VSC Sklep I Kp 49397/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 16. 10. 2020, opr. št. II Ks 49397/2020, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega M. O. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno 18. 12. 2020 do 23.10 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od 18. 9. 2020 od 23.10 od ure dalje. S pravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 23. 10. 2020, opr. št. III Kpr 49397/2020, je bila zoper njega uvedena preiskava zaradi suma storitve poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora, oziroma da pripor podaljša le za dobo enega meseca.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožnici pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostjo, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zatrjevano po pritožnici.

5Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, češ da zahtevani dokazni standard utemeljenega suma v predmetni kazenski zadevi ni podan, ker očitki obdolžencu izhajajo le iz indicev, ki ne predstavljajo niti sklenjenega indičnega kroga. Glede na dejstvo, da se obdolženec v preiskavi ni zagovarjal, gre ugotoviti, da zagovornica pri utemeljevanju tega stališča izhaja iz lastne dokazne ocene tekom preiskave zbranih dokazov, ki pa za pritožbeno sodišče ni prepričljiva. Pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa je senat prvega sodišča namreč predstavil in predmetni fazi kazenskega postopka primerno analiziral zbrane dokaze, ki nedvomno potrjujejo utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitan mu poskus kaznivega dejanja umora. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene personalne in materialne dokaze in svoje stališče uspešno argumentiralo. Če se obdolženec in oškodovanec po prihodu policistov na kraj dejanja nista prepirala, to še ne potrjuje, da obdolženec očitanega mu dejanja ni storil. Njegov subjektivni odnos do očitanega mu dejanja pa bo predmet nadaljnjega postopka, saj sta bili nenazadnje po preiskovalnem sodniku odrejeni izvedenstvi psihološke in psihiatrične stroke. Sicer pa gre ugotoviti, da je je opis kaznivega dejanja v sklepu o uvedbi preiskave z dne 23. 9. 2020, opr. št. III Kpr 49397/2020, sklepčen, saj pritožnica nima prav, ko zatrjuje, da bi moral zajemati tudi motiv obdolženca.

6Neutemeljeni so očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženec poskušal umoriti spečega oškodovanca) in subjektivne (storitev dejanja v kratkem času po izteku preizkusne dobe po prejšnji obsodbi, uživanje prepovedanih drog, izkazana odločnost pri storitvi očitanega dejanja) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi lahko obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pritožbena trditev zagovornice, da je obdolženec fizično nezmožen ponovitve istovrstnega dejanja, nima nobene dokazne podlage v zbranem spisovnem gradivu.

7Sodišče druge stopnje se strinja tudi stališčem prvostopenjskega sodišča iz točke 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri sorazmernosti gre ponovno izpostaviti težo obravnavanega kaznivega dejanja, ki se nenazadnje izraža tudi v predpisani kazni. Sodišče druge stopnje, v nasprotju s pritožnico meni, da dvomesečno podaljšanje pripora ni v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj je potrebno v preiskavi pridobiti še tri izvedenska mnenja. Takoj, ko bo preiskava zaključena, pa bo predmetna zadeva odstopljena državnemu tožilstvu v nadaljnje pristojno odločanje.

8Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

9Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.