VSM Sklep I Cpg 159/2020

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se pravdni postopek, prekinjen zaradi stečaja, nadaljuje z 11. 3. 2020.

2Tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se je sodna praksa o razmerju med 208. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kasnejšo določbo 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) že izrekla. Določba drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP v razmerju do citirane odločbe ZPP ne predstavlja lex specialis, ampak določa zgolj najzgodnejši trenutek, ko so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka (sklep VSRS II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011). Vendar pa to ne pomeni, da se v primerih, ko se v stečajnem postopku preizkus terjatev zaradi neobstoja stečajne mase ne opravi, citirana določba ZFPPIPP ne uporabi. Dejstvo je, da šele s sklepom o preizkusu terjatev postane jasno, kako se bo postopek nadaljeval. Ker glede terjatve, ki se uveljavlja v tem pravdnem postopku, ni ugotovljeno niti, ali je bila pravočasno prijavljena, niti, ali je bila priznana oziroma prerekana, pogoji za nadaljevanje postopka niso izpolnjeni.

V primerih, ko ni razpoložljive stečajne mase in je zato preizkus terjatev brezpredmeten, izda sodišče sklep, s katerim odloči, da se preizkus terjatev ne opravi, saj namena stečajnega postopka (poplačila upnikov) ni mogoče doseči. V teh primerih se je sodna praksa že izrekla, da vodenje stečajnega postopka ne more biti podrejeno zgolj pridobitvi izvršilnega naslova (odločbi VSL Cst 162/2015 z dne 11. 3. 2015 in VSL Cst 147/2015 z dne 25. 3. 2015). Po analogiji argumentum a simili ad simile v takšni situaciji tudi vodenje pravdnega postopka ne sme biti podrejeno pridobitvi izvršilnega naslova. V obravnavani zadevi bi bilo nadaljevanje pravdnega postopka dopustno le, če bi bila terjatev, ki se uveljavlja v tem postopku, prerekana. Če bi bil namen stečajnega postopka v pridobitvi izvršilnega naslova, bi ZFPPIPP dopuščal vodenje postopkov na ugotovitev obstoja terjatev (tudi) v primerih, ko preizkus terjatev v stečajnem postopku ni bil opravljen. Ob upoštevanju načela koncentracije postopka, ki ga uzakonja 227. člen ZFPPIPP, bi dopustitev vodenja postopkov v takšnih primerih privedla do „izvotlitve“ pravil ZFPPIPP.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožena stranka predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijan sklep razveljavi.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim izvajanjem in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, upoštevajoč pravila, določena v ZFPPIPP, napačna.

6Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z izvajanji pritožnice.

7Primarni namen stečajnega postopka je poplačilo upnikov. Tega namena pa v primeru, ko je stečajna masa neznatne vrednosti oziroma ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, ni mogoče doseči. Za takšne primere je zato v petem odstavku 378. člena ZFPPIPP določeno, da se v stečajnem postopku preizkus terjatev ne opravi, iz prvega odstavka citirane določbe ZFPPIPP pa izhaja, da se (v takšnem primeru) stečajni postopek na predlog upravitelja ali upniškega odbora konča, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom. Ker v takšni situaciji (ne glede na nezaključen pravdni postopek) ni podlage za nadaljevanje stečajnega postopka (odločba VSL Cst 405/2014 z dne 11. 9. 2014), pritožnica ima v tem kontekstu prav, da vodenje stečajnega postopka ne more biti podrejeno zgolj pridobitvi izvršilnega naslova (odločbi VSL Cst 162/2015 z dne 11. 3. 2015 in VSL Cst 147/2015 z dne 25. 3. 2015), dejansko tudi ni podlage za nadaljevanje pravdnega postopka, v katerem gre zgolj še za vprašanje obstoja terjatve tožeče stranke do pritožnika (stečajnega dolžnika), končanje te pravde pa ne bo omogočilo vsaj delnega poplačila upnikov (primarnega namena stečajnega postopka).

8Iz navedenega tako izhaja, da ne drži zaključek izpodbijanega sklepa v točki 3 obrazložitve, da se, vse dokler ni zaključen predmetni pravdni postopek, ne more zaključiti stečajni postopek nad toženo stranko. Zgolj ta okoliščina, v povezavi z dejstvom, da je bil 11. 3. 2020 v stečajnem postopku nad toženo stranko (zadeva St 2225/52017, Okrožnega sodišča v Celju) izdan sklep, da se preizkus terjatev ne opravi, ne more biti pravno odločilen razlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. Pod kakšnimi pogoji se zaradi stečaja prekinjen pravdni postopek nadaljuje, je jasno določeno v 301. členu ZFPPIPP. Iz drugega odstavka citiranega člena izhaja, da razlog za prekinitev preneha z izdajo sklepa o preizkusu terjatev, sklep, da se preizkus terjatev ne opravi, pa ne more biti enakovreden sklepu o preizkusu terjatev, kar sicer skuša prikazati tožeča stranka v odgovoru na pritožbo.

9Glede na obrazloženo v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka.

10Odločitev o ugoditvi pritožbi in razveljavitvi sklepa temelji na 3. točki 365. člena ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Sodišče druge stopnje tožeči stranki stroškov pritožbenega postopka ni priznalo, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejem odločitve pritožbenega sodišča.