UPRS Sodba II U 531/2017-14

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33114-111/2011/21 z dne 25. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) odločila, da mora tožnik vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi odločbe Agencije o pravici do sredstev št. 33114-111/2017/7 z dne 5. 4. 2012 v višini 13.600,00 EUR v roku, navedenem v odločbi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izhaja, da so bila na podlagi odločbe o pravici do sredstev tožniku 8. 6. 2012 izplačana sredstva v višini 13.600,00 EUR. Tekom administrativnega pregleda vloge in poročila o opravljenem delu, katerega je tožnik predložil na podlagi poziva, je Agencija ugotovila več pomanjkljivosti in nepravilnosti. Točka 2 tretjega odstavka 13. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) določa, da mora končni prejemnik sredstev pred iztekom petih let od datuma izdaje odločbe o pravici do sredstev izpolniti naložbene cilje najmanj v višini prejetih sredstev, ki si jih je zadal v poslovnem načrtu. Končni prejemnik sredstev mora 60 dni pred iztekom petih let od datuma izdaje odločbe o pravici do sredstev poslati vsa ustrezna dokazila.

2Tožeča stranka je predložila poročilo o opravljenem delu in dokazila, Agencija pa glede tega ugotavlja, da je tožeča stranka s kupoprodajno pogodbo z dne 18. 6. 2014 od prodajalca A.A. kupila traktor znamke Torpedo, tip TD 9006 A, leto izdelave 1987, katerega strošek je uveljavljala v svojem poročilu. Kupoprodajni pogodbi je stranka po pozivu priložila tudi garancijo prodajalca - fizične osebe, ne pa tudi garancije proizvajalca. To je v nasprotju z razpisno dokumentacijo, po kateri lahko vlagatelj uveljavlja le nakup nove kmetijske mehanizacije ali opreme, nakup rabljene kmetijske mehanizacije ali opreme pa se upošteva le v primeru, kolikor vlagatelj kupi rabljeno kmetijsko mehanizacijo ali opremo z veljavnim garancijskim listom (kupljena mehanizacija ali oprema je še v garanciji), vrednost rabljene kmetijske mehanizacije ali opreme pa ne preseže vrednosti nakupa nove kmetijske mehanizacije ali opreme. Ker je bila poročilu priložena garancija, ki je samo zaveza prodajalca ne pa proizvajalca, Agencija ocenjuje, da ne gre za garancijo, kot jo določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), iz česar sledi, da garancija ni ustrezna.

3Razen tega Agencija ugotavlja, da je bilo poročilu priloženih več kupoprodajnih pogodb za nakup materiala in opreme, s katerimi je stranka dokazovala nastale stroške pri obnovi prašičjega hleva. Kupoprodajne pogodbe, ki so bile priložene, niso vsebovale stroškovnika količin in cen kupljenega materiala, pač pa le predmet nakupa ter končno kupnino. Kot prodajalec je bil naveden strankin brat B.B., zato je Agencija tožečo stranko opozorila, da pogodbe ne more upoštevati, saj gre za povezani osebi, ki sta v sorodstvenem razmerju. V kasnejši uskladitvi podatkov je tožeča stranka priložila dve novi kupoprodajni pogodbi za različna zneska kupnine, ki sta skupno znašala kot prej navedena pogodba s tožnikovim bratom B.B. Agencija sicer lahko kot upravičen strošek upošteva tudi kupoprodajno pogodbo, vendar mora biti iz le-te in ostalih priloženih dokazil jasno razvidno, da gre za upravičene stroške, ki so nastali pri realizaciji razvojnih ciljev iz načrta razvoja kmetijskega gospodarstva. To pa iz zgoraj omenjenih kupoprodajnih pogodb ni bilo razvidno.

4Agencija je tako ugotovila, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti, ki jih je ob odobritvi sredstev iz programa razvoja podeželja 2007 do 2013 prevzela, in je torej kršila določila odločbe o pravici do sredstev, zato se jo v skladu s petim odstavkom 53. člena ZKme-1 sankcionira v skladu s 127.b členom Uredbe PRP, in mora v proračun Republike Slovenije vrniti že izplačana sredstva.

