UPRS Sodba II U 245/2020-6

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (Organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja v zvezi s protizakonito obravnavo ob namestitvi v bivalni prostor s strožjim režimom v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev redne BPP za pravno svetovanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s protizakonito obravnavo ob namestitvi v bivalni prostor s strožjim režimom po 98.a členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Predlaga, da se mu za nudenje zaprošene BPP dodeli odvetnik A.A. iz Ljubljane. Tožnik trenutno prestaja zaporno kazen v ZPKZ Maribor, kjer je bil z odločbo z dne 20. 2. 2020 nameščen v strožji režim. Tožnik meni, da ga v takšni namestitvi ne obravnavajo v skladu z določbami 98.a člena ZIKS-1, saj z njim še nihče ni opravil razgovora v zvezi z namestitvijo po enajstem odstavku 98.a člena ZIKS-1, poleg tega pa iz osebnega spisa ni razvidno mnenje strokovne komisije, ki ga enkrat tedensko poda direktor ZPKZ Maribor ali še obstajajo razlogi za takšno namestitev.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ZIKS-1 v enajstem odstavku 98.a člena določa, da z obsojencem, ki je nameščen v posebni strožji režim, razgovore opravljajo strokovni sodelavci zavoda in zdravstveni delavci, kadar ta za razgovor zaprosi, najmanj pa enkrat tedensko. Če zdravnik ali drugi zdravstveni delavec ugotovi, da obsojenec ni sposoben prestajati kazeni v takšni namestitvi, o tem nemudoma obvesti direktorja zavoda. Nadalje dvanajsti odstavek istega člena določa, da obsojenec, ki je nameščen v posebni strožji režim, spremlja strokovna komisija, ki enkrat na teden poda direktorju zavoda mnenje o tem ali še obstajajo razlogi za takšno namestitev. Organ za BPP glede na navedeno in glede na navedbe tožnika ugotavlja, da dodelitev BPP v postopku in za namen, kot ga zahteva tožnik, po določbah ZBPP ni mogoča. Na podlagi že sprejete sodne prakse Organ za BPP ugotavlja, da v predmetni zadevi ne gre za upravno zadevo, saj se glede opravljanja razgovorov ter spremljanja obsojenca s strani strokovne skupine ne odloči z upravno odločbo. ZIKS-1 v 8. členu natančno določa, v katerih primerih se izdajo odločbe po določbah zakona, ki urejajo splošni upravni postopek (v nadaljevanju ZUP), med njimi pa postopek obravnave obsojenca, ki je nameščen v strožji režim, iz enajstega in dvanajstega 98.a člena ZIKS-1 ni naštet. V primeru, da obsojenec meni, da so mu z določenim ravnanjem kršene pravice ali storjene nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo in ima obsojenec, skladno s 85. členom ZIKS-1, pravico pritožiti se generalnemu direktorju oziroma drugim organom, ki opravljajo nadzor v zavodu. Glede na to, da zadeva za katero je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP ni upravna zadeva, v zvezi s katero bi prosilec lahko zahteval sodno varstvo, tožniku skladno z določili ZBPP ni mogoče dodeliti zaprošene BPP za pravno svetovanje po 1. alineji 26. člena ZBPP. Organ za BPP je zato tožnikovo prošnjo, po določbi 1. in 26. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP, kot neutemeljeno zavrnil.

3Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija v celoti odločbo Organa za BPP, razen v delu, kjer se izrecno strinja, po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in da se tožniku BPP dodeli. Tožnik v tožbi navaja, da ne drži trditev tožene stranke, da postopek obravnave obsojenca, ki je nameščen v strožji režim iz enajstega in dvanajstega odstavka 98.a člena ZIKS-1 ni naštet v 8. členu ZIKS-1. V 8. členu ZIKS-1 je naveden 98.a člen ZIKS-1, ki se ga obravnava kot celoto, kar pomeni, da zajema vse odstavke, ki jih člen vsebuje. Navedbe tožene stranke, da se lahko tožnik v skladu s 85. členom ZIKS-1 pritožiti generalnemu direktorju oziroma drugim organom, ki opravljajo nadzor v zavodu, je nesmiselna in nerelevantna iz razloga, ker tako generalni direktor kot drugi organi ne morejo izdati upravnega akta, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu v sodnem postopku. Bistvo pa je, da tožnik sploh ni zaprosil za BPP izrecno za upravno zadevo v zvezi s katero bi lahko zahteval sodno varstvo, ampak je zaprosil za BPP v obliki pravnega svetovanja na podlagi prvega odstavka 26. člena ZBPP. Odvetnik bi lahko tožniku svetoval tudi vložitev pritožbe direktno na Ustavno sodišče RS oziroma ESČP, saj so tožniku kršene pravice, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, o čemer pa tožena stranka ni presojala. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je predmet presoje izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje zaradi kršenja pravic, na podlagi 1. alinee prvega odstavka 26. člena ZPP, v zvezi z obravnavo ob namestitvi v bivalni prostor s strožjim režimom po 98.a členu ZIKS-1.

