VSL Sklep II Cp 1915/2020

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. (v nadaljevanju udeleženka) sprejme na zdravljenje v nadzorovani obravnavi Psihiatrične klinike ... za čas šest mesecev, to je do 27. 4. 2021 (I.). Določilo je načrt nadzorovane obravnave (jemanje predpisane terapije in redne obiske ambulante ter obiske na domu) (II.) ter določilo koordinatorje nadzorovane obravnave (III.)

2Pritožbo zoper ta sklep je vložil odvetnik udeleženke in predlaga, da se spremeni tako, da se predlog za nadzorovano obravnavo zavrne oz. da se sklep razveljavi. Očita, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj da je udeleženka že od l. 2015 v remisiji, čeprav je bila res že večkrat hospitalizirana. Navaja, da je udeleženkino stanje stabilno in da ne kaže več znakov bolezni. V zvezi z omenjenim pobegom iz SVZ in namestitvijo v Psihiatrično bolnišnico v B. pojasnjuje, da je bila tedaj udeleženka deložirana iz svojega stanovanja in jo je skrbelo za njene stvari, ni pa imela psihoze, sicer bi bila hospitalizacija nedvomno daljša. Ko je bila v SVZ, je ves čas jemala terapijo in sodelovala, čeprav je sprva temu res nasprotovala. Na naroku je izrazila nezadovoljstvo nad skrbnico T. T., ker je ugotovila, da je v zvezi z njenim bivanjem v SVZ nastal dolg. Ob odvzeti poslovni sposobnosti je za to odgovoren CSD, kaj takega se ne bi smelo dogoditi. Ker se torej udeleženka zaveda nujnosti jemanja terapije, pritožba navaja, da pogojev za sprejem v nadzorovano obravnavo ni.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijani sklep je v celoti pravilen in zakonit.

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kriterije za določitev nadzorovane obravnave, kot jih določa 80. čl. Zakona o duševnem zdravju - (ZDZdr). Te sodišče korektno povzema v 4. tč. obrazložitve svojega sklepa, in sicer je zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, če se je že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, če je že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročila hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če se oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju. Sodišče je ugotovilo, da so vsi pogoji podani in svoje ugotovitve natančno, jasno in prepričljivo obrazložilo.

6Pritožba vsebinsko ne izpodbija nobene od ključnih ugotovitev, da so vsi ti pogoji izpolnjeni. Razlogi, zaradi katerih je udeleženka bežala iz Socialno varstvenega zavoda (SVZ), v katerem je bila nameščena, se ne nanašajo na nobenega od navedenih zakonskih pogojev. Na navedene pogoje se ne nanaša niti udeleženkino nezadovoljstvo s skrbnico, prav tako ne večkrat ponovljena trditev, da se udeleženka sedaj zaveda nujnosti zdravljenja in jemanja terapije in da ji je bolje. Ravno to utemeljuje možnost nadzorovane obravnave in zdravljenje udeleženke v domačem okolju, in ne narekuje njene hospitalizacije.

7Po obrazloženem se pokaže, da pritožba odvetnika ni utemeljena in jo je treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi s 42. čl. ZNP-1), saj tudi uradni preizkus sklepa ni pokazal nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.