5Tožeča stranka se je zoper to odločitev pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na sedmi odstavek 122. člena Uredbe PRP, ki določa, da se v skladu s petim odstavkom 57. člena ZKme-1 končne prejemnike sredstev, ki ne izpolnjujejo obveznosti, sankcionira v skladu s XXVI.a poglavjem te uredbe. Sedmi odstavek 127.b člena Uredbe PRP določa da, če končni prejemnik sredstev ne izpolni obveznosti iz 2. točke tretjega odstavka 13. člena Uredbe, mora v proračun Republike Slovenije vrniti izplačana sredstva za ta namen v skladu s 57. členom ZKme-1. Vlagatelj mora najkasneje pred pretekom petih let od izdaje odločbe o pravici do sredstev načrt razvoja kmetijske dejavnosti, ki ga je predvidel ob prijavi na razpis, v celoti dokončati. Drugostopni organ pritrjuje odločitvi Agencije, da glede na to, da tožnik ne razpolaga z veljavnim garancijskim listom za kupljeni traktor znamke Torpedo tip TD 9006A, leto izdelave 1987, to pomeni, da pred iztekom petih let od datuma izdaje odločbe o pravici do sredstev ni izpolnil naložbenih ciljev, ki si jih je zadal v poslovnem načrtu. To pa pomeni, da poslovni načrt ni izpolnjen in dokončan. Na osnovi tega drugostopni organ ocenjuje, da je odločitev Agencije pravilna in pritožbo kot neutemeljeno zavrača.

6Tožnik v tožbi navaja, da je v „tabeli načrta razvoja kmetijske dejavnosti in splošni stroški“ pod tč. 7.2.1. navedel: traktor, kolesni (razen gorski), 30 kW ali več, ter ga ovrednotil z vrednostjo 5.620,00 EUR. Dne 18. 6. 2014 je od prodajalca A.A. kupil traktor znamke Torpedo TD 9006 A za znesek 7.500,00 EUR. Tožnik navaja, da ga nihče ni opozoril na to, da je ta znesek za nakup novega traktorja veliko prenizek, zato je bil prepričan, da lahko kupi traktor v okviru tega zneska. Na to, da za naveden znesek novega traktorja ne bo mogel kupiti, ga ni nihče opozoril. Nikjer v razpisni dokumentaciji ni bilo navedeno, kaj pomeni veljavni garancijski list, po pozivu pa je tožnik pridobil garancijski list od prodajalca, zato pogoj veljavne garancije izpolnjuje.

7Tožnik meni, da je izpolnil vse razpisne pogoje, zato se mu zdi nepravično, da bi zaradi te napake moral vrniti vsa sredstva, saj bi to lahko pomenilo propad kmetije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in povzema v prvostopni in drugostopni odločbi navedene razloge za odločitev, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogoja predložitve veljavnega garancijskega lista v primeru nakupa rabljene kmetijske mehanizacije, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9Tožeča stranka pri svojih stališčih vztraja tudi v vloženi pripravljalni vlogi.

10Tožba je utemeljena.

11V predmetni zadevi je predmet presoje odločitev Agencije, da mora tožnik vrniti celotna sredstva, ki jih je prejel na podlagi odločbe Agencije o pravici do sredstev, to je znesek 13.600,00 EUR. Tožnik v pritožbi in v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu izpodbija to odločitev v tistem delu, v katerem se ugotavlja, da naložbeni cilji niso bili izpolnjeni, ker je tožnik kupil rabljen traktor znamke Torpedo TD 9006 A, za katerega ne razpolaga z veljavno garancijo v smislu določb OZ.

12Glede tega razpisna dokumentacija določa, da lahko vlagatelj uveljavlja nakup rabljene kmetijske mehanizacije le z veljavnim garancijskim listom (mehanizacija je še v garanciji). Garancijo za brezhibno delovanje prodane stvari ureja OZ. Ta v prvem odstavku 481. člena določa, da prodajalec izroči kupcu garancijski list, s katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, in če stvar ne deluje brezhibno, lahko kupec zahteva tako od prodajalca kot tudi od proizvajalca, da jo v primernem roku popravi ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje.

13Iz citirane zakonske določbe torej jasno izhaja, da z garancijo proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari, kupcu pa je zaradi olajšanja njegovega položaja omogočeno, da odpravo okvare zahteva po lastni presoji bodisi od proizvajalca bodisi od prodajalca. Ne glede na to pa je garancija za brezhibno delovanje prodane stvari zaveza proizvajalca, da jamči brezhibno delovanje stvari v določenem času.

14Pravna pravila o garanciji za brezhibno delovanje stvari namreč vzpostavijo neposredno pravno razmerje med proizvajalcem in kupcem. Prodajalčeva zaveza na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari je ob nastanku odvisna od (akcesorne) proizvajalčeve zaveze, saj nastane samo, če obstaja tudi proizvajalčeva zaveza.¹ Garancija je torej v svojem bistvu proizvajalčeva zaveza zagotoviti brezhibno delovanje stvari in brez nje tudi prodajalčeva zaveza ne obstaja.