7Tožnik meni, da zakoniti razlogi za takšno namestitev ne obstajajo in tožnika v takšni namestitvi ne obravnavajo v skladu z enajstim in dvanajstim odstavkom 98.a člena ZIKS-1.

8ZIKS-1, ki ureja vprašanja v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij in drugih ukrepov, ki jih izreče sodišče v kazenskem postopku, v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP in med drugimi je navedena tudi izdaja odločbe na podlagi 98.a člena ZIKS-1.

9Direktor zavoda izda odločbo o namestitvi obsojenca v poseben strožji režim za čas, ko obstajajo razlogi za takšno namestitev (tretji odstavek 98.a člena ZIKS-1) in določi oddelek ali prostor v zavodu, v katerem se izvaja poseben strožji režim (prvi odstavek 98.a člena ZIKS-1). O pritožbah zoper odločbe, ki jih izda direktor zavoda oziroma prevzgojnega doma, vodje dislociranega oddelka ali pravosodni policist, odloča na drugi stopnji generalni direktor (drugi odstavek 8. člena ZIKS-1). Če obsojenec ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje (drugi odstavek 85. člena ZIKS-1).

10Odločanje o tem ali se obsojenca namesti v bivalni prostor s strožjim režimom torej poteka po določbah ZUP, kar po določbi drugega odstavka 2. člena ZUP pomeni, da gre za upravno zadevo, o kateri se odloči z upravnim aktom¹. Zoper te odločitve pa je, potem ko so izčrpana redna pravna sredstva v upravnem postopku, dovoljena tožba v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1².

11Organ za BPP se v izpodbijani odločbi sklicuje na sprejeto sodno prakso, da v tovrstnih zadevah ne gre za upravni spor in navaja sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 958/2019 z dne 15.10.2019. Sodišče ugotavlja, da je bil v citirani zadevi izrečen ukrep, na podlagi 41.c člena ZIKS-1 o zasegu predmetov (ki ni uvrščen v 8. člen ZIKS-1), kar pomeni, da se odločba ne izda po določilih ZUP.

12Tožnik navaja, da izrecno ni zaprosil za BPP za upravno zadevo v zvezi s katero bi lahko zahteval sodno varstvo, ampak je zaprosil za BPP v obliki pravnega svetovanja na podlagi prvega odstavka 26. člena ZBPP. Tožnik utemeljuje svoje stališče o upravičenosti do dodelitve BPP za pravno svetovanje izključno na prepričanju, da mu pravica do BPP pripada v vsakem primeru, saj so tožniku kršene pravice, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo. Sodišče pojasnjuje tožniku, da pravica do BPP ni absolutna, saj se lahko odobri samo pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP).

13Upravno sodišče RS odloča o upravičenosti do dodelitve BPP v upravni zadevi, na podlagi izpolnjevanja pogojev v skladu z ZBPP, tako za pravno svetovanje kot za druge oblike pravne pomoči v upravnem sporu. Oblika BPP za pravno svetovanje v upravnem sporu se lahko dodeli zgolj za uresničevanje pravice do sodnega varstva v upravnem postopku.

14Glede na dejstvo, da tožnik ni vložil pritožbe v upravnem postopku zoper odločitev direktorja zavoda o namestitvi v strožji režim, kar tudi v tožbi ne zatrjuje, sodišče meni, da v konkretnem primeru zoper odločitev direktorja po 98.a členu ZIKS-1 ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem postopku. Upravni spor namreč ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Pogoj, da se stranka lahko obrne na Upravno sodišče RS, je da izčrpa vsa redna pravna sredstva v postopku, torej, da vloži pritožbo v upravnem postopku, kadar je ta mogoča. Navedeno, pa v posledici pomeni, da sodišče za tovrstno zadevo tudi ne more odobriti pravnega svetovanja, saj Organ za BPP Upravnega sodišča RS odloča zgolj o sporih, ki so povezani z Upravnim sodiščem in ne o vsakršnih sporih ali pravnih svetovanjih povezanih z njimi.

15Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

¹ Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).
² V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).