3. člen ZSSloV

Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik med misijo ni podal ugovora po službeni poti oziroma izpostavil kršitve pravice dnevnega počitka. Zgolj dejstvo, da ni tako ugovarjal, ne pomeni, da ne more v tem odškodninskem sporu dokazovati kršitve pogodbe zaradi več opravljenega, a neplačanega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral po zatrjevanju koristiti dnevni počitek. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur dela (več), za katerega ni prejel plačila, je tožnik opravil.

Podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu). V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec - pripadnik Slovenske vojske opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

Podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu). Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec - pripadnik Slovenske vojske opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

Tožnikovo zatrjevanje, da mu ni bilo zagotovljeno plačilo več opravljenega dela, bi moralo sodišče preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj je v teh primerih dejansko in konkretno delal. Šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko in konkretno delal v času od 18.00 do 23.00 ure, bi sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali so mu bila res naložena opravila, ki so pomenila kršitev pravice do plačila za več opravljeno delo (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka). Za tak zaključek ne zadošča splošna ugotovitev, da so „določena opravila“ (našteta samo primeroma) bila, ampak je pomembno, za katera opravila in v kakšnem obsegu je šlo v vsakem konkretnem primeru posebej.

Tožnik v pritožbi pravila reda in obnašanja na misiji zmotno povezuje s pojmom delovnega časa, posledično pa se neutemeljeno sklicuje na zadeve Sodišča EU (C‑303/98, C‑151/02, C-398/01, C-14/04, C‑518/15), ki se ne nanašajo na režim, ki ga zahteva služenje v vojaških enotah na misiji, ampak na pripravljenost in dosegljivost delavcev v času dežurstva ipd. Omejitve, povezane z režimom dela in bivanja na misiji, same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Pod pravila reda in obnašanja je treba šteti tudi nemožnost izhoda iz vojaške baze, dolžnost udeležbe pri dviganju državne zastave in postroju, skrb za skupne prostore baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje pitne vode, ne glede na to, da je tožnik oblačila in vodo prevzemal tudi za sopripadnike in poveljstvo, ne le zase.

Tožniku ni bil kršen tedenski počitek z udeležbo na dnevnih sestankih, pri skupinskem športu, z dosegljivostjo po telefonu, z nošenjem uniforme, prepovedjo zapuščanja baze, in udeležbe na postrojih ter pri dvigih zastave. Zgolj dejstvo bivanja v vojaški bazi na mednarodni misiji pa ne pomeni povišane pripravljenosti v smislu 9. točke 3. člena ZSSloV, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik.

Tožnik pravila reda in obnašanja na misiji napačno povezuje s pojmom delovnega časa ter sodišču neutemeljeno očita zmotno pojmovanje delovnega časa. Posledično ni pomembno pritožbeno sklicevanje na primere Sodišča EU, ki se ne nanašajo na režim, kot ga zahteva služenje v vojaških enotah na misiji, ampak na pripravljenost in dosegljivost delavcev v času dežurstva ipd. Tožnik torej napačno predlaga, da bi bilo potrebno celoten čas, ko je delavec na misiji, šteti kot delovni čas. Ne more pa uspeti niti s pavšalnim navedbam zoper vsebino mesečnih evidenc delovne obremenjenosti, glede katerih je sodišče prve stopnje stopnje oblikovalo obrazložene dokazne zaključke, ki le še potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve.

Glede delovnih obveznosti, ki bi eventualno lahko posegale v pravico do tedenskega počitka, pa pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič B.B., tožnikovega sodelavca, in C.C., tožniku nadrejenega delavca, ki mu je odrejal naloge, z obrazložitvijo, da je bilo po izvedbi ostalih izvedenih dokazov (listine od A1 do A4, B1 do B14, zaslišanje prič D.D. in A.A. ter zaslišanje tožnika) dejansko stanje že ugotovljeno, zato njuno zaslišanje ni bilo več potrebno. Navedlo je, da B.B., predlaganega glede dejstev, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek in da se je delalo vsak dan, ni zaslišalo, saj naj bi ta dejstva ugotovilo z zaslišanjem tožnika, C.C., predlaganega glede navedb, da evidence toženke niso verodostojne in ne izkazujejo dejanskega stanja, pa zato, ker naj bi ta dejstva ugotovilo z zaslišanjem D.D., ki je prav tako kot C.C. tožniku odrejal delo. S takšno pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavk

Pritožba sodišču neutemeljeno očita napačno sklicevanje na sklep VIII Ips 32/2019, v zvezi s katerim je pojasnilo, da je za presojo kršenega tedenskega počitka odločilno, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik na dneve, ko je bil po podatkih evidenc prost. Tožnik glede tega ni podal določnih trditev. V pritožbi priznava, da po datumih delovnih obveznosti res ni specificiral, za sklepčnost tožbe v tovrstnih sporih pa ne zadostuje navedba, da pripadnik ni bil noben dan prost oziroma, da je imel vsak dan zadolžitve. Posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) je zavrnitev tožbenega zahtevka (Pdp 389/2019).

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za delovne sestanke, kar naj bi potrdili tudi priči. Iz njunih izpovedi ne izhaja, da bi informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do tedenskega počitka.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prostovoljna udeležba na sestanku z nadrejenimi ne pomeni, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka na ta dan. Bistveno je, ali se je tožnik sestanka z nadrejenimi udeleževal tudi na domnevno proste dni, saj je moral pridobljene informacije nato kot vodja skupine predati podrejenim. V zvezi s sestanki s podrejenimi pa sodišče prve stopnje zavzame zmotno stališče, da bi tožnik moral dokazati, da je na dni, ki so sledili domnevno prostim dnem, s svojo skupino moral začeti naloge opravljati tako zgodaj, da jim je moral potrebna navodila dati že dan prej, to je na prosti dan. To ni bistveno. Bistveno je, ali je tožnik dejansko vsakodnevno imel sestanke s svojimi podrejenimi, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Le dejstvo povišane pripravljenosti ne pomeni, da toženka tožniku ni bila dolžna zagotoviti tedenskega počitka, saj povišana pripravljenost te dolžnosti, kot jo je toženka sama opredelila v svojem Pravilniku, ne izključuje. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, toženka tedenskega počitka tožniku ni zagotavljala.