UPRS Sodba I U 1306/2019-12

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za finance DT-499-16-40/2019-8 z dne 24. 6. 2019 in sklep Ministrstva za finance DT-499-16-40/2019-3 odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance obnovilo odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-99/2016 z dne 2. 6. 2017 v obsegu pridobljenega novega dokaza v točki 1 v delu, ki se nanaša na I. točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-12900/2015-10 z dne 13. 4. 2016, tako, da se glasi: „1. Ob reševanju pritožbe zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-12900/2015-10 z dne 13. 4. 2016 se odloči tako, da se ta odločba v točki I. dopolni tako, da pravilno glasi: I.1. ugotovi se, da je bil zavezanec za davek A. d. o. o., ..., ..., v davčnem obdobju april 2015, dolžan obračunati davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 1.563.000,00 EUR po stopnji 22% v znesku 343.860,00 EUR, I.2. zavezancu za davek A. d. o. o., ..., ... se v davčnem obdobju april - julij 2015 prizna pravica do odbitka vstopnega DDV v višini 6.782,40 EUR, I.3. zavezanec za davek A. d. o. o., ..., ... je dolžan plačati DDV od davčne osnove 1.532.170,90 EUR po stopnji 22% v znesku 337.077,60 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo, dne 31. 7. 2015, do dneva izdaje odločbe 13. 4. 2016, v višini 396,36 EUR“, v ostalem se pritožba zoper točko I. odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0619-12900/2015-10, z dne 13. 4. 2016, kot neutemeljena zavrne. 2. Stroški postopka niso bili priglašeni.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je finančni organ po izvedenem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV in davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) za obdobje 1. 2. 2015 do 31. 8. 2015 izdal odločbo DT 0610-12900/2015-10 z dne 13. 4. 2016 (odmerna odločba). Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-16-99/2016-6 z dne 2. 6. 2017 pritožbi ugodilo tako, da je točko I izreka odpravilo, točko II izreka odmerne odločbe pa je odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek (točka 1 izreka). Odločba Ministrstva za finance je s tem v točki I. izreka postala dokončna. Toženka je 7. 3. 2019 predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru za obnovo postopka z obvestilom, da je bila v zadevi 6. 2. 2015 izdana sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 82/2017 z dne 23. 1. 2018. Toženka je po dokončnosti 1. točke izreka odločbe DT-499-16-99/2016-6 z dne 2. 6. 2017 v delu, ki se nanaša na I. točko odločbe Finančne uprave RS DT 0610-12900/2015-10 z dne 13. 4. 2016 izvedela za nova dejstva, na podlagi katerih bi lahko prišlo do drugačne odločitve o pritožbi, če bi bila ta dejstva znana in uporabljena. Zato je na podlagi prvega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) postopek obnovila, saj zakonski rok 5 let od vročitve odločbe tožniku pa še ni potekel. Postopek je na podlagi sklepa DT-499-16-40/2019-3 z dne 15. 4. 2019, ki je bil tožniku vročen 3. 5. 2019, obnovila po uradni dolžnosti.

3Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je materialno-pravno napačna in nerazumljiva. V izreku je toženka navedla, da obnavlja odločbo DT-499-16-99/2016-6, kar pa ni mogoče, dopustno je le obnoviti davčni postopek. V okviru izrednih pravnih sredstev toženka lahko obnovi postopek v skladu z zakonom določenimi pogoji. Toženka bi morala predmetni davčni postopek obnoviti z obrazloženim sklepom z utemeljitvijo razlogov in pravočasnosti, česar pa ni storila. Tožniku tako ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi in je zato izpodbijana odločba nezakonita. Toženka bi morala postopek obnoviti v roku 6 mesecev, ko je imela možnost pridobiti nov dokaz v skladu z 89. členom ZDavP-2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prejela predlog za obnovo postopka s strani Okrožnega državnega tožilstva 7. 3. 2019, slednji pa je s predmetno sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 82/2017 z dne 23. 1. 2018 razpolagal že februarja 2018, oba pa sta organa Republike Slovenije. Tako je v zadevi 6-mesečni prekluzivni rok že potekel konec meseca avgusta 2018, saj je že februarja 2018 državni organ razpolagal s predhodno navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS. Izpodbijana odločba je tudi zaradi tega nezakonita. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke DT-499-16-40/2019-8 z dne 24. 6. 2019 odpravi in tožniku tudi prisodi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5Tožba je utemeljena.

6Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito v postopku obnove davčnega postopka izdal izpodbijano odločbo.

7Sodišče v tem postopku presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, izdane v obnovljenem postopku na podlagi sklepa Ministrstva za finance DT-499-16-40/209-3 z dne 15. 4. 2019 (v nadaljevanju sklep o obnovi postopka), zato poleg izpodbijane odločbe sodišče presoja tudi pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o obnovi postopka.

8Na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 v primeru, če davčni organ izve za nova dejstva ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova postopka po uradni dolžnosti ne more začeti. Na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če so podani razlogi iz prvega odstavka 260. člena ZUP.

9Tožnik s tožbo izpodbija odločbo Ministrstva za finance DT-499-16-40/2019-8 z dne 24. 6. 2019, izdano v obnovljenem postopku. Finančna uprava RS je po izvedenem postopku DIN tožniku izdala odločbo DT 0610-12900/2015-10 z dne 13. 4. 2016 (v nadaljevanju odmerna odločba), s katero mu je v točki I izreka naložila v plačilo DDV, v točki II izreka pa DPN. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-16-99/2016-6 z dne 2. 6. 2017 tožnikovi pritožbi ugodilo tako, da je točko I izreka odmerne odločbe odpravilo, točko II izreka odmerne odločbe pa je odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek. S tem, ko je pritožbeni organ I. točko izreka odmerne odločbe odpravil, pa po mnenju sodišča ni izdal upravnega akta, ki bi lahko postal dokončen. Po presoji sodišča je napačno stališče toženke, da je odločba Ministrstva za finance DT-499-16-99/2016-6 z dne 2. 6. 2017 glede točke I. izreka odmerne odločbe postala dokončna. Glede na dejstvo, da je pritožbeni organ odpravil točko I izreka odmerne odločbe, ni s tem v ničemer oblikoval ali spremenil pravnega položaja tožnika in tudi ni ugotavljal pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato odločitev pritožbenega organa o odpravi točke I izreka odmerne odločbe ni upravni akt in ne more dobiti učinka materialne dokončnosti oziroma pravnomočno urejenih upravopravnih razmerij. Obnova, kot izredno pravno sredstvo, pa je že po svojem bistvu namenjena spremembi dokončno oziroma pravnomočno urejenih upravnopravnih razmerij, pri katerih pravic ali pravnih interesov strank ni mogoče varovati v novem upravnem postopku (enako sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 209/205 z dne 5. 10. 2016). Obstoj dokončnega upravnega akta pa je po predhodno navedenem zakonsko določen pogoj za obnovo postopka, kot to izhaja iz določbe prvega odstavka 260. člena ZUP. Ker po presoji sodišča predhodno navedeni zakonski pogoj za obnovo postopka v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, je pritožbeni organ kršil pravila postopka, ko je v obnovljenem postopku izdal izpodbijano odločbo. Podana je bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

10Posledično je iz istih razlogov nezakonit tudi sklep o obnovi postopka zoper katerega je imel tožnik prvič možnost ugovarjati šele v tem postopku.

11Po povedanem je sodišče tožbi zoper odločbo Ministrstva za finance DT-499-16-40/2019-8 z dne 24. 6. 2019 ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in je zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, na podlagi katerega lahko sodišče odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, je sodišče odpravilo tudi sklep Ministrstva za finance DT-499-16-40/2019-3 z dne 15. 4. 2019 o obnovi postopka. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. V ponovnem postopku naj prvostopenjski organ ugotovljeno kršitev pravil postopka odpravi, pri čemer je vezan na stališča sodišča iz obrazložitve te sodbe glede pravil postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

12Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

13Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo in sklep o obnovi postopka, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).