VSC Sklep II Ip 411/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika. Ugotovilo je, da je dolžnik v ugovoru zatrjeval dejstva, s katerimi je oporekal uveljavljeni terjatvi, vendar za zatrjevana dejstva ni ponudil dokazov. Zato ugovora ni mogoče šteti za obrazloženega.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je terjatev zahtevana na osnovi verodostojnih listin izdanih računov. Sklep izpodbija v celoti, saj so njegove obveznosti do upnika poravnane.

3Upnik v odgovoru na pritožbo navaja, da verodostojno listino predstavljajo računi in obračun obresti. Dolg dolžnika je nastal na podlagi izdanih in neplačanih faktur ter na podlagi dobave materiala dolžniku po naročilu oziroma dobavnici. Upnik nikoli ni prejel reklamacij in grajanja prejetega blaga dolžnika. Vse navedbe so neutemeljene, neresnične in z ničemer dokazane.

4Pritožba ni utemeljena.

5Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva¹. Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov². Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.

6Dolžnik neutemeljeno ponavlja edino ugovorno trditev, da je zahtevana terjatev na osnovi verodostojnih listin, izdanih računov, in da so (po dolžnikovi evidenci) vse njegove obveznosti do upnika poravnane. Za dolžnika tako ni sporno, da gre za obveznost na podlagi izdanih računov, da mu ti ne bili poznani, torej mu je poznano tudi razmerje, na podlagi katerega upnik uveljavlja terjatev na podlagi računov. Dolžnik se sklicuje na lastno evidenco, vendar te ne priloži niti ne navaja, zakaj je ne bi mogel priložiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za osrednjo trditev, da so obveznosti dolžnika poravnane, ni predložil dokaza. Pravilno ni štelo ugovor za obrazloženega.

7V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999.
² Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008.