VSC Sodba II Kp 23290/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obsojenemu F. P. stranska denarna kazen v višini 90 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, oziroma 1.800,00 EUR, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 5. 11. 2018, opr. št. I K 23290/2018, ki je postala pravnomočna 9. 1. 2019, in ki je obsojenec ni plačal v določenem roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, ni pa je bilo mogoče niti prisilno izterjati, spremenjena v kazen 45 dni zapora. Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ-1) je prvo sodišče v kazen dveh let in treh mesecev zapora izrečeno s citirano sodbo in kazen 45 dni zapora iz te sodbe, vštelo čas pridržanja.

2Zoper sodbo se je obsojenec pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da denarne kazni ni zmogel plačati, saj se nahaja že od 6. 7. 2019 na prestajanju zaporne kazni, nima pa nobenih dohodkov niti premoženja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da denarne kazni ne spremeni v zapor oziroma podrejeno, da se ga oprosti plačila denarne kazni ali pa se jo nadomesti z delom v splošno korist.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje obsojenčevemu pritožbeno izpostavljenemu ugovoru plačilne nesposobnosti ne more slediti. Ugotoviti namreč gre, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo relevantne določbe KZ-1, ki je veljal v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 87. člena KZ-1 sodišče denarno kazen, če se ne da niti prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po drugem odstavku istega člena se obsojencu v primeru, če plača samo del denarne kazni, ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi. Na podlagi zakonske dikcije drugega odstavka 87. člena KZ-1 gre torej zaključiti, da je nadomestni zapor le posebna oblika izvršitve denarne kazni in se zato ne sme enačiti z zaporom kot posebno vrsto glavne kazni (tako prof. dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba Ljubljana). Zato se obsojenca, zoper katerega se je že začela izvrševati denarna kazen z nadomestnim zaporom izpusti na prostost takoj, ko plača denarno kazen.

6Glede na višino obsojencu izrečene stranske denarne kazni (1.800,00 EUR) in število dnevnih zneskov (90), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ji ustreza nadomestni zapor v trajanju 45 dni (en dan zapora za vsaka začeta dva dnevna zneska). Obsojenčeve trenutne premoženjske razmere (povezane s prestajanjem zaporne kazni) oziroma kot zatrjuje objektivna nezmožnost plačila denarne kazni niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Prav takšen namen zakonodajalca izhaja iz določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil uresničen pogoj iz citirane določbe, ki predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni. Prisilna izterjava obsojencu izrečene stranske denarne kazni pa je bila neuspešna, kot je razvidno iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Celju z dne 18. 6. 2020, opr. št. I 298/2019, s katerim je bil izvršilni postopek ustavljen.

7Po prvem odstavku 129.a člena ZKP o predlogu za izvršitev kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dnevih prebiva doma, nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, nadomestitvi kazni zapora ali denarne kazni z delom v splošno korist in o izvršitvi denarne kazni s plačilom v obrokih, odloča s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na pravi stopnji, v konkretnem primeru predsednik senata Okrožnega sodišča v Celju.

8Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9Obsojenec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.