UPRS Sodba I U 706/2018-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je senat tožene stranke ugotovil, da je tožnik pri zaključnem delu avtorska dela drugih avtorjev v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja v pomembnem delu prikazal kot svoje lastno delo in da zaključno delo v pomembnem delu ni rezultat njegovega lastnega dela, ustvarjalnosti in dosežkov in se mu odvzame naslov doktor znanosti. V izreku navedene odločbe je tudi zavrnil tožnikov predlog, naj senat ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za odvzem znanstvenega naslova in da naj senat imenuje novo komisijo, ki bo podala nova mnenja glede izpolnjenosti pogojev za odvzem znanstvenega naslova, ter da se zavrne tožnikov predlog, naj senat naloži ponovno pripravo mnenj obstoječim članom komisije.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik 10. 5. 2016 na A. fakulteti Univerze v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom „B.“. Na podlagi uspešnega zagovora mu je bil podeljen naslov doktor znanosti. Dne 22. 3. 2017 je A. fakulteta prejela elektronsko sporočilo C.C., v katerem je imenovani navedel, da doktorska disertacija vsebuje enaindvajset strani skoraj dobesedno prepisanih in prevedenih iz njegove magistrske naloge z naslovom „Č.“. Sporočilu je priložil tudi mnenje mentorja magistrske naloge prof. dr. B.B.. Dekanja A. fakultete je nato s sklepom imenovala komisijo v sestavi prof. dr. E.E. in doc. dr. F.F.. Na podlagi ločenih mnenj teh dveh članov je nato podala predlog za začetek formalnih opravil za odvzem znanstvenega naslova. Rektor univerze je nato podal senatu predlog za začetek postopka odvzema znanstvenega naslova tožniku in senat je odločil, da je predlog za odvzem utemeljen in sprejel sklep, s katerim je začel postopek odvzema naslova doktor znanosti. Imenoval je komisijo treh visokošolskih učiteljev za pripravo ločenih pisnih poročil in sicer prof. dr. G.G., prof. dr. H.H. in izr. prof. dr. I.I.. Tožnik je bil o začetku postopka in o njegovih pravicah v postopku seznanjen. V nadaljnjem postopku se je udeleževal postopka po pooblaščencu. Pooblaščena oseba je ves čas obveščala tožnika s tekom postopka. Med postopkom je tožnik podal zahtevo za izločitev članice komisije dr. I.I., a je senat njegovo zahtevo zavrnil. Vsi trije člani komisije so pripravili ločena pisna poročila o razlogih za odvzem naslova. Tožnik je bil nato pisno pozvan, naj se najpozneje v roku tridesetih dni od prejema poziva pisno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Pooblaščenec tožnika se je odzval in v postavljenem roku poslal pisno izjavo. Senat univerze je ugotovil, da je predlog za odvzem naslova utemeljen, saj sta izkazana dva pogoja za odvzem naslova in sicer pogoj iz 4. in pogoj iz 5. alineje 136. člena Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut UL). V nadaljevanju obrazložitve senat povzema, kaj je v svojem mnenju navedel vsak posamezni član komisije. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je iz besedila doktorske disertacije mogoče sklepati, da je celotno besedilo, razen tistega, kjer najdemo navedke, rezultat lastnega ustvarjalnega dela tožnika. Primerjava besedila magistrske naloge in doktorske disertacije pa jasno kaže, da temu ni tako in da besedilo doktorske disertacije ni rezultat lastne ustvarjalnosti, ampak je tudi rezultat tujega avtorskega dela brez ustrezne navedbe literaturnega vira. Glede navedb tožnika v pisni izjavi pa je senat še ugotovil, da tožnik napačno meni, da dejstvo, da sta si doktorska disertacija in magistrska naloga v spornem delu zelo podobni, ne zadošča, da bi bili izpolnjeni pogoji za odvzem znanstvenega naslova. Zmotno je prepričanje, da morajo biti za odvzem naslova kumulativno izpolnjeni pogoji iz vseh petih alinej 136. člena Statuta UL. Nebistvena je tudi trditev tožnika, da je bila doktorska disertacija nagrajena in objavljena v priznanih mednarodnih člankih. Glede mnenj tistih strokovnjakov, ki jih je predložil tožnik, pa tožena stranka meni, da je mnenje podal dr. J.J., ki je kandidat za izvolitev v naziv rednega profesorja, ki v okviru tega postopka uveljavlja izpolnjevanje pogoja doktoranda (zaključen doktorat tožnika), kar daje najmanj videz pristranskosti. Ne drži tudi navedba tožnika, da je poročilo dr. G.G. pavšalno in neutemeljeno zapisano. Glede trditve tožnika, da sporni del doktorata predstavlja le 12,5% celotnega besedila, pa je senat sledil podatkom iz A. fakultete, da le ta uporablja za preverjanje zaključnih del sistem TURN-IT-IN in da je določil mejo ujemanja besedil, to je 10% ujemanje z enim virom. Doktorat predstavlja več kot 10% ujemanje z enim virom. Za odvzem naslova doktor znanosti je glasovalo 25 članov senata, 5 pa se jih je glasovanja vzdržalo.

