesom zaradi pojava madežev na pločevini poskušal na delujočem stroju očistiti valje, pri čemer mu je desno roko potegnilo med valje in mu jo poškodovalo.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da obstoji povračilna obveznost tožene stranke (v nadaljevanju toženke), da tožniku povrne škodo v obsegu 80%, glede 20% pa trpi škodo tožnik sam.

3Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. V pravočasni pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga spremembo sodbe z ugotovitvijo, da je toženka v celoti odgovorna za nastalo škodo. Toženka pa predlaga, da višje sodišče dokazno dopolni postopek in ponovno presodi o zahtevku tako, da ga zavrne. Oba pritožnika podredno predlagata razveljavitev sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh pritožbah so priglašeni pritožbeni stroški. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4Obe pravdni stranki sta podali pritožbena odgovora, v katerih se zavzemata za zavrnitev pritožb in priglašata stroške.

5Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6Izpodbijana odločitev izhaja iz ugotovitve, da toženkin zavarovanec ni zagotovil zahtevam varnosti in zdravja pri delu s tem, ko:

- vrata za dostop do valjev niso bila vedno zaprta in zaklenjena, poleg tega pa se jih je dalo zlahka odstraniti ali onemogočiti njihovo delovanje,

- pred valji ni bilo nameščenega varnostnega stikala ali zaščite v obliki elektronske varnostne zavese oziroma senzorja za avtomatski izklop v primeru poseganja v nevarno območje valjev,

- nadrejeni, katerim je bilo znano oziroma jim ni moglo ostati neznano, da tožnik in drugi delavci dostopajo do valjev z zadnje strani, niso opozorili tožnika, da je tako dostopanje in način čiščenja nevaren,

- je bilo zavarovancu znano, da so madeži na pločevini pogost pojav in problem, ter da so delavci pod pritiskom norme in proizvodnega plana.

7Nadalje izpodbijana odločitev še upošteva, da so k nastanku nesreče prispevale tudi tožnikove kršitve varnostnih pravil, saj:

- mu je bila poznana prepoved dostopanja v območje linije in poseganja v območje stroja,

- je bil na vratih, skozi katera je dostopil do valjev, znak prepovedan prehod,

- bi moral v primeru težav ali okvar obvestiti nadrejene.

8Tožnik trdi, da je sodišče prve stopnje s prisojo sokrivde iz razlogov, ki jih toženka ni zatrjevala, pa tudi z raziskovanjem nezatrjevanih dejstev, kršilo 2. in 7. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, saj so trditve glede seznanitve tožnika z navodili (prepoved dostopa v območje linije ter poseganja v območje stroja med delovanjem, obvestitev nadrejenih v primeru težav in okvar) podane že v odgovoru na tožbo.

10Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik utemeljuje s trditvijo, da so razlogi glede obstoja soprispevka sami s seboj v nasprotju. Nadalje pa še s trditvijo, da sodba nima razlogov glede objektivne odgovornosti, glede napisa na vratih, ki se v primeru odprtih vrat ni videl, glede seznanjenosti tožnika s prepovedjo dostopa v območje linije in poseganja v območje stroja ter glede odsotnosti podaje prepovedi ustaljene delovne prakse čiščenja stroja.

11Gornje trditve niso utemeljene, saj ima izpodbijana sodba s stališča pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo prvostopno sodišče, odločilne razloge, ki so razumljivi, jasni in nedvoumni. Ker sta dialog in polemika s sodbenimi razlogi tako mogoča, pri čemer tudi sam pritožnik polemizira z zgoraj izpostavljenimi sodbenimi razlogi, očitana postopkovna kršitev ni podana.

12Toženka zatrjuje kršitev 285. člena ZPP iz razloga, ker je tožnik zatrjeval med seboj izključujoče okoliščine nastanka dogodka (pristop do valjev spredaj ali zadaj). Meni, da bi moralo sodišče tožnika pozvati, da se konkretno izjavi, katere okoliščine glede nastopa škodnega dogodka zatrjuje, ter so zato ugotovitve in zaključki sodišča glede dejanskih okoliščin napačni. Nadalje pa zatrjuje še kršitev metodološkega napotila iz 8. člena ZPP ter osnovnih pravil logičnega sklepanja iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nobena priča ni videla, kje je tožnik prišel do valjev, hkrati pa je na podlagi izpovedbe priče D. in fotografije zaključilo, da ni razlogov za dvom v tožnikovo izpoved.

13Gornje navedbe so usmerjene v uveljavljanje zmotnosti dokazne ocene o tožnikovih trditvah glede dostopa do valjev. Nestrinjanje z dokazno oceno ne pomeni postopkovne kršitve, ampak kritiko dejanskega stanja. Ker pritožba torej pod krinko bistvenih kršitev postopka izpodbija dokazno oceno, postopkovni očitki niso utemeljeni.

14Pritožba toženke očitek kršitve četrtega odstavka 286. člena ZPP utemeljuje s trditvijo, da je sodišče prve stopnje dopustilo dopolnitev izvedeniškega mnenja glede novo navedenih dejstev, listinski dokaz z dne 19. 3. 2014, ki je ta dejstva dokazoval, pa je zavrnilo kot prepozen, čeprav izvedba tega dokaza ne bi v ničemer zavlekla reševanja spora. Enako trdi tudi glede prič A.A. in B.B., saj meni, da bi ju sodišče lahko zaslišalo na dveh narokih, na katerih je ponovno zasliševalo tožnika in priče glede dostopa tožnika do spornih valjev. Trdi, da je bilo zaradi neupoštevanja potrdila z dne 19. 3. 2014 poseženo v njeno pravico do izjave in da je bil zato kršen tudi 22. člen Ustave.

15Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi izvedba prepozno predlaganih dokazov (potrdilo K. d.o.o. o pregledu in preizkusu delovne opreme z dne 19. 3. 2014 ter zaslišanje prič A.A. in B.B., ki sta zaposlena pri K. d.o.o.) podaljšala postopek, saj so bili predlagani šele po pridobitvi izvedeniškega mnenja. Zato je ravnalo pravilno, ko na podlagi četrtega odstavka 286. člena oziroma petega odstavka 286.a člena ZPP teh dokazov ni upoštevalo.

16Toženka trditev, da je tožnik do valjev pristopil s sprednje strani tako, da je prelisičil varnostno zaveso, v pritožbi temelji na okoliščini, da so priče v postopku I Pg 149/2017 izpovedovale o dostopanju s sprednje strani in da je bila ta splošna praksa dostopanja do valjev znana le delavcem. Trdi, da priča D. ob raziskavi škodnega dogodka ni vedel za tak način dostopa ter da je zato sodišče prve stopnje na podlagi njegove raziskave nepravilno pritrdilo po tožniku zatrjevanemu načinu dostopa do valjev.

17Pritožbeno ni sporno, da je bil do valjev možen dostop od spredaj (mimo foto zavese) in od zadaj (skozi vrata), ter da nobeden ni videl tožnika, na kakšen način je ob škodnem dogodku dostopil do valjev. Izpovedbe prič v postopku I Pg 147/2017 o načinu tožnikovega dostopa ne morejo potrjevati toženkine verzije dostopa do stroja od spredaj zato, ker je sodišče v tem postopku priče ponovno zaslišalo in ugotovilo, da nobena od prič ne ve, kako je do stroja ob škodnem dogodku dostopil tožnik. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe ter izpovedbe priče D., ki je kot inženir varstva pri delu opravil raziskavo tožnikove nezgode ter na podlagi razgovorov in ogleda ugotovil, da je tožnik prišel do valjev in mesta nesreče tako, da je šel skozi vrata, ki so bila takrat odklenjena, obešanka pa je bila zataknjena na stabilni del vrat. Zato je zaključilo, da je tožnik sporni dostop opravil z zadnje strani. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da so delavci dostopali tudi od spredaj in da je bil tak dostop do valjev s sprednje strani priči D. v trenutku oprave raziskave neznan, sama po sebi ne more kazati na nepravilnost D. ugotovitve, da je tožnik dostopil skozi vrata, ki jih je tudi posnel kot kraj nezgode pri delu. Zato pritožbeni argumenti o možnosti dostopa od spredaj ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v konkretnem primeru dostopil do valjev od zadaj, niso omajali. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo pri dostopanju do valjev z zadnje strani, ugotavljanje okoliščin v zvezi z dostopom od spredaj, ni bilo bistveno. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za dopolnitev mnenja izvedenca iz varstva pri delu, ki je bil utemeljevan z razjasnjevanjem okoliščin dostopa od spredaj.

18Ni pravilna tožnikova trditev, da noben dokaz v spisu ne potrjuje ugotovitve sodišča, da v času škodnega dogodka ni bilo znaka za prepovedan prehod. Obstoj tega znaka potrjuje tako izpovedba priče D. (v spisu na listovni številki 83 do 84) kot tudi fotografija pod prilogo B5, ki jo je D. posnel po dogodku. Že zato, ker so bila vrata mrežasta, tožnik ugotovitve sodišča, da je tožnik ta znak videl, ne more omajati. Z golim zanikanjem, da tožnik ni bil poučen o delu na spornem stroju in opozorjen na ugasnitev stroja, pa pritožba nasprotnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

19Ob gornjem se tako izkaže, da postopkovni očitki ter kritika dejanskega stanja niso utemeljeni. Glede na ugotovljena dejstva je napačno tožnikovo stališče, da gre za objektivno odgovornost, kar mu je povsem pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (pod 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob ugotovljenem protipravnem ravnanju toženkinega zavarovanca, zaradi katerega je prišlo do nastanka škode, je napačno tudi stališče toženke, da ni podana odgovornost njenega zavarovanca. Pritožba toženke utemeljeno kritizira uporabo materialnega prava le v smeri višine deleža tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Nespoštovanje varnostnih navodil je namreč okoliščina, ki ji je pri oceni tožnikovega prispevka potrebno pripisati večji pomen, saj je opustitev dolžne skrbnosti (prepoved prehoda in prepoved poseganja v območje stroja) pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Zato pravilna uporaba materialnega prava narekuje povečanje tožnikovega soprispevka na 30%. Povišanje v višjem obsegu ni utemeljeno, ker je bil pojav madežev, zaradi katerih je bilo potrebno očistiti valje tako, da se je stroj izklopil, pogost pojav (priče so izpovedovale o pojavljanju madežev od dvakrat do stokrat dnevno). Tožnik pa zaradi pritiska norme in proizvodnega plana valjev ni čistil na predpisan način, torej tako, da bi stroj izklopil¹.

20Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno pritožbi toženke delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v korist toženke z določitvijo 10% nižjega deleža odgovornosti (peta alineja 358. člena ZPP). Tožnikovo pritožbo, ter toženkino pritožbo v preostalem delu, s katerim se je zavzemala za zavrnitev tožbenega zahtevka, pa je bilo potrebno zavrniti, saj sta se izkazali za neutemeljeni. Niso bili namreč podani pritožbeni razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

21O višini stroškov, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo (drugi odstavek 165. člena in 164. člen ZPP).

¹ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 317/2015, VIII Ips 194/2015, II Ips 672/2003, II Ips 592/2000, II Ips 68/97.