UPRS Sodba I U 233/2020-7

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... v zvezi s storitvijo prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru.

2Tožena stranka je z vpogledom v evidenco izdanih odločb ugotovila, da je bila v zvezi z isto prošnjo tožničina prošnja za brezplačno pravno pomoč enkrat že zavrnjena, in sicer z odločbo št. Bpp ... z dne ... 2020. Torej je bilo o isti zadevi že odločeno, pri čemer 4. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je o isti zadevi tožena stranka že odločila, je bilo treba novo prošnjo tožnice zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

3Tožnica v tožbi navaja, da je sprožila tudi upravni spor zoper prvotno odločbo, s katero je bila njena prošnja za brezplačno pravno pomoč za prekrškovni postopek zavrnjena (gre za odločbo Bpp ... z dne ... 2020). Nadalje pojasnjuje, kateri bi bili po njenem mnenju razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo v prekrškovnem postopku in pojasnjuje, da je vložila napoved o vložitvi zahteve za sodno varstvo. Po njenem mnenju pa težave za njeno situacijo izvirajo iz ravnanj policistk in policistov Policijske postaje ... Smiselno iz njene tožbe izhaja, da želi odpravo izpodbijanega sklepa.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino izpodbijanega sklepa in vložene tožbe in navaja, da so tožničine navedbe neutemeljene, saj z ničemer ne izpodbija pravilnosti in zakonitosti sklepa. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo o isti upravni zadevi že odločeno. Iz navedenega razloga so bile podane okoliščine, zaradi katerih je bilo treba tožničino zahtevo zavreči. Sodišče glede navedenega v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na odločitev tožene stranke.

7Sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi niti ne zanika ugotovljene okoliščine, da je bilo o isti zadevi enkrat z odločbo tožene stranke že odločeno, temveč zgolj zatrjuje, da je tudi zoper tisto odločbo sprožila upravni spor. V zvezi s tožbenimi navedbami, kjer tožnica oporeka pravilnosti izvedbe prekrškovnega postopka in pojasnjuje, zakaj bi bilo treba vložiti zahtevo za sodno varstvo, pa sodišče pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu izpodbija akt, ki je izključno procesne narave in je v tej zadevi bistveno le to, ali je bilo o isti zadevi že odločeno. Ker pa tožnica temu ne oporeka, so vse ostale tožbene navedbe za ta postopek nerelevantne, vključno s tem, ali bi bila vložitev zahteve za sodno varstvo utemeljena, kot tudi izraženo nezadovoljstvo nad policisti PP ... V tej zadevi je bistveno torej le to, ali je bilo o isti zadevi že odločeno, tega, da je bilo že odločeno, pa tožnica ne zanika.

8Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je štelo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. V konkretnem primeru namreč ni sporno to, da je bilo o isti zadevi enkrat z zavrnilno odločbo že odločeno. Iz navedenega razloga je imelo sodišče podlago, da je lahko na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.