VSL Sodba II Cp 809/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 42.917,77 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 dalje do plačila. Tožniku je na račun toženk naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. V pritožbi povzema posamezne trditve in izjave strank ter zaslišanih prič. Poudarja, da je bila prva toženka tista, ki bi morala zagotoviti ustrezno upravljanje z dvižno rampo, tožniku pa preprečiti dostop do nje. Meni, da ob dolžni skrbnosti do dogodka ne bi prišlo. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj je zanemarilo predpise, ki urejajo varstvo pri delu. Zmotno naj bi bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj opozorilni napisi na rampi niso bili vidni, dvižna miza pa tudi ni imela zaščite za tovor. V tem delu sodišče ne pojasni, zakaj ne sledi priči P. R. Poudarja, da je oškodovanec dvigalko uporabil prvič, prva toženka pa mu tega ni niti preprečila niti ga ni ustrezno opozorila, da je vožnja oseb prepovedana. Sodišče je nadalje prezrlo, da delavka prve toženke tudi ni bila ustrezno usposobljena za ravnanje z dvižno rampo ter da so bile ustrezne opozorilne table nameščene šele po škodnem dogodku. Prva toženka bi se kot delodajalka svoje odgovornosti lahko razbremenila zgolj, če bi dokazala, da je delavec v danih okoliščinah ravnal kot je treba. Vztraja na stališču, da je bil tožnik del delovnega procesa toženke. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretnem primeru tožnik zahteva povračilo škode, ki mu je nastala v prostorih prve toženke. Ker je med dvigovanjem dvižne mize stal na nezavarovanem robu, mu je stopalo desne noge ukleščilo med dvižno mizo in betonski tlak skladišča. Uveljavlja krivdno odgovornost prve toženke, saj s strani njenih zaposlenih ni bil ustrezno opozorjen na prepoved vožnje oseb na dvižni mizi. Odškodninsko odgovornost prve toženke uveljavlja na dveh pravnih podlagah, in sicer na odgovornosti delodajalca za škodo delavcev in drugih oseb, ki so vključeni v delovnem procesu (5. člen ZVZD-1) in na odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo njegovi delavci storijo tretjim osebam (prvi odstavek 147. člena OZ). Odškodnino zahteva tudi od druge toženke, pri kateri je imela prva toženka zavarovano odgovornost.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednja, za odločitev v tej zadevi pomembna dejstva:

- tožnik v času škodnega dogodka ni bil zaposlen pri prvi toženki;

- tožnik je dostavljeno blago zapeljal na dvižno mizo, ki jo je delavka prve toženke nato dvignila;

- tožnik je sam (brez navodil delavke) skočil na dvižno mizo, delavko v šali prijel za nogo in pri tem (svojo) nogo potisnil čez rob, zato se mu je stopalo desnice ukleščilo med dvižno mizo in betonski tlak;

- dvižna miza je bila namenjena zgolj prevozu blaga, za dostop oseb pa je bilo na voljo stopnišče.

7Na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo povzeto, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v ravnanju prve toženke ni protipravnosti. Oba, tožnik kot tudi K. V., sta namreč opisala, da je bil tožnik tisti, ki je prosil za dvig blaga, čemur je delavka prve toženke ustregla ter v ta namen pritisnila gumb, tožnik pa je med tem zapustil prostor. Da ob dvigovanju blaga ni mogla pričakovati (niti videti) tožnikovega nenadnega skoka na mizo, je sodišče ugotovilo na podlagi njene prepričljive izpovedbe ter izjav prič V. M., F. P. in P. R., ki so skladno navedle, da je bilo za dostop oseb v skladišče namenjeno stopnišče. Navedene priče (tudi priča P. R., list. št. 53d) so nadalje potrdile, da je imela dvižna rampa ustrezno zaščito za tovor, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku tovora v času dviga ni bilo potrebno držati. Ob dejstvu, da med strankama ni sporno, da je tožnik na lastno željo skočil na dvižno mizo in da mu slednjega ni naročila delavka prve toženke, je utemeljen zaključek sodišča, da toženki ne moreta odgovarjati za škodo, ki mu je nastala.

8Ob tem sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo, da je prva toženka določena opozorila na steno pritrdila šele po škodnem dogodku. Pritožbeni očitki, ki trdijo nasprotno, so zato neutemeljeni. Sodišče se je namreč do tovrstnih navedb opredelilo in na podlagi ogleda fotografij ter skladnih izpovedb prič zaključilo, da opozoril na steni sicer ni bilo, da pa so se opozorilne table nahajale na sami dvižni mizi. Ob tožnikovi izpovedbi, da je dvižna miza zelo ozka in da je poprej že pripeljal blago v skladišče, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi mu moralo biti znano, da prevoz oseb z dvižno mizo ni dovoljen. Iz dejanskih ugotovitev nadalje izhaja, da tožnik ni zgolj stal na dvižni mizi, temveč je celo sam, z namenom, da bi v šali pozdravil delavko, stopil nekoliko čez rob mize, kar je povzročilo ukleščenje stopala. Prvi toženki tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da bi storila oziroma opustila kaj takega, kar bi prispevalo k nastanku tožnikove škode v smislu 131. in 147. člena OZ. Tožnikovo ravnanje je bilo namreč nepredvidljivo.

9Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tožnikovega zahtevka po 5. členu ZVZD-1, ki od delodajalcev zahteva zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Ob ugotovitvah, da je bil tožnik samozaposlen, pri čemer je v okviru pogodbe o trgovskem zastopanju sodeloval z naročnikom, podjetjem F., d. d., ga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za osebo, vključeno v delovni proces prve toženke. Kot trgovski potnik je namreč zgolj obiskoval številne trgovine prve toženke in skrbel za dvig prodaje izdelkov naročnika. Materialnopravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi na tej podlagi, posledično pa ni utemeljen tudi zahtevek zoper drugo toženko.

10Višje sodišče je zato, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.