3Tožnik v tožbi navaja, da je bila njegova doktorska disertacija tudi večkrat nagrajena. Nadalje navaja, da nikoli ni zanikal podobnosti spornega dela doktorske disertacije z delom magistrske naloge prijavitelja. Samo dejstvo, da sta si sporni deli podobni, pa ne zadošča, da bi bili izpolnjeni pogoji za odvzem znanstvenega naslova. Ni bilo presojano, ali so podani vsi elementi za odvzem znanstvenega naslova, kot jih določata 4. in 5. alineja 136. člena Statuta UL. Za odvzem doktorske disertacije mora biti podana kršitev plagiatorstva, storjena v pomembnem delu doktorske disertacije. Pomemben pa je tisti del, ki ima znanstveni doprinos k temi doktorske disertacije. Dr. G.G. zgolj pavšalno navaja, da predstavlja sporni del disertacije njen bistven element. Dr. H.H. se v svojem mnenju sploh ne opredeli do vprašanja pomembnosti spornega dela doktorske disertacije. Dr. I.I. pa se je v svojem mnenju opredelila tudi do vprašanja pomembnosti spornega dela disertacije, vendar se tožnik z njenim mnenjem ne strinja, ker trdi, da ni strokovnjakinja na področju fiskalne politike, na katero se nanaša doktorska disertacija. Po njegovem mnenju ni usposobljena za podajo mnenja, ali sporni del doktorske disertacije predstavlja pomemben del le-te ali ne. Dejstvo, da obrazložitev odločbe in njen izrek temeljita na pomanjkljivih mnenjih članov komisije, pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Člani komisije se niso opredelili do navedb tožnika o neizpolnjevanju pogoja pomembnega dela. Poleg tega je senat v obrazložitvi odločbe le povzel mnenja članov komisije, sam pa se do vprašanja izpolnjevanja pogojev ne opredeljuje. Tožnik v tožbi tudi navaja, da obstaja dvom v nepristranost članice komisije dr. I.I., ker je povezana z ženo mentorja avtorja magistrske naloge. Mentor dr. D.D. se je v predhodnem postopku že opredelil do same zadeve, kar posledično pomeni, da bi ta pristranskost lahko vplivala tudi na dr. I.I.. Poleg tega se nihče ni opredelil do procesnih kršitev, ki jih je tožnik v upravnem postopku navajal v pripravljalni vlogi. V izjavi o dejstvih in okoliščinah pa je tožnik predložil dve mnenji, povezani z vprašanjem pomembnosti dela. Iz obeh izhaja, da sporni del disertacije ne predstavlja pomembnega dela. Člani senata se do teh mnenj niso opredelili. Tudi iz tega razloga je izpodbijana odločba nezadostno obrazložena. Tožnik se tudi ne strinja z navedbo v odločbi, da je več kot 10% doktorata ujemanja z enim virom. Noben izmed treh izvedencev ni prišel do takšnega izračuna, vsi govorijo le o približnih zneskih glede na sporne dele besedila. Poleg tega tako stališče senata predstavlja novost, do česar se tožnik tekom postopka ni mogel opredeliti. Ni bil seznanjen s tem, da bo senat svojo argumentacijo oprl na tehnični logiki primerjanja podobnih strani. Noben od članov komisije ni presojal vseh pogojev za odvzem znanstvenega naslova. Iz mnenj ne izhaja, po kateri alineji 136. člena Statuta UL so člani komisije presojali izpolnjenost pogojev za odvzem znanstvenega naslova. Tožnik tudi meni, da glede na to, da je bila doktorska disertacija nagrajena in objavljena v priznanih mednarodnih člankih, bi bilo več kot očitno nesorazmerno zaradi neustreznega povzetka odvzeti znanstveni naslov doktor. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in bodisi postopek ustavi ali pa vrne zadevo v ponovni postopek na novo imenovani komisiji, ki bo podala nova mnenja ali pa vrne v ponoven postopek obstoječim članom komisije, ki bodo podali nova mnenja glede vprašanja izpolnjenosti vseh pogojev za odvzem znanstvenega naslova. V vseh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožniku ni bila kršena pravica do obrambe v upravnem postopku in to podrobneje pojasnjuje. Nebistvena je trditev tožnika, da je bila doktorska disertacija nagrajena in objavljena v priznanih mednarodnih člankih. Nadalje med drugim navaja, da je besedilo doktorske disertacije v določenem delu identično besedilu in tabelam v magistrski nalogi. Ne drži navedba tožnika, da je poročilo dr. G.G. pavšalno in neutemeljeno zapisano. Člani komisije ne bi mogli bolj podrobno napisati svojih poročil, saj več od tega, da napišejo točne strani doktorske disertacije, ki so identične v magistrski nalogi, in število strani, tabel in grafov, ne morejo storiti. Ocene in ugotovitve senata tožene stranke o izpolnjevanju razlogov za odvzem naslova so po svoji naravi opravilo strokovne narave. Postopek odvzema je bil voden v skladu z določbami Statuta UL. Glede tožnikovega oporekanja, ali tuje delo sploh predstavlja avtorsko delo, pa tožena stranka odgovarja, da diplomska naloga zapade pod opis avtorskega dela po prvem odstavku 5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, zato to tem bolj velja za magistrsko ali doktorsko nalogo. Avtor magistrske naloge je na svoj lasten način napisal besedilo, četudi je pri tem uporabil dela drugih avtorjev, ki jih je ustrezno citiral. Glede navedb tožnika, ki se nanašajo na izločitev dr. I.I., pa tožena stranka navaja, da je senat predlog za izločitev zavrnil, tožnik pa se zoper ta sklep ni pritožil. V zvezi z mnenjem dr. J.J., ki ga je predložil tožnik, tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil kandidat za izvolitev v naziv rednega profesorja, ki je v okviru tega postopka uveljavljal izpolnjevanje pogojev doktoranda (zaključen doktorat kandidata K.K.), kar daje najmanj videz pristranskosti. Kar se tiče pomembnosti dela v smislu 136. člena Statuta UL pa to ne pomeni nujno količine v smislu številke strani, ampak je lahko popolnoma dovolj le ena formula, na kateri sloni naloga. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožnik je v svojih dveh pripravljalnih vlogah še dodatno utemeljil svoja stališča.

6Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da se je opredelila do vseh navedb tožnika in jih zato ne posreduje ponovno.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev senata Univerze v Ljubljani, da se tožniku odvzame znanstveni naslov doktor znanosti, ker je pri zaključnem delu avtorska dela drugega avtorja v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja v pomembnem delu prikazal kot svojo lastno delo in ker njegovo zaključno delo v pomembnem delu ni rezultat njegovega lastnega dela, ustvarjalnosti in dosežkov.

9Univerza je avtonomni, znanstveno raziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Avtonomnost univerze je zagotovljena na ravni ustave v 58. členu Ustave Republike Slovenije. Avtonomija pa v smislu drugega odstavka 6. člena Zakona o visokem šolstvu med drugim pomeni tudi samostojno urejanje delovanja univerze s statutom v skladu z zakonom. Tožena stranka ima zakonito podlago, da postopek odvzema znanstvenega naziva uredi v svojem statutu. Statut UL v členih 136. do 142. ureja razloge in postopek odvzema naslova. Razlogi za odvzem znanstvenega naslova so navedeni v 136. členu Statuta UL, pri čemer je eden od razlogov tudi ta, da je diplomant pri zaključnem delu, ki je predpisano po študijskem programu, avtorska dela drugih avtorjev v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja v pomembnem delu prikazal kot svoje lastno delo (4. alineja 136. člena Statuta) in da zaključno delo, ki je predpisano po študijskem programu, v pomembnem delu ni rezultat diplomantovega lastnega dela, njegove ustvarjalnosti in dosežkov (5. alineja 136. člena Statuta UL). O odvzemu znanstvenega naslova doktor znanosti odloča senat univerze (prvi odstavek 137. člena Statuta UL). Predlog za začetek postopka odvzema znanstvenega oziroma strokovnega naslova mora podati rektor oziroma dekan, če obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da so pogoji za odvzem znanstvenega oziroma strokovnega naslova verjetno izkazani (prvi odstavek 138. člen Statuta UL). V nadaljevanju 138. člen Statuta UL določa, da o predlogu rektorja oziroma dekana odloči pristojni senat. Če senat meni, da je predlog utemeljen, sprejme sklep, s katerim začne postopek odvzema naslova, in določi osebo, ki je pooblaščena za vodenje postopka do izdaje odločbe. V primerih uvedbe postopka iz 4. ali 5. alineje 136. člena tega statuta (gre za razloge, ki so bili uporabljeni pri tožniku) senat imenuje komisijo treh visokošolskih učiteljev, ki pripravijo ločena pisna poročila o razlogih za odvzem naslova. Član komisije ali pooblaščena oseba ne sme biti oseba, ki je sodelovala v postopku pridobitve strokovnega ali znanstvenega naslova kot mentor, somentor ali član komisije za oceno diplomantovega zaključnega dela, ki je predpisano s študijskim programom. Statut UL nadalje v 139. členu določa, da o začetku postopka odvzema znanstvenega ali strokovnega naslova pooblaščena oseba obvesti diplomanta, zoper katerega je uveden postopek, le ta pa se lahko postopka udeležuje sam ali po pooblaščencu in ima pri tem pravico do vpogleda v vse dokumente zadeve, biti seznanjen s stanjem zadeve, predlagati dokaze v svojo korist in izvrševati vse druge pravice, ki jih ima kot stranka v postopku ob smiselni uporabi zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s statutom postopek ni urejen drugače. Pooblaščena oseba mora pred odločanja na senatu pozvati diplomanta, da se najpozneje v roku 30 dni od prejema poziva pisno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (140. člen Statuta UL). O odvzemu strokovnega ali znanstvenega naslova odloča pristojni senat na svoji seji (141. člen Statuta UL). Po vročitvi odločbe senata o odvzemu naslova diplomantu univerza v Uradnem listu Republike Slovenije prekliče veljavnost izdane listine (drugi odstavek 142. člen Statuta UL).

10Po presoji sodišča je bil postopek odvzema doktorskega naziva izveden v skladu s citiranimi določbami Statuta UL. V zvezi z vsemi tistimi tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na ugotovitve komisije, ki je pregledala doktorsko delo, in ugotovila, da je pri zaključnem delu tožnik avtorsko delo drugega avtorja v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja ob pomembnem delu prikazal kot lastno delo in kjer je komisija ugotovila, da v pomembnem delu doktorsko delo ni rezultat njegovega lastnega dela, ustvarjalnosti in dosežkov, pa sodišče ugotavlja, da gre pri tem za strokovno oceno, kar je sestavni del avtonomije univerze, v katero sodišče ne sme posegati. Obseg sodne kontrole je zato v tovrstnih zadevah omejen na vprašanje pravilnosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava, v okviru česar sodišče v upravnem sporu lahko izvaja sodno kontrolo samo z vidika arbitrarnosti ali očitne nerazumnosti odločitve. Elementov arbistrarnosti oziroma očitne nerazumnosti pa sodišče v tej zadevi ni našlo oziroma jih tožnik ni izkazal.

