UPRS Sklep II U 9/2018-11

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom št. 06122-2201/2016-22 z dne 7. 9. 2017 je Inšpektorat RS za okolje in prostor odločil, da se vloga inšpekcijskega zavezanca A. vložena dne 16. 8. 2017 za podaljšanje roka po 2. točki odločbe gradbene inšpekcije št. 06122-2201/2016-9 z dne 17. 2. 2017 v zadevi odstranitve pritličnega objekta lociranega na zemljišču s parc. št. 840 k.o. ..., zavrže. Bistvo razlogov, ki so bili potrjeni tudi s strani pritožbenega organa Ministrstva za okolje in prostor z odločbo št. 0612-250/2016/12 z dne 7. 12. 2017 je bilo, da v primeru določitve roka za odstranitev nelegalne gradnje, gre za materialni rok, ki v skladu z analogno uporabo tretjega odstavka 99. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni podaljšljiv, njegovo morebitno podaljšanje, pa je možno le v okviru odločanju o izvršbi, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 293. člena ZUP.

2Tožeča stranka s tožbo izpodbija takšno odločitev iz razloga, da določitev izvršitvenega roka v konkretni zadevi ni stvar prostega preudarka pristojnega organa, pač pa je dolžina roka odvisna od narave in obsega obveznosti. Organ je dolžan pri določitvi izpolnitvenega roka vsestransko upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, pri čemer je v obravnavani zadevi pristojni organ določil izpolnitveni rok 6 mesecev, kar je zelo kratek rok in praktično neizvršljiv. Zaradi navedenega je tožeča stranka tudi zaprosila za podaljšanje izvršitvenega roka. V skladu z določbami ZUP-a sme upravni organ pri izdaji sklepa rok za opravo posameznih dejanj v postopku, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek na pravočasno prošnjo stranke le-tega podaljšati (sodba Zveznega Vrhovnega sodišča, Uz 602/60 z dne 19. 11. 1960). Tožena stranka bi tako morala pri reševanju predloga za podaljšanje roka najprej vsestransko upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, predvsem obseg obveznosti in šele po preučitvi celotne zadeve predlog tožeče stranke na podaljšanje roka zavrniti, oz. ta rok za izvršitev tudi podaljšati. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila.

4Tožba ni dopustna.

5Izpodbijani sklep z dne 7. 9. 2017, s katerim je organ predlog za podaljšanje roka zavrgel, je bil izdan v zvezi z 2. točko izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 17. 2. 2017, s katero je bila v točki 1. izreka tožeči stranki naložena ustavitev nelegalne gradnje pritličnega objekta, lociranega na levem bregu ... jezera parc. št. 840 k.o. ..., v točki 2. pa ji je bila naložena odstranitev tega objekta v roku 6 mesecev od prejema odločbe ter vzpostavitev prejšnjega stanja na lastne stroške. Tožeča stranka je poleg obravnavane tožbe, vložila tudi tožbo pri Upravnem sodišču RS zoper celotno odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 17. 2. 2017, ki se je vodila pod opr. št. II U 387/2017. V tej zadevi je sodišče s sodbo opr. št. II U 387/2017 z dne 13. 11. 2019 tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2201/2016-9 z dne 17. 2. 2017 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče tako ugotavlja, da je bila celotna odločba, torej tudi v točki 2. izreka (ki je vseboval izpolnitveni rok), v zvezi s katero je upravni organ z izpodbijano odločbo zavrgel predlog za podaljšanje roka, v celoti odpravljena.

6Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oz. pravno varstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oz. bi pomenila izboljšanje njegovega položaja. Na obstoj pravnega interesa pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

7V obravnavani zadevi zgoraj navedena procesna predpostavka ni izpolnjena, zaradi česar upravni spor ni dopusten, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo več ne posega v pravico oz. obveznost tožeče stranke. Ker je bila odločba Inšpektrorata RS za okolje in prostor z dne 17. 2. 2017 v točki 2. izreka, v kateri je bil določen 6 mesečni rok za odstranitev nelegalne gradnje že odpravljena s sodbo tukajšnjega Upravnega sodišča opr. št. II U 387/2017 z dne 13. 11. 2019, slednje pomeni, da je nastal položaj, kot da odločba sploh še ne bi bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi še ni bilo dokončno odločeno. Na dan odločanja tukajšnjega sodišča odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 17. 2. 2017, s katero je bilo odločeno o obveznosti tožeče stranke odstraniti nelegalno gradnjo ni več, in ker mora biti pravni interes za obravnavanje tožbe podan ves čas postopka in mora sodišče tudi na razlog iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), sodišče zaključuje, da tožeča stranka več nima pravnega interesa za ta postopek. Izpodbijana odločba, s katero je organ zavrgel predlog za podaljšanje roka za odstranitev nelegalne gradnje namreč ne posega več v pravico oz. obveznost tožeče stranke, ki bi jo bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu.

8Po obrazloženem je sodišče v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

9Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.