VDSS Sodba Pdp 373/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.216,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti 645,33 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2Tožnik se zoper navedeno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s sodiščem, da pripravljenost, dosegljivost in čiščenje orožja ne pomenijo relevantnih delovnih zadolžitev. Stalna dosegljivost je bila potrebna, če bi se zgodili izredni dogodki in bi bilo potrebno tožnikovo reagiranje. Sodišče je napačno zaključilo, da na prosti dan ni bilo čiščenja orožja oziroma, da tožnik tega ni izkazal, saj je o tem izpovedal. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni podal trditev o tem, katere naloge in opravila naj bi opravljal na dni, ko je bil po evidencah prost. Navedel je namreč, da ni bil noben dan prost in da je imel vsaj sestanek ali drugo obveznost – pripravljenost, dosegljivost po telefonu, čiščenje orožja. Konkretno po datumih delovnih obveznosti res ni specificiral, kar pa glede na časovno oddaljenost misije tudi ni mogoče. Zahteva po takšni specifikaciji ne izhaja iz sklepa VIII Ips 32/2019, na katerega se je sklicevalo sodišče, ki se je glede pripravljenosti in dosegljivosti napačno sklicevalo tudi na sodbo VIII Ips 21/2018. Kršilo je torej 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je jasno obrazložilo odločilna dejstva za sprejem odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Prav tako pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ni podana pavšalno očitana kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Pritožba sodišču neutemeljeno očita napačno sklicevanje na sklep VIII Ips 32/2019, v zvezi s katerim je pojasnilo, da je za presojo kršenega tedenskega počitka odločilno, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik na dneve, ko je bil po podatkih evidenc prost. Tožnik glede tega ni podal določnih trditev. V pritožbi priznava, da po datumih delovnih obveznosti res ni specificiral, za sklepčnost tožbe v tovrstnih sporih pa ne zadostuje navedba, da pripadnik ni bil noben dan prost oziroma, da je imel vsak dan zadolžitve. Posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) je zavrnitev tožbenega zahtevka (Pdp 389/2019).

7Tožnik je svoje prepavšalne navedbe sicer vezal na izvajanje določenih nalog, pri katerih vztraja tudi v pritožbi (pripravljenost, dosegljivost), vendar pa gre za takšne obveznosti, ki same po sebi ne pomenijo kršitve počitka. Sodišče se je pri tem ustrezno sklicevalo na sodbo VIII Ips 21/2018, iz katere izhaja, da povišana pripravljenost po 9. točki 3. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) sama po sebi ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca, pač pa gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi izvajanja posebnega režima v vojski. Tožnik v pritožbi vztraja tudi pri čiščenju orožja na prosti dan, a kot že obrazloženo, ni jasno navedel, kdaj je moral to opravljati. Prav tako je v izpovedi zgolj ugibal, da je bilo to morda desetkrat.

8Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).