11Glede tožnikovih navedb v tožbi, da je bila njegova doktorska disertacija tudi večkrat nagrajena, to nima nobenega vpliva na izpodbijano odločitev, da v pomembnem delu disertacija ni rezultat njegovega lastnega dela. Res je sicer, kot tožnik navaja v tožbi, da samo dejstvo, da sta si sporna dela podobna, še ne bi zadoščalo, da bi bili izpolnjeni pogoji za odvzem znanstvenega naslova, saj Statut UL v 136. členu določa, da mora iti za pomemben del znanstvenega dela, vendar pa je bilo s strokovnimi mnenji izkazano, da je šlo pri spornem delu doktorskega dela za pomemben del in tudi sam senat univerze se je do tega vprašanja opredelil. Presojani so bili vsi elementi za odvzem znanstvenega naslova, ki jih določata 4. in 5. alineja 136. člena Statuta UL. Tožnik navaja, da dr. G.G. zgolj pavšalno navaja, da predstavlja sporni del disertacija njen bistven element. Sodišče se ne strinja z navedeno tožbeno navedbo. Navedeni ocenjevalec je v svojem mnenju zapisal, da prepisani oziroma prevedeni del doktorske disertacije predstavlja pregled literature in stanja na področju teme doktorskega dela, to pa je bistven element doktorske disertacije. Zapisal je, da ne gre le za nekaj stavkov, temveč za skoraj celo poglavje, ki predstavlja približno osmino celotnega teksta. Torej gre za obrazloženo mnenje in ne zgolj za pavšalne navedbe. Res je sicer, kot navaja tožnik, da se dr. H.H. v svojem mnenju ne opredeli do vprašanja pomembnosti spornega dela doktorske disertacije, ampak se je osredotočila le na dokazovanje podobnosti magistrskega in doktorskega dela, vendar pa zgolj to dejstvo, da v tem mnenju manjka opredelitev do elementa pomembnosti, ni takšna pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj sta dva od treh članov komisije obrazložila tudi element pomembnosti, do njega pa se je opredelil tudi senat univerze. Tudi tožnik je sam navedel, da se je dr. I.I. v svojem mnenju opredelila tudi do vprašanja pomembnosti spornega dela disertacije, le da je izrazil nestrinjanje z njenim mnenjem, ker po njegovem mnenju imenovana ni strokovnjakinja na področju fiskalne politike ter ni usposobljena za podajo mnenja. S tem argumentom tožnik ni uspel prepričati sodišče, da je bila avtonomija v izbiri članov komisije zlorabljena. Kot je sodišče že omenilo v tej sodbi, gre pri vprašanju, ali je sporni del pomemben del disertacije, za strokovno vprašanje, do katerega se sodišče ne more in ne sme opredeljevati, kot tudi ne do tega, ali je dr. I.I. ustrezna strokovnjakinja za ocenjevanje. Po mnenju sodišča torej zadostuje, da sta se se dva člana komisije opredelila do izpolnjevanja pogoja pomembnosti spornega dela.

12Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno trditvijo, da je senat le povzel mnenja članov komisije in da se do vprašanja o izpolnjevanju pogojev ni opredelil. Senat je v svoji odločbi na strani 5 navedel, da je sledil podatkom iz A. fakultete, da le-ta uporablja za preverjanje zaključnih del sistem TURN-IT-IN in da je 22. 4. 2013 senat A. fakultete določil meje ujemanja besedil, to je bodisi 20 % za celotno besedilo ali 10 % ujemanje z enim virom. Ugotovil je, da ima doktorsko delo 189 strani, magistrsko pa 90 strani in da sporni del doktorske disertacije predstavlja 12,5 % celotnega besedila, kar je več kot 10 % ujemanje z enim virom. Torej je senat tudi zavzel svoja stališča, pri čemer se je oprl na kriterije A. fakultete, torej je dal poudarek tudi kvalitativnemu kriteriju, ko gre za vprašanje pomembnosti dela besedila. Glede tožbenega očitka, da se tožnik ne strinja z navedbo v odločbi, da je več kot 10 % doktorata ujemanja z enim virom, češ da noben izmed treh izvedencev ni prišel do takega izračuna in da vsi govorijo le o približnih zneskih glede na sporne dele besedila, sodišče pojasnjuje, da 136. člen Statuta UL izrecno ne govori o tem, kolikšen del zaključnega dela bi moral biti dan v obsegu, da se šteje za pomemben del, zato sodišče meni, da je to prepuščeno strokovni oceni in avtonomiji univerze glede na okoliščine in posebnosti vsakega posameznega primera ter upoštevajoč vnaprej sprejete in transparentne kriterije fakultete. Ni mogoče niti trditi tega, da bi bilo stališče senata glede izračuna novost, ki odstopa od prakse, saj je bilo že ves čas sporno to, da del doktorskega dela ni rezultat lastnega dela oziroma ustvarjalnosti tožnika. Argumentacija, ki je oprta na tehnični logiki primerjanja podobnih strani, je bila uporabljena že tudi pri mnenjih članov komisije. Že nekateri člani komisije so v svojih mnenjih omenjali število spornih strani (mnenji dr. I.I., ki omenja število strani, in dr. G.G., ki omenja, od katere do katere strani je besedilo sporno). V mnenjih dr. I.I. in dr. G.G. zgolj ni izračunan odstotek glede na celoten obseg teksta. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da iz mnenj ne izhaja, po kateri alineji 136. člena Statuta UL so člani komisije presojali izpolnjenost pogojev za odvzem znanstvenega naslova, saj je iz same vsebine mnenj povsem jasno razvidno, da je šlo za presojanje pogojev za odvzem iz 4. in 5. alineje 136. člena Statuta UL.

