VSRS Sklep Cp 30/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor tožnika zoper nalog za plačilo sodne takse. Presodilo je, da je bil ugovor prepozen.

2Zoper sklep se je pritožil tožnik. Navaja, da se ne spoštuje mednarodno priznan način vročanja državnega akta – z identifikacijo in podpisom, ampak se jih meče v škatle. Trdi, da ni dokaza, ali in kdaj je dopis prišel v njegove roke. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tako nalog za plačilo sodne takse kot tudi izpodbijani sklep sta pisanji, ki ju je treba po 142. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) stranki vročiti osebno. Pisanje se torej vroči naslovniku, če pa se tega ne najde v stanovanju (kadar se pisanje vroča na naslovu prebivališča), se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). Iz obvestil o vročitvi naloga za plačilo sodne takse in izpodbijanega sklepa, ki sta bili vrnjeni sodišču, je razvidno, da ob poskusu vročitve pisanj ni bilo mogoče izročiti niti naslovniku niti odraslemu članu gospodinjstva. Za tak primer tretji odstavek 142. člena ZPP določa, da se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec, če gre za vročitev po pošti (za kar gre v obravnavanem primeru), pisanje izroči pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, po preteku tega roka pa vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Iz prej omenjenih obvestil o vročitvi je razvidno, da naslovnik pisanj ni dvignil v roku 15 dni, zato sta mu bili po poteku roka puščeni v hišnem predalčniku.

5Zakon torej tudi za sodna pisanja, za katera izrecno predpisuje, da jih je treba vročiti naslovniku osebno, dopušča v primeru, če naslovnik vročevalcu ni dosegljiv in osebna (neposredna) vročitev pisanja zato ne uspe, drugačne možnosti vročitve, in sicer najprej nadomestno vročitev, nato pa vzpostavlja fikcijo vročitve. Za nastop fikcije vročitve določa pravila in roke, ki morajo biti v takem primeru spoštovani. Iz obvestil o vročitvi je razvidno, da je vročevalec v obeh primerih vročanja ta pravila spoštoval.

6Vročevalec je poskušal izpodbijani sklep pritožniku vročiti 3. 9. 2020. Ker niti njega niti odraslega družinskega člana na naslovu ni bilo, je obvestilo, kje je pismo z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti, pustil v naslovnikovem hišnem predalčniku. Naslovnik pisma v tem roku ni prevzel, zato mu ga je po izteku roka, in sicer 21. 9. 2020 prav tako pustil v hišnem predalčniku. Glede na prej naveden četrti odstavek 142. člena ZPP se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom 15 dnevnega roka od vročitve, torej 18. 9. 2020. Dne 21. 9. 2020 priporočeno poslana pritožba je torej pravočasna (vložena v petnajstdnevnem pritožbenem roku).

7Ni pa utemeljena. Glede na prej opisana pravila vročanja je pravilen zaključek v izpodbijanem sklepu, da je bil ugovor prepozen. Ob dejstvu, da je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku 3. 7. 2020 in da rok za ugovor znaša 8 dni, je namreč 25. 8. 2020 vložen ugovor nedvomno prepozen.

8Vrhovno sodišče je zato na podlagi 2. točke 350. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.