VSL Sodba II Cp 1758/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 466,65 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je tožnici dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek v višini 13.012,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka) ter stroške postopka v višini 1.720,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Toženec je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da obvestilo tožnice z dne 10. 5. 2019 ni pomenilo odstopa od kreditne pogodbe (odstop v obvestilu ni niti enkrat omenjen), temveč le obvestilo o predčasni zapadlosti dolga. V 8. členu kreditne pogodbe o predčasni zapadlosti ni navedeno nič oziroma je ta pogojena z odstopom od pogodbe. Predčasna zapadlost obveznosti in odstop od pogodbe nista enaka instituta in tudi njuni posledici sta različni. Pri predčasni zapadlosti pride do zamude že vnaprej in pogodba ostane v veljavi, pri odstopu od pogodbe pa preostali dolg zapade šele s prejemom odstopne izjave in med strankama pogodba preneha veljati. Sodišče je s sprejemom izpodbijane odločitve tožencu dejansko naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3. 5. 2019, saj gre glede na obračun tožnice za kapitaliziran znesek glavnice, pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti na dan 10. 6. 2020. Pravilo v 15. členu kreditne pogodbe (glede načina sporočitve odstopne izjave) se nanaša tudi na odstop s strani kreditodajalca. Zaradi jasno določene vsebine in oblike odstopne izjave (tako v kreditni pogodbi kot v zakonu) je zmotno naziranje sodišča, da je tožnica odstopno upravičenje izkoristila najkasneje z vložitvijo predloga za izvršbo, ki takšne izjave ni vseboval. Da odstopna izjava ne more biti neoblična, jasno izhaja tudi iz drugega odstavka 51. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2). Zato je v sodbi navedena sodna praksa v nasprotju z materialnim pravom, pa tudi sicer ne gre za primerljive primere. Dne 3. 5. 2019 tožnica tožencu ni podala izjave o odstopu od pogodbe, tega pa tudi ni storila med predmetnim postopkom. Zahtevek tožnice tudi ni utemeljen neposredno na podlagi 20. člena ZPotK-2. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, se nanaša na uporabo ZPotK, med 21. členom ZPotK in 27. členom ZPotK-2 pa obstaja bistvena razlika. V konkretnem primeru se pokaže, da je institut predčasne zapadlosti za potrošnika manj ugoden kot odstop od pogodbe. Predčasna zapadlost učinkuje za nazaj, odstop pa od prejema odstopne izjave, pri čemer je razlika v teku zakonskih zamudnih obresti. Če pogodba ni določala možnosti, da lahko banka uveljavi predčasno zapadlost kredita, ampak je kot edino možno posledico zamude potrošnika predvidela odstopno upravičenje kreditodajalca, je to za potrošnika ugodnejše oziroma vsaj ni v njegovo škodo, zato ne more priti do neposredne uporabe zakona (to je do predčasne zapadlosti kredita brez odstopa od pogodbe). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam, pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica (banka - kreditodajalka) je v predmetni pravdi od toženca (kreditojemalca) zahtevala plačilo obveznosti po kreditni pogodbi, ki jo je toženec kršil s tem, ko je zamujal s plačilom več zaporednih obrokov. Zato je tožnica po tem, ko je toženca opomnila na zamudo s plačilom obveznosti in mu dala dodatni 15-dnevni izpolnitveni rok, odstopila od kreditne pogodbe in od toženca zahtevala plačilo vseh predčasno zapadlih obveznosti po kreditni pogodbi. Toženec je kot bistveno ugovarjal, da opominjevalni postopek ni bil pravilno opravljen ter da vsebina izjave z dne 10. 5. 2019 ne pomeni odstopa od pogodbe, pogodba pa je določala predčasno zapadlost obveznosti le v tem primeru. Poudarjal je, da predčasne zapadlosti dolga in odstopa od pogodbe ne gre enačiti. Tožnica ne more zahtevati predčasne zapadlosti obveznosti neposredno na podlagi 20. člena ZPotK-2, saj izostanek takšnega določila v pogodbi ne sme biti v škodo potrošnika. Ker tožnica ni nikoli odstopila od kreditne pogodbe, ta še vedno velja, toženec pa od maja 2019 redno mesečno plačuje obroke posojila, zaradi česar ni dolžan predčasno vrniti celotnega kredita.

6Izpodbijana odločitev temelji na treh bistvenih zaključkih, ki so v sodbi nanizani podredno: 1) do odstopa od kreditne pogodbe je prišlo s seznanitvijo toženca z obvestilom tožnice z dne 10. 5. 2019, s katerim je tožnica uveljavila enostransko odstopno upravičenje po tem, ko so bili za to izpolnjeni vsi pogoji po kreditni pogodbi, 2) do odstopa od kreditne pogodbe je prišlo najkasneje, ko je toženec prejel predlog za izvršbo z dne 4. 7. 2019, ter 3) dopis tožnice z dne 10. 5. 2019 je mogoče šteti kot zahtevo za plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo, neposredno na podlagi 20. člena ZpotK-2.

7Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tožnica na podlagi dopisov tožencu z dne 5. 3. 2019 in z dne 10. 5. 2019 veljavno odstopila od kreditne pogodbe in je bila upravičena takoj zahtevati vračilo vseh toženčevih obveznosti, skupaj z obrestmi in stroški, še pred potekom roka za vračilo po kreditni pogodbi. Pri tem so ključnega pomena ugotovitve, ki kažejo na to, da je tožnica pridobila odstopno upravičenje (zamuda toženca s plačilom več zaporednih mesečnih obveznosti, opomin tožnice z dodatnim izpolnitvenim rokom 15 dni in opozorilom o siceršnjem predčasnem odpoklicu kredita v dopisu z dne 5. 3. 2019, ki je bil tožencu vročen 12. 3. 2019, ter neodziv toženca na prejeti opomin), poleg tega pa tudi ugotovitve, ki kažejo na to, da je pridobljeno odstopno upravičenje tudi dovolj jasno uresničila (obvestilo tožnice z dne 10. 5. 2019, ki je bilo tožencu vročeno 20. 5. 2019 in v katerem se je tožnica izrecno sklicevala na 8. člen kreditne pogodbe, ki določa možnost njenega odstopa od pogodbe; vložitev predloga za izvršbo dne 4. 7. 2019).

8Iz 8. člena kreditne pogodbe je razvidno, v katerem primeru lahko banka odstopi od pogodbe (neplačilo začetne ali dveh zaporednih mesečnih obveznosti s strani kreditojemalca), pod kakšnimi pogoji lahko to stori (prej mora dati kreditojemalcu primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni, kreditojemalec pa ne plača zapadlih obveznosti niti v dodatnem roku) in kakšna je posledica odstopa od pogodbe (zahteva za vračilo vsega dolga z obrestmi in stroški vred pred potekom roka za vračilo). Vsa ta pogodbena določila v zvezi z odstopom od pogodbe je tožnica spoštovala in se nanje z omembo 8. člena kreditne pogodbe v dopisu z dne 10. 5. 2019 tudi sklicevala, zato ni mogoče slediti stališču toženca, da njeno ravnanje ni predstavljalo odstopa od pogodbe.¹

9Zakaj konkretno bi bila za odločitev v predmetni zadevi bistvena razlika med predčasno zapadlostjo obveznosti in odstopom od pogodbe, toženec (tudi) v pritožbi ustrezno ne pojasni. Predčasna zapadlost obveznosti je posledica odstopa od pogodbe in nastopi hkrati z njim, lahko pa nastopi tudi neodvisno od odstopa od pogodbe – na podlagi samega zakona. V konkretnem primeru je predčasna zapadlost obveznosti nedvomno nastopila, da bi bilo pomembno, kdaj točno se je to zgodilo, pa toženec ni izkazal.² Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnica kot datum zapadlosti celotne terjatve v predlogu za izvršbo navedla 30. 6. 2019, ko je bil toženec nesporno že seznanjen z njenim odstopom od pogodbe. Da bi bile tožencu zakonske zamudne obresti obračunane od nepravilnega (prezgodnjega) datuma (3. 5. 2019), toženec ni izkazal (iz predloženih obračunov tožnice pod A5 in A8 to ni razvidno). Tožnica je po delnem umiku tožbenega zahtevka zahtevala zamudne obresti šele od 10. 6. 2020, torej po vložitvi zahtevka pred sodiščem, zato je upravičena tudi do zamudnih obresti od neplačanih obresti od navedenega datuma (381. člen OZ).

10Zmotno je stališče pritožbe, da se pravilo v 15. členu kreditne pogodbe (glede načina sporočitve odstopne izjave) nanaša tudi na odstop od pogodbe s strani kreditodajalca. Navedeni člen se izrecno nanaša le na odstop od pogodbe s strani kreditojemalca. Pa tudi v primeru, da bi bilo ta člen mogoče analogno uporabiti za odstop od pogodbe s strani kreditodajalca, je tožnica tožencu odstopno izjavo sporočila na ustrezen (dogovorjen) način (po priporočeni pošti). Od sklenjene kreditne pogodbe torej ni odstopila neoblično oziroma konkludentno.

11V zvezi z veljavnostjo odstopa od pogodbe zaradi kršitve (neizpolnitve) nasprotne stranke gre tudi poudariti, da zanj ni nujno, da je kršitelju sploh vročena izjava o odstopu. Pomembno je, da je kršitelju pogodbe postavljen dodatni rok, v katerem lahko izpolni obveznost. Ključnega pomena je torej, ali kršitelj pogodbe prejme dopis, v katerem mu je postavljen rok za izpolnitev obveznosti, in ne, ali mu je (pravilno) vročeno obvestilo o odstopu od pogodbe.³

12Ne glede na navedeno gre pritrditi argumentaciji sodišča prve stopnje, da je v skladu s sodno prakso, ki je primerljiva konkretnemu primeru,⁴ tožnica odstopno upravičenje izkoristila najkasneje z začetkom predmetnega sodnega postopka, to je z vložitvijo predloga za izvršbo. Sklicevanje toženca na določbo drugega odstavka 51. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZPotK-2 ni utemeljeno, saj se obe navedeni določbi nanašata le na sklenitev pogodbe in ne na odstop od pogodbe.