13Glede tožbenega očitka, da se člani senata niso opredelili do dveh mnenj, ki jih je predložil tožnik in sta povezani z vprašanjem pomembnosti dela, pa sodišče ugotavlja, da se je senat opredelil do mnenja dr. J.J., ko je navedel, da je le-ta kandidat za izvolitev v naziv rednega profesorja, ki v okviru tega postopka uveljavlja izpolnjevanje pogoja doktoranda (zaključen doktorat tožnika), kar daje najmanj videz pristranskosti. K temu želi sodišče še posebej dodati, da glede na to, da je v petem odstavku 138. člena Statuta UL določeno, da član komisije ne sme biti oseba, ki je sodelovala v postopku pridobitve strokovnega ali znanstvenega naslova kot mentor, somentor ali član komisije za oceno diplomantovega zaključnega dela, iz tega po mnenju sodišča smiselno izhaja, da taka oseba ne bi smela sodelovati v postopku odvzema znanstvenega naziva tudi v kakšni drugi vlogi in ne samo kot član komisije. Res je sicer, kot očita tožnik v tožbi, da se senat Univerze v Ljubljani ni opredelil tudi do drugega mnenja, ki ga je predložil tožnik, to je do mnenja dr. L.L., vendar je le-ta v svojem mnenju navedel, da omenjeno poglavje resnično predstavlja prevod poglavja magistrske naloge C.C., le da dr. L.L. meni, da to ne bi smelo predstavljati zadostnega razloga za odvzem znanstvenega naziva. V svojem mnenju pojasnjuje, zakaj sporni del po njegovem mnenju ni pomemben del doktorskega dela. Po mnenju sodišča bi se sicer moral senat Univerze v Ljubljani opredeliti tudi do tega mnenja, vendar pa to ni taka napaka, da bi zaradi tega sodišče odločbo odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje, saj se je senat oprl na druga strokovna mnenja, kjer pa je bil tudi pojasnjen element pomembnosti in tudi sam je zavzel stališče do tega vprašanja, kar pa po mnenju sodišča zadostuje za sprejeto odločitev. Tudi to, katera strokovna mnenja bo senat upošteval pri svoji odločitvi, je stvar strokovne presoje, v katero sodišče ne more posegati. Prav tako pa je tudi vprašanje, ali je magistrsko delo, oziroma del magistrskega dela, ki naj bi ga tožnik prevedel, avtorsko delo, stvar strokovne presoje.

14Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o tem, da obstaja dvom v nepristranost članice komisije dr. I.I., ker je po tožnikovih navedbah povezana z ženo mentorja avtorja magistrske naloge. Trditev tožene stranke, da povezanost z ženo mentorja avtorja magistrske naloge ni zadosten razlog za izločitev, ni očitno nerazumna, ker je treba gledati na procesne garancije v okviru celotnega postopka odvzema doktorskega naziva. To dejstvo, da se je dr. D.D. v predhodnem postopku že opredelil do same zadeve ne more biti bistveno, saj se je postopek začel šele z predlogom rektorja za začetek postopka za odvzem strokovnega naziva.

15Ker je glede na vse navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je s predlogom za postavitev izvedenca ustrezne stroke smiselno predlagal opravo glavne obravnave. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Ocenilo je, da predlagani dokaz ni pomemben za odločitev in je tako odločilo na nejavni seji skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker se ne more in ne sme spuščati v presojo strokovne ocene. Dokaz, ki ga je predlagal tožnik, pa je namenjen ravno izpodbijanju pravilnosti strokovne ocene.

K točki II izreka:

16Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, skladno s katerim vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.