15Kot izhaja iz podatkov spisa in med strankama ni sporno, je tožnik v postopku predložil garancijski list, ki ga je izstavil prodajalec vozila in ne proizvajalec, to pa ni garancija iz 481. člena OZ, ki je v skladu z javnim razpisom pogoj, da je mogoče kot naložbo po tem razpisu uveljavljati nakup rabljenega kmetijskega stroja.

16Tožeča stranka s tožbenimi navedbami zoper to ugotovitev ne more biti uspešna. Razpisni pogoji so glede nakupa kmetijske mehanizacije povsem jasni. V skladu z njimi lahko vlagatelj uveljavlja nakup nove kmetijske mehanizacije, rabljene pa le, če je še v garanciji. Vsebino garancije za brezhibno delovanje stvari predpisuje zakon², zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na to, da razpisna dokumentacija tega ni določala. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na to, da priglašena vrednost traktorja ne zadošča za nakup novega in da na to ni bil opozorjen, saj je prijavitelj na javni razpis pri sestavi zahtevka oziroma tabele načrta razvoja kmetijske dejavnosti in splošnih stroškov samostojen in sam določa, s katerim in kolikšnim delom investicije kandidira na razpisu.

17Sicer pa sodišče ugotavlja, da se v predmetni zadevi ugotovljene kršitve tožeče stranke ne nanašajo, kot zmotno ugotavljata prvostopni in drugostopni organ, na neizpolnjevanje obveznosti oziroma naložbenih ciljev, določenih v poslovnem načrtu, ampak na kršitve pogojev javnega razpisa pri doseganju teh ciljev in posledično nepravilnosti pri izpolnjevanju poslovnega načrta.

18„Nepravilnosti, sankcije in vrnitev sredstev“ ureja javni razpis v poglavju XII., kjer v tč. (1) določa, da se v skladu s 122. členom Uredbe PRP namerna vložitev napačne prijave sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU. V tem primeru Agencija v roku 90 dni od dneva ugotovitve nepravilnosti izda odločbo, s katero zahteva vračilo že izplačanih sredstev v proračun Republike Slovenije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je upravičenec obveščen o obveznosti povračila.

19Uredba PRP v 122. členu določa, da se neizpolnitev ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in ZKme-1 (prvi odstavek). V skladu s petim odstavkom 57. člena ZKme-1 Agencija končne prejemnike obveznosti, sankcionira v skladu s XXVI.a poglavjem te uredbe (sedmi odstavek). V tem poglavju določba sedmega odstavka 127.a člena določa da, če končni prejemnik ne izpolni obveznosti iz 2. točke tretjega odstavka 13. člena te uredbe, mora v proračun Republike Slovenije vrniti že izplačana sredstva v skladu s 57. členom ZKme-1.

20Javni razpis in Uredba PRP torej kot pravno podlago za sankcioniranje kršitev po predmetnem razpisu napotujeta na ZKme-1 in Uredbo 65/2011/EU. Glede na to je treba določbo 57. člena ZKme-1 razlagati upoštevajoč določila navedene evropske uredbe, v skladu s to pa je mogoče zahtevati vrnitev celotnih sredstev samo izjemoma v primeru napačne prijave³. Uredba 65/2011/EU namreč v 2. točki 30. člena, naslovljenega „Znižanja in izključitve“, izključitev podpore in vračilo celotnih že izplačanih zneskov omejuje na namerno vložitev napačne prijave. Razen tega določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje, kot je podrobneje opredeljeno v 1. točki 30. člena.

21Kot izhaja iz tožnikove prijave na javni razpis, njegov zahtevek za plačilo zajema pet postavk. Agencija je kot prvostopni organ ugotovila napake pri dveh in nato v celoti zavrnila zahtevek, ne da bi ugotovila obseg naložb, na katere se ta napačna prijava nanaša, in ne da bi ugotovila, ali gre za namerno napačno prijavo. Po obrazloženem je to v nasprotju z zgoraj navedeno materialnopravno podlago, zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pa je ostalo tudi dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno.

22Glede na to je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba razjasniti dejansko stanje v nakazani smeri in nato ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti.

23Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1⁴).

24Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

25Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Tako Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 201 in 208.
² Glej zgoraj citirane določbe OZ.
³ Glej tudi Sodišče Evropske unije v zadevi Občina Gorje proti Republiki Sloveniji (C-111/15) z dne 7. 7. 2016.
⁴ Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.