13V primeru, da tožnica ne bi veljavno odstopila od kreditne pogodbe, gre pritrditi tudi stališču sodišča, da je dopis tožnice z dne 10. 5. 2019 mogoče šteti kot njeno zahtevo za plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo, neposredno na podlagi 20. člena ZPotK-2. Stranki namreč nista izrecno izključili upravičenja tožnice, da uveljavlja takšno zahtevo in takšna zahteva tudi ni zoper naravo pogodbe. Sklicevanje pritožnika na določbo 27. člena ZPotK-2 ni utemeljeno, saj se ta določba nanaša le na v pogodbi obstoječa določila (urejena pogodbena vprašanja). V konkretnem primeru pa sta stranki v kreditni pogodbi podrobneje uredili le eno od možnih (alternativnih) posledic v primeru kreditojemalčevega nerednega poplačevanja obveznosti (to je le odstop od kreditne pogodbe in vračilo vsega še nezapadlega dolga v tem primeru - v smislu, da lahko banka odstopi od pogodbe le v takšni situaciji). Če druge možne pravne posledice, ki sledi kreditojemalčevi kvalificirani zamudi z izpolnjevanjem obveznosti (to je zahteve za plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo, brez odstopa od kreditne pogodbe) stranki s pogodbo nista uredili, še ni rečeno, da sta s tem izključili uporabo zakona. S tem, ko kreditna pogodba posebej ne omenja predčasne zapadlosti obveznosti na podlagi zakona, to torej ne pomeni, da jo (kot alternativno možnost odstopu od pogodbe) izključuje. Poleg tega je pritožnikovo zatrjevanje, da mu je zakonsko določilo 20. člena ZPotK-2 o predčasni zapadlosti obveznosti v škodo, pavšalno. Pritožnik ne pojasni, v čem konkretno je sam v predmetni zadevi na slabšem, če bi se tožničin dopis z dne 10. 5. 2019 štelo (zgolj) kot zahtevo za plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo.⁵ Tožnica namreč od njega ni zahtevala plačila zakonskih zamudnih obresti že od predčasne zapadlosti obrokov na podlagi zakona (to je že od tedaj, ko je zamudil s plačilom dveh zaporednih obrokov).⁶

14Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. člen ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (OT) je pritožbeno sodišče tožnici priznalo priglašenih 625 točk nagrade za odgovor na pritožbo (po 1. točki tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT) in 2 % materialne stroške (12,5 točk - tretji odstavek 11. člena OT), kar zvišano za 22 % DDV (140,25 točk), ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (glej 13. člen OT), znaša 466,65 EUR. Priznane stroške odgovora na pritožbo je toženec tožnici dolžan povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa ji glede na njen zahtevek dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. člena OZ in 313. člen ZPP).

¹ V konkretnem primeru pri tožencu (kreditojemalcu) ni mogel nastati upravičen dvom o tem, ali tožnica (kreditodajalka) vztraja pri pogodbeno dogovorjenem obročnem odplačevanju ali uresničuje upravičenje odpoklica kredita, kot je to bilo na primer v zadevi VSM sklep I Ip 38/2019 z dne 18. 3. 2019 (kjer je banka najprej izjavila, da uveljavlja odpoklicno upravičenje, nato pa pri kreditojemalcu s poznejšo izjavo povzročila prepričanje, da naj se pogodba vnaprej izpolnjuje redno kot doslej, kasneje pa se je spet sklicevala na prvotno dano izjavo o odpoklicu kredita in na predčasno zapadlost).
² To bi bilo pomembno, če bi bilo sporno, kdaj je nastopila toženčeva zamuda.
³ Glej sklep VS RS II Ips 104/2018 z dne 20. 6. 2019.
⁴ Poleg citiranih primerov (VS RS sklep II Ips 336/2016 z dne 8. 11. 2018, VSL sklep II Cp 1353/2009 z dne 2. 9. 2009, VSL sodba in sklep I Cpg 308/2011 z dne 20. 7. 2011 in VSL sodba I Cpg 1072/2017 z dne 20. 12. 2017) glej še VSL sklep I Cp 2290/2018 z dne 13. 3. 2019.
⁵ Načeloma sicer drži, da je institut predčasne zapadlosti obveznosti (neposredno na podlagi zakona) za potrošnika manj ugoden kot odstop od pogodbe, pri katerem mora biti potrošniku dan dodatni rok za izpolnitev obveznosti.
⁶ V primeru, ko kreditodajalec zaradi potrošnikove zamude s plačilom obrokov zahteva plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo, ki je dogovorjena v pogodbi, predčasna zapadlost celotne terjatve nastopi že s samim trenutkom zamude plačila zaporednih obrokov in kreditodajalec lahko od potrošnika zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti že od tedaj dalje.